Fran > SSKJ

zmŕviti -im dov. (ŕ ȓ) 

1. 1. narediti iz česa majhne, drobne dele; zdrobiti: zmrviti kruh; z batom zmrviti grude; seno se je zmrvilo
2. 2. ekspr. s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: kobila je zmrvila jezdeca; plaz bi jih skoraj zmrvil / zmrviti sovražnika premagati
3. 3. knjiž. povzročiti, da postane kdo zelo prizadet, brez volje do življenja: bolezen jo je zmrvila; groza, razočaranje človeka zmrvi

zmŕvljen -a -o: zmrvljen kruh; bil je ves zmrvljen od bolečin

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zmŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) 

1. 1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila; voda zmrzne pri 0° C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo
   // ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo; vezalke na čevljih so mu zmrznile; zemlja je že zmrznila
   // preh. zamrzniti: zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj
2. 2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile; ponoči so vse rože, sadike zmrznile
3. 3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev
   // zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta
4. 4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal; lica so mi na vetru zmrznila
5. 5. žarg. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje
6. 6. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo

zmŕznjen -a -o 
1. 1. deležnik od zmrzniti: pojdi noter, saj si že čisto zmrznjen; meso je še zmrznjeno
2. 2. ki ga rado zebe: biti zmrznjen; zmrznjena ženska; prisl.: držati se zmrznjeno; prim. zmrzel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zmrzovánje -a s (ȃ) glagolnik od zmrzovati: zmrzovanje rose, vode / zmrzovanje snega, zemlje / snov proti zmrzovanju hladilne tekočine
♦ agr. globoko zmrzovanje globoko zamrzovanje; grad. globina zmrzovanja globina, do katere navadno tla še zmrznejo; meteor. jedro zmrzovanja delec v zraku, na katerem prehajajo vodne kapljice v trdno stanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

značáj -a m (ȃ) 

1. 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja: govorjenje, vedenje kaže njegov značaj; spoznavati značaj koga; po značaju je dobrodušen, popustljiv človek; črte, poteze značaja; razlike v značaju učencev / ni v njegovem značaju, da bi se tepel / z oslabljenim pomenom imeti odkrit, trden, knjiž. blag značaj; pren. slovenski narodni značaj
   // kar označuje žival kot osebek v odnosu do drugih istovrstnih živali, do okolja, ljudi: izločiti iz črede živali z napadalnim, neprilagodljivim značajem
2. 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec
   1. a) s prilastkom določenih lastnosti: tudi najbolj viharni značaji se z leti umirijo; odkrit značaj je povsod dobrodošel; so značaji, ki so zelo nedostopni / pisatelj opisuje kmečke značaje / ženski značaji v drami so dobro zaigrani
   2. b) pozitivnih lastnosti: med njimi je malo značajev; tam je spoznal resnične značaje / ekspr. boj za obstanek je lomil značaje / mož je značaj
      // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez značaja / on ima značaj
3. 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste; narava, značilnost: analizirati značaj pesmi; grad je zaradi prezidav izgubil svoj značaj / z oslabljenim pomenom: obisk ima delovni značaj; lirični značaj skladbe; kriza prehodnega značaja / to je zanj drugotnega značaja manj pomembno
   ♦ agr. značaj vina skupek glavnih lastnosti vina, ki so posledica sorte grozdja, naravnih rastnih razmer in biokemičnih reakcij med vrenjem in zorenjem vina; lov. pes z mehkim značajem pes, ki je občutljiv, neodločen in se težko prilagaja spremembam; pes s trdnim značajem pes, ki je neobčutljiv, vztrajen, vzdržljiv in se težje podreja; psih. asocialni značaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

známenje -a s (á) 

1. 1. kar omogoča sklepanje na
   1. a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina
   2. b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil
2. 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja
3. 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko
4. 4. gib, zvok, s katerim se
   1. a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad
   2. b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja
5. 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja
   // lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake
   // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki
6. 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje
7. 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo
8. 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika
   ● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje
   ♦ astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

známka -e ž (ȃ) 

1. 1. nazobčan listek z natisnjeno podobo in nominalno vrednostjo, ki se lepi na poštne pošiljke: nalepiti znamko; zbirati znamke; večbarvna, žigosana znamka; znamka za pismo, razglednico; znamka z rastlinskimi, živalskimi motivi; serija znamk; vrednost znamke; album za znamke; kolki in znamke / poštna znamka
2. 2. vet. ploščica, navadno kovinska, za označevanje živali: obesiti živali znamko na ovratnico; trikotna znamka / pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča
3. 3. kar označuje kak izdelek glede na podjetje, ki ga izdeluje: pri nakupu biti pozoren na znamko; to je dobra znamka smuči; parfum priznane znamke; motorno kolo znamke Tomos; tip in znamka avtomobila
   ● knjiž. bankovec z vodno znamko vodnim znakom; knjiž. igralna znamka žeton; publ. izboljšati svetovno znamko v hitrostni vožnji svetovni rekord; publ. športnik je dosegel znamko osem metrov je skočil osem metrov
   ♦ filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču; osredena znamka katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob; znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; fin. izdajati znamke; jur. blagovna, storitvena znamka zaščitni grafični, črkovni znak za označevanje blaga, storitev; mont. (osebna) znamka okrogla kovinska ploščica s številko delavca v rudniku, ki jo ta vzame s seboj, ko gre v jamo; ptt portovna znamka do 1966 ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko; priložnostna znamka izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

znánost -i ž (á) 

