Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
silhuéta -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. temna, v obrisih vidna postava, stvar: silhueta dekleta pri oknu / temne silhuete dreves, gor; pren. njegovi junaki niso polnokrvno prikazani, so le silhuete
    // ekspr. značilen obris: mesto izgublja svojo nekdanjo silhueto
  2. 2. um. iz temnega enobarvnega papirja izrezana podoba na svetlem ozadju, ki prikazuje zlasti portret ali figuro v profilu: izrezovati silhuete / na steni visi nekaj silhuet
    ♦     šport. streljanje na silhueto streljanje s pištolo na tarčo v obliki poenostavljene človeške figure z desetimi ovalnimi krogi
SSKJ
simetríja -e ž (ȋ) lastnost predmeta, lika, ki ga umišljena črta, ravnina deli na dva enaka, skladna dela: simetrija hiše, zgradbe; simetrija lika / arhitektonska simetrija / simetrija obraza, telesa / pri njem moti pomanjkanje simetrije simetričnosti
// dejstvo, da so predmeti, znaki v prostoru razvrščeni tako, da jih umišljena črta, ravnina deli na dva enaka, skladna dela: simetrija dreves v parku / ekspr. s tem se je simetrija porušila, razbila / grobnice so razporejene v strogi simetriji simetrično
♦ biol. radialna simetrija glede na umišljene črte, izhajajoče iz glavne osi živalskega telesa ali stebla, cveta, rastline, zvezdasta somernost; geom. osna, ravninska, središčna simetrija; središče simetrije točka, glede na katero so si točke tvorbe ali točke dveh tvorb simetrične; min. zrcalna simetrija pri kateri sta obe polovici zrcalno enaki; elementi simetrije elementi, glede na katere so liki, oblike kristala simetrični; os simetrije os, okoli katere se zavrti kristal, da pride spet v prvotno lego; središče simetrije točka, skozi katero gredo vsi elementi simetrije
SSKJ
skákati in skakáti skáčem, stil. skákati -am nedov., skáčite, tudi skákaj, tudi skakájte (á á á; á) 
  1. 1. z odrivi, zlasti z nogami, se oddaljevati od podlage: skačem, da si okrepim noge; skakati pol metra visoko; skakati in tekati; skače kot žrebe / skakati na mestu / otroci skačejo čez potok; ptič skače z veje na vejo; skakati na vlak je nevarno / kopali so se in skakali v vodo / skakati na glavo, noge / skakati s padalom; skakati s smučmi; skakati z vrvico / pes je kar skakal, ko je zagledal gospodarja / skakati od veselja
    // s takimi odrivi opravljati določeno pot po zraku: vsak smučar, tekmovalec skače trikrat / skakati na sedemdesetmetrski skakalnici / skakati daleč
    // gojiti skakanje, ukvarjati se s skakanjem: ta padalec, smučar skače že več let
  2. 2. z odrivi se premikati: kenguru ne teče, ampak skače; skakati proti domu; skakati po eni nogi
    // ekspr. razposajeno, živahno tekati, navadno ob igri: otroci skačejo na dvorišču
  3. 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivi se hitro pojavljati: napadalci so skakali izza dreves / otroci radi skačejo pred avtomobile
  4. 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivi zelo hitro vstajati: vojaki so že ob prvih strelih skakali z ležišč / skakati na noge; skakati kvišku
  5. 5. nav. ekspr. z odrivi, z določenim namenom se premikati v položaj, kot ga izraža določilo: kričali so in skakali nanj / pes je besno skakal v tujca / sovražnik jim je skakal v hrbet
  6. 6. ekspr., s prislovnim določilom v kratkih časovnih presledkih, z določenim namenom hitro opravljati kake poti: skakati od urada do urada; ves dan sem skakal po trgovinah
  7. 7. ekspr. hitro, nenadoma se po zraku oddaljevati od podlage: iskre so skakale na vse strani / plameni so skakali s strehe na streho / njeni spretni prsti so vedno hitreje skakali po klavirju
    // poskakovati: žaga skače / ob udarcih so krožniki na mizi kar skakali
  8. 8. ekspr. zaradi zunanje sile, sunka se zelo hitro premikati iz določenega položaja: kazalec, priprava skače sem in tja
    // tako se premikati iz določenega položaja zaradi ohlapne namestitve: ni dobro pritrjeno, zato vijak, železo skače / noge mu skačejo v prevelikih čevljih
  9. 9. ekspr. hitro, naenkrat v visoki stopnji se spreminjati, naraščati in upadati: cene skačejo / temperatura skače gor in dol
  10. 10. ekspr. nenadoma prehajati z ene stvari na drugo brez neposredne notranje povezanosti: preveč skače, nič ga ne razumem / v svojih mislih, vprašanjih skače; skakati stran od snovi pogovora / ta film zelo skače od enega prizorišča na drugo
