Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
bráda -e stil. -é ž, rod. mn. brád (á) 
  1. 1. spodnji del obraza: podpirati si brado; zapet do brade; z brado pridržati šal; gola, koščena, okrogla brada; jamica na bradi
  2. 2. dlakava rast na obrazu: brada mu raste, sega do pasa; briti, gladiti, nositi brado; pustiti rasti brado; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada brada pravljičnega kralja Matjaža
    // kot vzklik pri prerokovi bradi
  3. 3. kar je podobno bradi: z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju mahedrava koža pod vratom; brada pri divjem petelinu šop peres na grlu
    // žarg. gamsova brada gamsov čop
    ●     pog. ta dovtip ima že brado je star; ima dve bradi brado s podbradkom; star. dajati na brado na upanje; smehljati se v brado sam pri sebi; zastar. viseti za brado biti odvisen; pog. problem z brado star; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
    ♦     agr. brada na koruznem storžu lasje, laski; bot. travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; čeb. brada deščica pred žrelom panja; friz. cesarska brada dvodelna; francoska brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; mornarska brada navzgor počesana; les. brada zatrgani del pri štoru, pri tramu; metal. brada odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov; teh. brada del ključa, ki prijemlje v ključavnico; vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa
SSKJ
branílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) 
  1. 1. kdor odvrača napad: branilci so se morali vdati; napadalci so premagali branilce
    // kdor varuje, ščiti: branilci domovine / branilec morale, resnice
    ●     publ. branilec naslova prvaka kdor tekmuje za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju
  2. 2. odvetnik, ki brani, zagovarja obtoženca: branilec je navajal olajševalne okoliščine
  3. 3. šport. obrambni igralec pri nekaterih igrah z žogo: branilec je prestregel žogo
SSKJ
braníti in brániti -im nedov. (ī á) 
  1. 1. odvračati napad: braniti most, prehod čez reko; ko je branil tovariša, je bil še sam ranjen; ekspr. braniti do zadnje kaplje krvi, na življenje in smrt; braniti z orožjem; hrabro, srdito braniti; ni napadal, ampak se je samo branil; posadka se ni mogla več braniti / telo se brani pred mikrobi
    // varovati, ščititi: armada brani naše meje / votlina jih je branila pred dežjem in soncem / braniti čast, pravico
  2. 2. z dajalnikom preprečevati, ne dovoljevati: nihče ji ne more braniti, da ne bi tega storila / težke misli mi branijo spati; to je edina stvar, ki mi brani oditi / elipt.: žena mu brani pijačo; branili so ji (iti) na ples; starši so mu jo branili odsvetovali, da bi se poročil z njo
  3. 3. odvzemati, zmanjševati krivdo, zagovarjati: brani ga dober odvetnik; vsi so jo obsojali, samo ona jo je branila; obtoženec se brani s prostosti
    // dokazovati pravilnost ideje, mnenja: trdovratno je branil svoje stališče; braniti kaj z dokazi
    ●     ekspr. kar šel bom. Kdo ti brani? pojdi, če hočeš; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; publ. braniti naslov tekmovati za pravico do naslova, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju
    ♦     šah. braniti figuro zavarovati; šol. braniti disertacijo pred komisijo zagovarjati disertacijo; šport. braniti vrata igrati v vratih, v golu
    braníti se in brániti se odklanjati, ne marati: otrok se brani zdravila / braniti se časti / hvalili so ga, on pa se je branil, češ da ni napravil nič posebnega; vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
    // upirati se, zoperstavljati se: sklonil se je k nji in jo poljubil. Ni se branila; star. težko se je branil silnim prošnjam
    ●     domače potice se nikoli ne branim imam jo rad; brani se izročiti ključe noče jih izročiti; ekspr. na vse kriplje, z vsemi štirimi se je branil iti zelo; dražili so jo, da ima fanta, a se je branila, da ne govorila, zatrjevala
    branèč -éča -e: padel je, braneč domovino
    bránjen -a -o: letala so napadla najmanj branjeno pristanišče; žarg., šport. dobro branjena žoga
SSKJ
bràt bráta m, im. mn. brátje stil. bráti (ȁ á) 
  1. 1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev: to je moj brat; sta brat in sestra; ima brata; pravi brat; rodni, star. rojeni brat; starejši brat; brat moje žene; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat; knjiž. solunska brata Ciril in Metod
    // vznes. pripadnik istega ali sorodnega naroda: izdajati brate; južni bratje; bratje Čehi; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje
  2. 2. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bil mu je brat po duhu in po srcu; brata v nesreči / kot nagovor Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) / šalj. to so njegovi vinski bratje / brat po mleku človek, ki ga je dojila ista ženska
  3. 3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik: samostanski brat; brat vratar
    // nekdaj naslov za člana istega telovadnega društva: brat načelnik
    ●     ekspr. vsi so vedeli, da je vinski brat da rad pije, poseda po gostilnah; ekspr. hiša je med brati vredna milijon cena hiše je nizka; ekspr. kakor brata sva si velika prijatelja
    ♦     etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem; manjši bratje frančiškani; usmiljeni bratje samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov
    bráte ekspr.: dobro srečo, brate; ne boš, brate!