1. 1. ed. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost išče zakonitosti; financirati, podpirati znanost; metode, odkritja znanosti; ekspr. stoletje znanosti; veje, zgodovina znanosti / doktorat znanosti; filozofija znanosti / ustanoviti svet za znanost in kulturo / Slovenska akademija znanosti in umetnosti
   // celota spoznanj te dejavnosti: obvladoval je vso tedanjo znanost
2. 2. navadno s prilastkom dejavnost, ki si prizadeva tako priti do takih spoznanj določenega področja, vidika stvarnosti: vsaka znanost si prizadeva biti eksaktna; mesto družboslovja med znanostmi / agronomske, pedagoške, vojaške znanosti; pedagoška psihologija in druge interdisciplinarne znanosti; literarna, računalniška znanost; mejne znanosti ki segajo na področje drugih samostojnih znanosti; teoretične, uporabne znanosti; znanost o kulturi, prihodnosti; znanost o znanosti / doktor, magister pravne znanosti, pravnih znanosti
   // celota spoznanj te dejavnosti: študirati kemijo in druge znanosti
3. 3. lastnost, značilnost znanega: znanost njegovih izjav, pesmi se je po tem dogodku še povečala
4. 4. zastar. znanje: s tem je dokazal svojo znanost / v šoli si pridobiti razne znanosti
   ● ekspr. črna znanost po ljudskem verovanju čarovništvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

znáti znám nedov. (á ȃ) 

1. 1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic
   // biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo
2. 2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati
   // biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal odgovoriti na vprašanje
   // biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje
   // elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna
3. 3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči: tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli
   // izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti
   // dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja
4. 4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi
5. 5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost
6. 6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti
   ● star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
   ♦ šol. znati zadnjo učno snov za odlično

znáti se star.  izražati se, kazati se: hudobija in predrznost se mu zna v očeh; na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo
// biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec

znajóč -a -e: šel je, ne znajoč kam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

znêsti1 znêsem dov., znésel znêsla (é) 

1. 1. z nošenjem spraviti kam: dragocenosti so znesli v skrivališče; pohištvo so mu znesli pred vrata; znesti na kup; znesti stran
   // z nošenjem spraviti skupaj: material sta znesla od vsepovsod; taki so, kot bi jih zneslo z vseh vetrov / znesla jim je skupaj, kar je imela
2. 2. pri perutnini izločiti jajce: kokoš je že znesla / samička znese štiri do pet jajc izleže
   ● ekspr. znesti jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno s kom govoriti, ravnati

znêsti se ekspr., v zvezi z nad  z besedami, dejanji izraziti jezo, nezadovoljstvo: znesel se je nad otroki / ker niso mogli drugega, so se znesli nad avtomobilom / nad dolino se je znesla huda nevihta

znesèn tudi znešèn -êna -o: na mizo znesene jedi; jajce je bilo pravkar zneseno; prim. iznesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

znêsti2 znêsem dov., znésel znêsla (é) z izrazom količine doseči velikost, vrednost, kot jo izraža določilo: dolg, škoda znese nekaj milijonov; izgube lahko znesejo do trideset odstotkov; obresti bodo znesle več kot najemnina / če sto delimo s pet, znese dvajset; račun mi znese toliko kot vam naračunam toliko kot vi
// koliko kilometrov znese ta pot kako dolga je ta pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

znosíti znósim dov. (ī ọ́) z nošenjem spraviti kam: do koče je treba drva znositi; znositi pohištvo iz sobe; znositi posodo z mize; kamenje so znosili na kup; pet ton premoga je znosil v klet; znositi na ramenih, s konji / ekspr.: ves denar znosi v gostilno ga zapije; veliko denarja je znosil v banko vložil
// z nošenjem spraviti skupaj: od kod so znosili ta material / znositi snope skupaj
● ekspr. vse mu je znosila na nos povedala, kar ne bi smela

znóšen -a -o: vse je znošeno; prim. iznositi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zób -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 

1. 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
2. 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa
   ● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
   ♦ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zóper [pər] predl. (ọ̑) s tožilnikom  