    ●     ekspr. kako bo skakala, ko bo to izvedela zelo bo jezna; ekspr. skakati čez ojnice, čez plot biti nezvest v zakonu; ekspr. skakati komu v besedo prekinjati ga pri govorjenju; ekspr. črke mu skačejo pred očmi pri branju ima občutek, da niso pri miru; ekspr. njene misli so skakale druga čez drugo si hitro sledile in bile med seboj nepovezane; ekspr. skakati si v lase prepirati se; tepsti se; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
    ♦     šah. skakač skače se premika za dve mesti naprej in eno vstran; šport. skakati čez konja, kozo; skakati v daljino, višino; skakati v vodo; skakati s palico
    skakáje: ptički žvrgolijo, skakaje z veje na vejo; otrok je zbežal, skakaje čez luže
    skakajóč -a -e: skakajoč oditi; prišla je s skakajočim korakom
SSKJ
smôla -e ž (ó) 
  1. 1. lepljiv rumenkasto rjav izcedek iz nekaterih dreves, zlasti iglavcev: smreke izločajo smolo; nabirati smolo; duh po smoli / drevesna smola
    // snov, pridobljena s kuhanjem tega izcedka: kuhal je smolo in jo prodajal; mazati s smolo / cepilna smola mazilo iz smole, voska, terpentina, ki se uporablja pri cepljenju ali za premaz drevesnih ran; čevljarska smola mazilo iz smole, kolofonije za smoljenje drete
    // navadno v zvezi umetna smola tej snovi podobna umetna snov: pridobivati umetno smolo; proizvodnja umetnih smol; izdelki iz umetne smole
  2. 2. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na neugoden izid, potek česa: celo pot jih je spremljala smola; zaradi smole ni dosegel prvega mesta
    ●     smola se ga drži, ima smolo vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; preg. kdor za smolo prime, se osmoli
    ♦     kem. alkidna smola umetna snov, kondenzat večvalentnih alkoholov in večbaznih kislin, za izdelavo lakov, lepil; epoksi smola umetna smola za proizvajanje lakov, lepil; fenolna smola; katranska smola ostanek pri destilaciji premogovega katrana in nafte; polikondenzacijske umetne smole ki nastanejo pri polikondenzaciji
SSKJ
správljati -am nedov., stil. spravljájte; stil. spravljála (á) 
  1. 1. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom navadno s prizadevanjem delati, da kdo ali kaj
    1. a) pride s kakega mesta, na kako mesto: spravljati zamašek iz steklenice; otroci so se spravljali na vrhove dreves plezali, lezli
      // spravljati les iz gozda vlačiti, voziti; spravljati izdelke na tržišče / pog. spravljati ljudi čez mejo delati, da pridejo ilegalno v tujino; spravljati ljudi pred sodišče / spravljati ovire s poti odstranjevati jih; spravljati madeže s preproge čistiti jo
    2. b) gre kam z določenim namenom: spravljati koga k zdravniku / spravljati otroke v šolo
    3. c) pride iz kakega položaja, v kak položaj: spravljati zemljo na kup; spravljati seno v kopice; spravljati napravo v vodoraven položaj / ekspr. spravljati onemogle na noge prizadevati si, da vstanejo
      // spravljati kaj v zvezo s kom (miselno) povezovati kaj s kom
    4. č) pride iz kakega stanja, v kako stanje: spravljati iz ravnotežja / spravljati stvari v red urejati jih
      // ekspr. spravljati koga k pameti; spravljati koga v nevarnost; tako ravnanje me spravlja v obup, zadrego
    5. d) pride s kakega družbeno določenega položaja, v kak družbeno določen položaj: spravljati svoje ljudi na boljša delovna mesta / spravljati koga iz odbora / spravljati ljudi pod svojo oblast podrejati si jih
  2. 2. z glagolskim samostalnikom navadno s prizadevanjem delati, da začenja kdo ali kaj delati, kar izraža dopolnilo: spravljati kaj v gibanje, nihanje / spravljati ljudi v smeh
  3. 3. ekspr., v zvezi z ob delati, da kdo kaj izgublja: spravljati koga ob denar / spravljati koga ob dober glas, ob dobro ime; spravljati koga ob živce
  4. 4. delati, da pride kaj s polja na določeno mesto: spravljati poljske pridelke
  5. 5. dajati kaj kam z namenom, da se tam lahko spet dobi, vzame: spravljati listine, plačane račune
  6. 6. s svojim delovanjem, vplivom si prizadevati, da kdo preneha imeti, kazati odklonilen odnos do koga: spravljati sprte prijatelje
    ●     ekspr. s težavo je spravljal besede iz grla govoril; ekspr. spravljati sovražnike s poti ubijati, moriti; ekspr. spravljati kmete na boben povzročati prisilno dražbo, gospodarski propad; ekspr. spravljati otroke na svet rojevati; pog. spravljati v denar prodajati; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. spravljati skupaj denar zbirati, varčevati
    správljati se pog.  