SSKJ
brátski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na brate: simpatije do bratskih narodov; bratska skupnost narodov Jugoslavije / bratski pozdrav; gojiti bratska čustva
    brátsko prisl.: bratsko si deliti
SSKJ
brátstvo -a s (ȃ) razmerje kot med brati: bratstvo vseh ljudi / bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov; svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije
// cesta bratstva in enotnosti od Ljubljane do Djevdjelije; odlikovan z redom bratstva in enotnosti
♦ zgod. enota krvno sorodnih rodov v rodovno-plemenski družbi
SSKJ
brég -a m, mn. bregóvi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) 
  1. 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg; reka je prestopila bregove; priveslati do brega; odriniti od brega; plavati proti bregu; reka stopi, udari čez bregove; valovi butajo, pljuskajo ob breg; nizek, peščen, skalnat breg; breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka
    // morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič)
  2. 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg; stekel je po bregu v dolino; hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočju
    ●     nar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
SSKJ
brenčáti -ím nedov., brénči in brênči; brénčal in brênčal (á í) 
  1. 1. oglašati se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha brenči / preh. gredoč si je brenčal pesem mrmraje pel
    // dajati živalskemu brenčanju podoben glas: kolovrat brenči; zvonec na vratih je ostro brenčal; brezoseb. v glavi mu je kar brenčalo od teh dogodkov; pren. še vedno mu brenčijo v ušesih njene besede
  2. 2. brenčeč letati: čebele brenčijo od cveta do cveta; komar mi brenči okoli ušes; pren. take misli so mu brenčale po glavi
  3. 3. pog. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: štirinajst let ji je, pa že brenči; na stara leta je začel brenčati / za Janezom brenči
    brenčé: brenče letati
    brenčèč -éča -e: brenčeč glas; brenčeča vrtavka
SSKJ
brêsti brêdem nedov., brêdel in brédel brêdla, stil. brèl brêla (é) 
  1. 1. hoditi po vodi, po čem ovirajočem: stopil je v reko in začel bresti; bresti vodo do kolen; bresti sneg; bresti čez reko; bresti skozi grmovje, po blatu
    ●     ekspr. bresti v dolgove zelo se zadolževati; ekspr. bredli so po krvi umorili so mnogo ljudi
  2. 2. redko premikati prste, roke v čem gostem; broditi: bresti z roko po laseh
SSKJ
brez predl., z rodilnikom  
  1. 1. za izražanje odsotnosti, manjkanja koga ali česa: biti brez dela; umrl je brez oporoke; brez potrebe se razburjaš; izginiti brez sledu; otrok je brez staršev; posestvo brez dolga; meso brez kosti; letalo brez pilota; človek brez vesti / sam brez kake priče, brez vsake priče; nar. brez nobenega vzroka brez kakršnegakoli vzroka; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; evfem. trudi se, ne brez uspeha z uspehom; publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; elipt.: mož ima denar, o, ni brez; pog. čaj brez sam čaj
