akulturácija -e ž (á)
knjiž. prilagoditev novemu (kulturnemu) okolju: nagla akulturacija priseljencev; avto je zanje dokaz akulturacije na višji standard
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
alíbi tudi álibi -ja m (ȋ; ȃ)
dokaz, da obtoženi ob določenem času ni bil na kraju dejanja: imeti alibi; neizpodbiten alibi / dokazati svoj alibi
// knjiž. opravičilo, izgovor: to je njegov moralni alibi
dokaz, da obtoženi ob določenem času ni bil na kraju dejanja: imeti alibi; neizpodbiten alibi / dokazati svoj alibi
// knjiž. opravičilo, izgovor: to je njegov moralni alibi
SSKJ²
ára3 -e ž (á)
znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena, naplačilo: dati, plačati, vzeti aro; vrniti dvojno aro; ara za njivo; pet tisoč evrov are
znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena, naplačilo: dati, plačati, vzeti aro; vrniti dvojno aro; ara za njivo; pet tisoč evrov are
SSKJ²
argumènt -ênta m (ȅ é)
kar utemeljuje, podpira kako trditev; razlog, dokaz: navesti zadostne argumente; podpreti trditev z argumenti; močen, prepričljiv, tehten argument; argumenti za in proti; kloniti pod težo argumentov
♦ mat. količina, od katere je odvisna vrednost druge količine, neodvisna spremenljivka
kar utemeljuje, podpira kako trditev; razlog, dokaz: navesti zadostne argumente; podpreti trditev z argumenti; močen, prepričljiv, tehten argument; argumenti za in proti; kloniti pod težo argumentov
♦ mat. količina, od katere je odvisna vrednost druge količine, neodvisna spremenljivka
SSKJ²
avténtičen -čna -o prid. (ẹ́)
1. ki izvira od avtorja; pristen, izviren: avtentičen podpis, rokopis, spis; izvod ni avtentičen, ker je ponekod popravljen; avtentično besedilo / film bodo snemali na avtentičnem terenu
// ki mu je verjeti, verodostojen: avtentični dokaz; avtentično poročilo o nesreči
2. ki se ujema z originalom; natančen, točen1: avtentičen prepis pogodbe; avtentičen prevod
♦ glasb. avtentična kadenca zveza dominantnega akorda s toničnim; pravn. avtentična listina; avtentična razlaga zakona razlaga, ki jo da zakonodajalec ali organ, ki je za to pooblaščen
1. ki izvira od avtorja; pristen, izviren: avtentičen podpis, rokopis, spis; izvod ni avtentičen, ker je ponekod popravljen; avtentično besedilo / film bodo snemali na avtentičnem terenu
// ki mu je verjeti, verodostojen: avtentični dokaz; avtentično poročilo o nesreči
2. ki se ujema z originalom; natančen, točen1: avtentičen prepis pogodbe; avtentičen prevod
♦ glasb. avtentična kadenca zveza dominantnega akorda s toničnim; pravn. avtentična listina; avtentična razlaga zakona razlaga, ki jo da zakonodajalec ali organ, ki je za to pooblaščen
SSKJ²
bôžji -a -e prid. (ó)
1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Jezus Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja mati Jezusa Kristusa; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
// namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša / božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Jezus Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja mati Jezusa Kristusa; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
// namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša / božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
SSKJ²
daktiloskópski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na daktiloskopijo: daktiloskopski dokaz istovetnosti / daktiloskopski tehnik
nanašajoč se na daktiloskopijo: daktiloskopski dokaz istovetnosti / daktiloskopski tehnik
SSKJ²
dedukcíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na dedukcijo: dedukcijski dokaz / dedukcijska metoda poučevanja deduktivna
nanašajoč se na dedukcijo: dedukcijski dokaz / dedukcijska metoda poučevanja deduktivna
SSKJ²
diskriminíranost -i ž (ȋ)
lastnost, stanje diskriminiranega: dokaz diskriminiranosti; odpraviti občutek diskriminiranosti posameznih skupin zaposlenih
lastnost, stanje diskriminiranega: dokaz diskriminiranosti; odpraviti občutek diskriminiranosti posameznih skupin zaposlenih
SSKJ²
dokàz -áza m (ȁ á)
kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj dokazov; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti
♦ mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; pravn. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz
// zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko
kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj dokazov; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti
♦ mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; pravn. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz
// zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko
SSKJ²
dokázen -zna -o prid. (ā)
nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material; dokazna listina; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti
♦ pravn. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec
nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material; dokazna listina; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti
♦ pravn. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec
SSKJ²
eklatánten -tna -o prid. (ȃ)
očiten, jasen, prepričljiv: eklatanten dokaz, primer / položaj v kolonialnih območjih je eklatanten izraz preživelega sistema
očiten, jasen, prepričljiv: eklatanten dokaz, primer / položaj v kolonialnih območjih je eklatanten izraz preživelega sistema
SSKJ²
frankírati -am dov. in nedov. (ȋ)
nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine: frankirati pisma
nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine: frankirati pisma
- frankíran -a -o:
pošiljka je bila nepravilno frankirana
SSKJ²
ganljív -a -o prid.(ī í)
ki povzroča ganjenost: to je ganljiv dokaz ljubezni; do solz ganljiv prizor; ganljiva povest
ki povzroča ganjenost: to je ganljiv dokaz ljubezni; do solz ganljiv prizor; ganljiva povest
- ganljívo prisl.:
ganljivo jokati / ekspr. delal se je naravnost ganljivo nevednega zelo, močno; iron. lepe oči in vitka postava sta za igralsko umetnost ganljivo premalo veliko, dosti
SSKJ²
geometríjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na geometrijo: geometrijski liki; geometrijska tvorba; geometrijsko telo / geometrijska domača naloga
♦ mat. geometrijski dokaz; geometrijsko zaporedje zaporedje, pri katerem je količnik med dvema zaporednima členoma stalen
// geometričen: tkanina z geometrijskimi vzorci
nanašajoč se na geometrijo: geometrijski liki; geometrijska tvorba; geometrijsko telo / geometrijska domača naloga
♦ mat. geometrijski dokaz; geometrijsko zaporedje zaporedje, pri katerem je količnik med dvema zaporednima členoma stalen
// geometričen: tkanina z geometrijskimi vzorci
- geometríjsko prisl.:
izmenične napetosti in upori se seštevajo geometrijsko ali vektorsko; ta slikar ljubi geometrijsko stroge površine
SSKJ²
ìndirékten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑)
ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden: indirekten kontakt, vpliv; to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev / indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori / lotiti se problema po indirektni poti
♦ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jezikosl. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; pravn. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; šol. indirektni pouk pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev
ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden: indirekten kontakt, vpliv; to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev / indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori / lotiti se problema po indirektni poti
♦ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jezikosl. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; pravn. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; šol. indirektni pouk pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev
- ìndiréktno prisl.:
indirektno dokazati, priznati, vprašati; s tem je bil indirektno obdolžen
♦ jezikosl. indirektno prehodni glagol glagol s predmetom v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
SSKJ²
indolénca -e ž (ẹ̑)
knjiž. malomarnost, neprizadevnost: velika ovira za napredovanje je njegova indolenca; prirojena indolenca
// ravnodušnost, brezbrižnost: zbuditi koga iz indolence; to je dokaz za indolenco v kulturnem življenju
knjiž. malomarnost, neprizadevnost: velika ovira za napredovanje je njegova indolenca; prirojena indolenca
// ravnodušnost, brezbrižnost: zbuditi koga iz indolence; to je dokaz za indolenco v kulturnem življenju
SSKJ²
indukcíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na indukcijo: indukcijski dokaz / indukcijska metoda induktivna metoda / indukcijski motor motor na izmenični električni tok; indukcijski števec števec, ki deluje na izmenični električni tok; indukcijsko segrevanje
nanašajoč se na indukcijo: indukcijski dokaz / indukcijska metoda induktivna metoda / indukcijski motor motor na izmenični električni tok; indukcijski števec števec, ki deluje na izmenični električni tok; indukcijsko segrevanje
SSKJ²
izpodbíti -bíjem in spodbíti -bíjem dov., izpodbìl in spodbìl (í ȋ)
1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje državi
2. zanikati, ovreči: izpodbiti dokaz, trditev; tega dejstva ni mogoče izpodbiti
// pravn. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika
1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje državi
2. zanikati, ovreči: izpodbiti dokaz, trditev; tega dejstva ni mogoče izpodbiti
// pravn. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika
- izpodbít in spodbít -a -o:
izpodbiti razlogi; sodba je bila s tem dokazom popolnoma izpodbita
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 6
- Naslednja »
Število zadetkov: 114
Dostopnost