    1. 1. delati, da se prihaja v položaj
      1. a) ko se (lahko) gre, odide kam: nimam časa, pravkar se spravljam domov / že celo leto se spravlja na potovanje, pa se nikakor ne odloči
      2. b) ko se (lahko) začne opravljati kako delo: spravljati se k delu, k pisanju
    2. 2. v zvezi z na, nad napadati: rad se spravlja na šibkejše nasprotnike
    spravljáje: smejal se je, spravljaje zaslužek
    spravljajóč -a -e: spravljajoč poslušalce v smeh, je vse pozabljal
SSKJ
stebríčast -a -o [təb] prid. (í) podoben stebriču: stoli s stebričastimi nogami / stebričasta oblika grma
♦ agr. stebričasta vzgoja dreves vzgoja dreves, pri kateri imajo drevesa vse veje enako dolge
// ki ima stebriče: stebričasta galerija; stebričasto pročelje dvorca
SSKJ
stebríšče -a [təb] s (í) stebri, zgoraj povezani z vodoravno gredo ali loki: trg obdaja dvoje stebrišč / ekspr. sprehajal se je v stebrišču debelih dreves
SSKJ
stotína -e ž (í) 
  1. 1. del na sto enakih delov razdeljene celote: ostala mu je le kaka stotina zaslužka / stotina grama, litra
  2. 2. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: napekla je stotine hlebov kruha; prevozili so že stotine kilometrov / posekali so na stotine dreves
SSKJ
šélak -a m (ẹ̑) kem. smola nekaterih indijskih dreves, ki se uporablja zlasti za proizvodnjo lakov: uporaba šelaka
SSKJ
špalíren -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na špalir 2: špalirni in plantažni nasadi; špalirne hruške, marelice; špalirno drevje / špalirna vzgoja dreves
SSKJ
števílčnik -a m (ȋ) del priprave z določenimi znaki, navadno s številkami; številčnica: opazovati nihanje kazalca po številčniku; ura z obdrgnjenim številčnikom; vrgel je kroglico na številčnik rulete
♦ elektr. sestavni del števca, ki kaže merjeno količino; gozd. kladivo s premakljivimi železnimi številkami za označevanje dreves, hlodov; ptt priprava na telefonskem ali telegrafskem aparatu za avtomatsko izbiranje želenega telefonskega ali telegrafskega priključka v avtomatski centrali
SSKJ
štórovec -vca m (ọ̄) gozd. drevo, zraslo iz poganjka na štoru: posekati štorovce
// gozd iz takih dreves: hrastov štorovec
SSKJ
štrléti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. biti, stati v položaju pravokotno na podlago, stran od česa: pogladil si je lase, da mu ne bi štrleli; ušesa mu štrlijo / veje dreves štrlijo na vse strani; vlakna na tkanini štrlijo pokonci / pod nosom mu štrlijo brki / ovratnik pri obleki štrli od vratu se ne prilega vratu
  2. 2. segati bolj daleč od sosednje stvari: zgornja ustnica štrli čez spodnjo; brada mu štrli naprej / bil je tako suh, da so mu štrlela rebra zelo
    // žima štrli iz blazine; lasje štrlijo izpod rute
    // segati nad okolico: zadaj so štrleli visoki vrhovi gor / dimniki so štrleli v nebo
  3. 3. ekspr. biti zelo poudarjeno izražen: vzgojna misel preveč štrli iz besedila
    ●     ekspr. ta učenec štrli iz drugih je drugačen, boljši od drugih
  4. 4. nar. strmeti: štrlel je v vrata in čakal, da se odprejo
    štrlèč -éča -e: štrleče ličnice; štrleča skala
SSKJ
šušljáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. nav. 3. os., ekspr. skrivaj govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neprijetnega: ljudje že nekaj šušljajo; šušljali so si, da je poneverjal; brezoseb. o njem se je marsikaj šušljalo
    // redko šepetati: šušljati komu na uho
