Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
brezúmnost -i ž (ū) knjiž. lastnost brezumnega človeka: očital ji je brezumnost / uganjali so mladostne brezumnosti
// redko brezumno stanje: vse, kar je storil, je storil v brezumnosti
● ekspr. vesel do brezumnosti zelo
SSKJ
brezúpnost -i ž (ū) lastnost, značilnost brezupnega: brezupnost bolezni, razmer / knjiž. pogrezniti se v brezupnost brezup
● ekspr. vse je do brezupnosti zavoženo popolnoma, čisto
SSKJ
brezvéjnat -a -o prid. (ẹ̑) redko ki je brez vej: bukev z brezvejnatim deblom do polovice višine
SSKJ
brežína -e ž (í) 
  1. 1. pas zemlje ob vodi; breg: priveslala je do brežine; morje bije ob brežine; peščena brežina
  2. 2. vzpetina nad ravnino: pognal se je po brežini; kmetija leži v brežini; prisojna, skalnata, strma brežina
    // grad. strma poševna stran pri nasipu, useku: utrjevati, zavarovati brežine
SSKJ
brodíti bródim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. hoditi po čem ovirajočem: do kolen broditi po blatu; broditi skozi resje
    ●     ekspr. menda kar brodi po denarju ga ima v preobilju; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi
  2. 2. hoditi brez cilja, brez orientacije; bloditi: broditi po svetu; broditi po travnikih in gozdovih; pren. samo dekleta mu brodijo po glavi; misel na beg mu neprestano brodi po glavi
  3. 3. premikati prste, roke v čem gostem: brodila mu je po laseh; otrok brodi z rokami po snegu / race brodijo s kljunom po vodi; broditi z žlico po juhi
  4. 4. zastar. pluti: dolga leta je brodil po morju
    brodèč -éča -e: s prsti brodeč po beli bradi
SSKJ
brózgati -am nedov. (ọ̑) 
  1. 1. hoditi po čem mokrem in udirajočem se: dolgo uro je brozgal po globokem močvirju; do kolen brozgati v snežnici
  2. 2. riti, mešati z rokami, z nogami: otroci, race brozgajo po mlakuži
SSKJ
brusíti1 in brúsiti -im nedov. (ī ú) 
  1. 1. delati rezilo ostro: brusiti dleto, koso, nož, orodje; na suho brusiti / mačka brusi kremplje; miška si brusi zobe
  2. 2. z brusom obdelovati predmete: brusiti kamen, steklo; brusiti tlak; fino, grobo brusiti; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob
  3. 3. drgniti ob kaj: purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen
  4. 4. knjiž. dajati čemu bolj izdelano podobo: debata brusi mnenja; brusiti okus občinstva
    ●     ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. brusiti noge, pete hitro hoditi, teči; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati
    ♦     etn. škarjice brusiti otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa; lov. divji petelin brusi poje zaključni del svojega speva; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino
    brúšen -a -o: brušen diamant; brušeni kozarci; brušeno ogledalo; mojstrsko brušena proza
SSKJ
brutálnost -i ž (ȃ) surovost, grobost, nasilnost: brutalnost se mu bere že na obrazu; vse to izvira iz njegove brutalnosti; odslovil jo je z vso brutalnostjo
// surovo dejanje ali ravnanje: dovoljuje si vse mogoče brutalnosti; prepiri so se stopnjevali do skrajnih brutalnosti
SSKJ
bugárštica -e ž (ȃ) lit. hrvaškosrbska ljudska epska pesem, katere verz ima od štirinajst do osemnajst zlogov
SSKJ
buhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. goreti z močnim plamenom: ogenj buhti; pren. v pesnitvi buhti sovraštvo do okupatorja
  2. 2. redko oddajati vročino in vonj: iz peči vzeti hlebci buhtijo
    buhtèč -éča -e: buhteča bakla
SSKJ
búrja -e ž (ú) 
  1. 1. močen severovzhodni veter: burja brije, piha, vleče, se zaganja; burja piska, žvižga; burja prepiha do kosti, razpiha oblake; mrzla, ostra burja; planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja; pren. burja življenja
  2. 2. ekspr. razburjenje, vznemirjenje: kaj mu je, da je s tako burjo odšel; izjava je povzročila dosti burje
  3. 3. ekspr. vihrav človek: ne bodi burja; burja burjasta
  4. 4. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
SSKJ
caraván in karaván -a [ka-] m (ȃ) 
  1. 1. osebni avtomobil, katerega karoserija se razlikuje od navadne po do konca zadnjega dela podaljšani strehi: v caravanu je za zadnjimi sedeži še veliko praznega prostora / opel caravan
  2. 2. tur. stanovanjska prikolica: udoben caravan z mizico in posteljama; neskl. pril.: karoserija v caravan izvedbi
SSKJ
cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) 
  1. 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
    // ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
    // ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
    // stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb
  2. 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
    // ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
    // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
    // poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
    ●     ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
    ♦     bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek
    céli -a -o sam.: zastar. dobil ga je do celega na svojo stran popolnoma, docela; gaziti na celo, v celo, po celem po nepregaženem, neprehojenem snegu; ekspr. to si je na celem, s celega izmislila popolnoma, čisto; star. konj se je na celem ustavil iznenada, nepričakovano; star. v celem je stvar dobra (gledano) v celoti; na njem ni ostalo nič celega; obleka iz celega v enem delu
    ♦     mat. ena cela, pet stotink 1,05
SSKJ
cepèr -éra in -êra m (ȅ ẹ́, é) star. trohica, betvica: od njega ne boš dobil niti cepera; pokradli so mi vse do zadnjega cepera
SSKJ
cepíti in cépiti -im nedov. (ī ẹ́) 
  1. 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje
  2. 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo
    ♦     fiz. nevtroni cepijo izotop urana
  3. 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo
  4. 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam
    ●     ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti
    cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici
SSKJ
cerkvén -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cerkev: cerkveni stolp, zvon; cerkvena vrata / cerkveni ključar; cerkveni pevci / cerkveni dostojanstveniki; cerkvena hierarhija; cerkvene zapovedi; cerkveno pravo, sodišče / cerkveni pogreb; cerkvena pesem, umetnost; reven kot cerkvena miš zelo
♦ lingv. cerkvena slovanščina obredni slovanski jezik od 12. stoletja dalje; rel. cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; cerkvena politika politika cerkve; načela, po katerih ureja država odnose do cerkve; cerkveno leto leto, ki se začne z adventom
    cerkvéno prisl.: cerkveno se poročiti
SSKJ
césta -e ž, mn. stil. cesté (ẹ́) 
  1. 1. širša, načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili: ceste se križajo, vzpenjajo; kam drži, pelje ta cesta; prečkati cesto; zapeljati s ceste; priti na cesto; stati na cesti; vas leži ob cesti; iti, voziti se po cesti; dolga, ravna, široka cesta; blatna, poledenela cesta; asfaltirana, makadamska cesta; cesta Ljubljana-Zagreb / pesn. bela cesta / dela pri cesti pri gradnji ali vzdrževanju ceste
    // avtomobilska cesta namenjena za motorni promet; dovozna, enosmerna, glavna, gozdna, hitra, javna, obvozna, slepa cesta; cesta prvega reda ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča
    // pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren)
  2. 2. redko, s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja; pot: cesta do tja je še dolga; izbral si je najkrajšo cesto; pren. njegova življenjska cesta je bila kratka
  3. 3. redko možnost za premikanje iz enega kraja v drugega; pot: tu ni več nobene ceste / tu ni ceste ni dovoljen prehod; pren. ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste (M. Klopčič)
  4. 4. redko način, sredstvo za dosego česa; pot: do učenosti ne drži gladka cesta
    ●     slabš. otroka je vzgajala cesta prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; ekspr. pognati, postaviti, vreči koga na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. biti na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; na cesti je bil že mrak zunaj je bilo že temno; ekspr. zmeraj je na cesti vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; ekspr. misliš, da denar na cesti pobiram! da ga na lahek način zaslužim; zastar. železna cesta železnica, vlak
    ♦     astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; avt. hitra cesta za vozila z večjo hitrostjo; odprta cesta na kateri ni omejitve hitrosti; prednostna cesta na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; urb. dvopasovna cesta; vpadna cesta ali cesta vpadnica ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi
SSKJ
cijáziti -im nedov. (á ȃ) ekspr.  
  1. 1. težko nositi: na hrbtu je imel vrečo, v kateri je cijazil krompir; naložil si ga je na ramo in ga cijazil po stopnicah
    // nositi, prenašati: kamor gre, cijazi s seboj tranzistor
  2. 2. počasi se premikati: tovorni vlak cijazi po polževo / ves dan smo se cijazili do morja počasi vozili
    cijáziti se slabš.  klatiti se, vlačiti se: cijazi se s pijanci
SSKJ
cikcákast -a -o prid. (ā) večkrat ostro ukrivljen, lomljen: cikcakast blisk; pot se spušča v naglih cikcakastih zavojih; cikcakasta črta / obleka je bila obšita s cikcakastim trakom; pren. cikcakasta pot do uspeha
    cikcákasto prisl.: cikcakasto bežati; kolona je hodila cikcakasto
SSKJ
cíklus -a in cíkel -kla m (ȋ; í) 
  1. 1. vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev: izvajali bodo ciklus skladb za klavir; posvetil ji je ciklus pesmi; prirediti ciklus predavanj o sodobnem slikarstvu; sonetni ciklus; ciklus slik iz slovenske zgodovine
  2. 2. zaključeno obdobje dogajanj, ki se redno ponavlja: ves industrijski ciklus od razcveta do propada / gospodarski ciklus ki obsega gospodarski razvoj in nazadovanje; razvojni ciklus amebe
    ♦     astr. sončni ciklus doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; med. menstruacijski ciklus vsak mesec ponavljajoče se spremembe maternične sluznice
Število zadetkov: 4056