    ●     ekspr. zdaj je brez dvoma prepozno prav gotovo; prišli so vsi brez izjeme prav vsi; pog. plačal je brez nadaljnjega ni se obotavljal plačati; ekspr. brez števila ljudi zelo mnogo; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad; ne da bi se obotavljal; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; preg. brez dela ni jela
    ♦     ptt vzorec brez vrednosti
  2. 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo: iti v kino brez dovoljenja; ubogati brez odlašanja; oditi brez pozdrava; prebiti noč brez spanja / neprav. vstopiš, brez da bi potrkal ne da bi potrkal
  3. 3. za izražanje pogoja, ki preprečuje nastop dejanja: brez knjig mu je dolgčas; brez njega bi ne mogla živeti
  4. 4. za izvzemanje: tudi brez tebe nas bo dovolj; imeli so deset jedi brez sadja in slaščic; polk je imel velike izgube, čez sto brez ranjencev in bolnikov ne vštevši ranjence in bolnike
  5. 5. star., zlasti s števnikom za izražanje dejstva, da manjka del do polnosti: mož jih ima že devetdeset brez dveh
SSKJ
brezbrížen -žna -o prid., brezbrížnejši (ī) 
  1. 1. ki je brez zanimanja, ravnodušen: postal je otopel in brezbrižen; delal se je brezbrižnega; brezbrižen do vsega dogajanja; brezbrižen za okolico / vedno je kazal brezbrižen obraz
  2. 2. redko brezskrben: brezbrižen postopač
    brezbrížno prisl.: brezbrižno in hladno gleda umetnino; brezbrižno pohajkovati
SSKJ
brezbrížnost -i ž (ī) 
  1. 1. nezanimanje, ravnodušnost: kazal je brezbrižnost do vsega; zapadel je v popolno brezbrižnost; govoril je z narejeno brezbrižnostjo; brezbrižnost do perečih problemov; brezbrižnost za kulturo
  2. 2. redko brezskrbnost: s svojo brezbrižnostjo jo je za trenutek raztresel; lahkotna brezbrižnost
SSKJ
brezčútnost -i ž (ū) lastnost brezčutnega človeka: neusmiljena brezčutnost ljudi / polastila se ga je brezčutnost; brezčutnost do sreče ali nesreče / histerična brezčutnost kože
SSKJ
brezdímen -mna -o prid. (ī ȋ) ki je brez dima: brezdimni plamen; majhni brezdimni ognji
♦ agr. brezdimna sušilnica sušilnica, v kateri dim ne pride do sadja; kem. brezdimni smodnik smodnik, ki ob eksploziji, vžigu ne daje dima
SSKJ
brezdomovínstvo -a s (ȋ) stanje človeka brez domovine: životari v večnem brezdomovinstvu / brezdomovinstvo umetnika / pisatelju so očitali brezdomovinstvo brezbrižnost do domovine
SSKJ
brezoblíčnost -i ž (ī) knjiž. lastnost, značilnost brezobličnega: brezobličnost gmote / spačen do brezobličnosti; pred očmi se mu megli, vse prehaja v brezobličnost / brezobličnost novih pojmov ga draži / brezobličnost množice
SSKJ
brezobzírnost -i ž (ī) lastnost brezobzirnega človeka: njegova cinična brezobzirnost; biti odkrit do brezobzirnosti
SSKJ
brezskrupulóznost -i ž (ọ̑) knjiž. brezobzirnost, brezvestnost: prišel je do svojega položaja z ambicioznostjo in celo brezskrupuloznostjo
SSKJ
breztáktnost -i ž (ȃ) lastnost breztaktnega človeka: s tem je samo dokazal svojo breztaktnost / breztaktnost do kolegov
SSKJ
brezúmje -a s (ȗ) knjiž. brezumno stanje: blaznost in brezumje / nepreračunljivo, slepo brezumje / vsa stvar je nerodno, veliko brezumje brezumno ravnanje, početje
● ekspr. sestradan, predan do brezumja popolnoma, čisto
Število zadetkov: 4056