  2. 2. izgovarjati glasove č, ž, š namesto c, z, s; šešljati: kadar se razburi, močno šušlja
  3. 3. ekspr. šumeti, šelesteti: v vrhovih dreves je šušljal veter / listi papirja so šušljali
    šušljajóč -a -e: šušljajoči glasovi
SSKJ
táksa -e ž (ȃ) predpisan znesek, ki se mora plačati državi, občini, skupnosti za določeno storitev, uporabo česa, pristojbina: odmeriti, zaračunati takso; plačati takso v gotovini, kolkih; pobirati, zvišati takso / carinska taksa ki se plača za opravila v zvezi s carinjenjem; občinska taksa; poštna taksa; sodna taksa ki se plača v zvezi s sodnim postopkom; turistična taksa ki se plača za bivanje v turističnem kraju; upravna taksa ki se plača v zvezi z upravnim postopkom
// taksa od vstopnine davek, davščina; takse prosti izdelki
♦ gozd. gozdna taksa vrednost neposekanih gozdnih dreves
SSKJ
típ1 -a m (ȋ) 
  1. 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin
    // kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši
    ●     pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam
  2. 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi
  3. 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip
    // ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil
  4. 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika
    ♦     antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine
SSKJ
trahéja -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. anat. cevka, ki dovaja zrak iz grla v sapnice; sapnik: vnetje traheje; lega ščitnice ob traheji
  2. 2. nav. mn., zool. cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov; zračnica: traheje in stigme
  3. 3. bot. cev za prevajanje vode in v njej raztopljenih rudninskih snovi, vodovodna cev: traheje v deblih dreves
SSKJ
trojíca tudi trójica -e ž (í; ọ̑) 
  1. 1. skupina treh oseb: vesela trojica je zapela; postali so nerazdružljiva trojica / od skupine se je ločila trojica mož
    // skupina treh enot: ti pojmi tvorijo trojico; trojica dreves
  2. 2. rel., v zvezi sveta Trojica Oče, Sin in sveti Duh kot tri božje osebe, ki so en sam Bog: verovati v sveto [sv.] Trojico; dogma o sveti Trojici / cerkev svete Trojice
    ♦     jur. senat trojice senat, sestavljen iz treh sodnikov; mat. trojica skupina treh elementov
SSKJ
trózvóčje -a s (ọ̑-ọ̑) knjiž. glasovna ubranost treh (različnih) zvokov: smejati se v trozvočju
// ubranost, skladnost treh (različnih) stvari sploh: trozvočje skal, dreves in šumeče reke
SSKJ
ulomíti ulómim dov. (ī ọ́) star.  
  1. 1. odlomiti: ulomiti vejo; od skale se je ulomil drobec / ulomila je kos kruha
  2. 2. zlomiti, prelomiti: ulomiti palico na dva dela; pri padcu si je ulomil nogo / vihar je ulomil precej dreves; led na jezeru se je ulomil udrl
    ●     star. na vrhu klanca se pot ulomi na levo zavije v ostrem loku na levo; star. komedija se v drugem dejanju ulomi v satiro nenadoma preide
    ulómljen -a -o 
    1. 1. deležnik od ulomiti: zamenjati ulomljene kline na lestvi z novimi; pobirati ulomljene veje
    2. 2. mat., v povedno-prislovni rabi izraža, da sta imenovani števili zapisani v obliki števca in imenovalca: deset ulomljeno s pet je dve; pet ulomljeno s sedem [5/7]
      // v zvezi ulomljeno število število, izraženo z dvema številoma kot kvocient teh dveh števil; ulomek: decimalna in ulomljena števila
      ♦       tisk. ulomljena pola, stran pola, stran z že urejenimi, razvrščenimi stolpci stavka
Število zadetkov: 156