1. 1. za izražanje odpora, sovražnosti; proti: nahujskali so jih zoper nas; ljudstvo se je dvignilo zoper voditelje; nastopiti zoper rasno razlikovanje / boriti se zoper sovražnika s sovražnikom
2. 2. za izražanje nasprotovanja, nesoglašanja: izreči se zoper deklaracijo; zoper predlaganega kandidata je bilo samo nekaj prisotnih; protestirati zoper nove zakone
3. 3. za izražanje česa negativnega, čemur se je treba izogibati, česar delovanje, vpliv je treba preprečiti, odvrniti: cepiti otroke zoper davico; posebnega zdravila zoper gripo ni / ukrepati zoper draginjo; rakete zoper točo
4. 4. za izražanje neujemanja z merilom, vodilom: to je zoper običaje; delati zoper pravila, predpise; to se je zgodilo zoper njegovo voljo / pregrešila se je zoper vsa pravila vljudnosti
5. 5. za izražanje odnosa do česa: biti neodporen zoper okužbo; ta snov je odporna zoper ogenj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zópeten -tna -o prid. (ọ̑) ki nastopi, se zgodi še enkrat po čem drugem iste vrste; ponoven: bojijo se, da bo prišlo do zopetnega spopada; zopetni sprejem v zavod; zopetne obremenitve so mu škodovale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zóprn -a -o prid., zóprnejši (ọ̑) 

1. 1. ki vzbuja močen občutek neugodja: v hiši je bil zoprn hlad; zoprn veter; zoprna svetloba; zoprno vreme / v ustih je imel zoprn okus; v nos mu je udaril zoprn vonj / ob pogledu nanj jo je obšel zoprn občutek
   // ki vzbuja odpor: zoprn glas; človek zoprnega videza / materini očitki so mu bili zoprni / ima nekaj zoprnih navad; že sama misel na alkohol in cigarete ji je zoprna; zoprno vedenje / ekspr. bolj in bolj mi je zoprn / evfem. matematika ji je bila zoprna ni je imela rada
2. 2. ki prinaša veliko neprijetnosti, težav: zoprn dan; zoprna zadeva; zoprno delo
   // ki povzroča zadrego, negotovost: zoprn dogodek; prišlo je do zoprnega nesporazuma; nenadoma se je znašel v zelo zoprnem položaju; namenoma je preslišal zoprno vprašanje
3. 3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi zelo negativne, neprijetne lastnosti: zoprn človek; znebiti se je hotel zoprnega sopotnika / bil je zoprn za družbo nedružaben, nezabaven
   // ima nekaj zoprnih lastnosti

zóprno prislov od zoprn: zoprno govoriti; zoprno se vesti
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža močno neugodje, nezadovoljstvo: zoprno mu je bilo lupiti krompir; zoprno mi je bilo, ko smo se srečali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zóprnost -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost zoprnega: zoprnost mraza; vzbujati občutek zoprnosti / zoprnost glasu / zoprnost vsiljivega človeka
// kar je zoprno: biti kos vsem zoprnostim; doživeti veliko zoprnosti
● knjiž. med ljudmi ni bilo nobenih zoprnosti nasprotij; knjiž. do fanta je čutila neko zoprnost odpor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zôra in zóra -e ž (ó; ọ̑) jasna svetloba na nebu pred sončnim vzhodom: zora svetli nebo; zunaj je že vstala zora; jutranja zora; pesn. mlada zora
// čas ob sončnem vzhodu: bliža se zora; knjiž. napočila je zora / pri označevanju časovnosti: bedeti do zore; ptice so začele peti ob zori; vstati pred zoro
● ekspr. delati od zore do mraka ves dan; ekspr. plesali so do bele zore vso noč, do jutra

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zoráti zôrjem in zórjem dov., zôrji zorjíte; zorál (á ó, ọ́) 

1. 1. zrahljati zemljo s plugom: zorati ledino, njivo; zorati in pobranati / zorati za ozimino
2. 2. z oranjem narediti: zorati brazdo; pren. skrb mu je zorala gube na čelu
   ● redko zorati cesto splužiti

zorán -a -o: pot do vasi še ni zorana; zorano polje; prim. izorati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zoréti -ím nedov., zôrel in zorèl in zorél (ẹ́ í) 

1. 1. z rastjo, razvojem prihajati do zrelosti: pšenica zori; grozdje je začelo zoreti / cvet zori v sad; pren. v glavi mu zori nov načrt; ta sklep je vedno bolj zorel v nas
   // dosegati potrebno, ustrezno kakovost: pustiti sir, da zori / gnoj zori v kupu; pren. dobra misel počasi zori
   ● tvor zori gnoj v njem se zbira in mehča
   ♦ čeb. med zori
2. 2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: fantje so zoreli v može; duševno, spolno zoreti / človek z leti zori; igralka je zorela v umetnico / knjiž.: pobude za upor kmetov so zorele celo stoletje; poletni večer počasi zori v noč prehaja; zunaj je zorel avgust bil, se bližal koncu

zorèč -éča -e: zoreče sadje, žito

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zráčnica -e ž (ȃ) 

1. 1. gumijasta cev, napolnjena z zrakom, za na kolo vozila: zračnica poči, se predre; krpati zračnico; napolniti zračnico; zračnico je razneslo; izpustiti zrak iz zračnice; prazna, predrta zračnica / avtomobilska zračnica; zračnica za kolo
2. 2. nav. mn., zool. cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov: zračnice in dihalnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.