Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
míška míške samostalnik ženskega spola [míška]
    1. navadno ekspresivno miš, zlasti manjša
    2. igrača, ki predstavlja miš
    3. ljubkovalno ženska ali deklica
    4. z dlanjo vodljiva naprava, navadno s tipkami in kolescem, za premikanje kazalca po računalniškem zaslonu in izvedbo ukazov; SINONIMI: miš
    5. navadno v množini kroglasto ocvrto pecivo iz kvašenega testa
STALNE ZVEZE: zobna miška
FRAZEOLOGIJA: kot siva miška, siva miška, tiha miška, tih kot miška, tiho kot miška, Mačka miško, miš pšeničko.
ETIMOLOGIJA: ↑miš, kot računalniški termin po zgledu angl. mouse ‛miš’ prvič uporabljeno 1968 na Raziskovalnem inštitutu Stanfordove univerze, ZDA
Celotno geslo eSSKJ
skakáč skakáča samostalnik moškega spola [skakáč]
    1. žival, ki dobro skače
    2. iz zoologije glodalec sivkaste ali rjavkaste barve z debelejšim repom in večjimi očmi, ki se premika s skakanjem po zadnjih nogah, po izvoru iz zahodne in osrednje Azije in Afrike; primerjaj lat. Gerbillinae
    3. iz zoologije členonožec z dolgimi, naprej obrnjenimi nožicami na koncu zadka, s katerimi skače; primerjaj lat. Collembola
    4. starinsko športnik, ki se ukvarja s skakanjem
    5. pripadnik srednjeveške in zgodnjenovoveške verske ločine, ki med zamaknjenjem skače, pleše
    6. šahovska figura, ki se premika za dve polji naprej v kateri koli pravokotni smeri in eno polje vstran; SINONIMI: konj
STALNE ZVEZE: mongolski skakač, puščavski skakač
ETIMOLOGIJA: ↑skakati

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
bábiti se -im se nedov. (á ȃ)
slabš., zastar. družiti se z ženskami:
SSKJ²
bezníčar -ja m (ȋ)
nav. slabš. obiskovalec ali lastnik beznice: družiti se z bezničarji; kramarji in bezničarji
SSKJ²
brátiti se -im se nedov. (á ȃ)
prijateljsko, zaupno se družiti: ni se bratil s komerkoli; bratil se je s pijanci in potepuhi
    brátiti knjiž.
    notranje, čustveno povezovati: skupna usoda je bratila ljudi
SSKJ²
čréda -e ž (ẹ́)
1. večja skupina živali iste vrste: gnati čredo na pašo; pasti čredo; družiti se v črede; vaška, zadružna čreda; čreda krav, ovc; napadla jih je čreda volkov; hoditi kot čreda neurejeno / ekspr. na semenj so prignali cele črede; pren. z učiteljico je šla čreda deklic; čreda oblačkov
2. slabš. neosveščena človeška množica: menil je, da je poklican voditi čredo / uspavati človeško čredo z obljubami
3. star. skupnost vernikov: krščanska, verna čreda
SSKJ²
čréditi -im nedov. (ẹ́ ẹ̑)
agr. pasti živino s stalnim menjavanjem mesta na pašniku: redno črediti
    čréditi se 
    1. družiti se v večje skupine: srnjad se čredi v trope / oblaki se čredijo
    2. nar. vrstiti se, menjavati se: delavci se čredijo pri delu, da ne opešajo / obiski so se neprestano čredili
SSKJ²
drúženje -a s (ū)
glagolnik od družiti: druženje besed v stavke / druženje dobrote s strogostjo / druženje z ljudmi s sorodnimi interesi
SSKJ²
družítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od družiti: pisateljevo delo je drzen poskus družitve idej Freuda in Marxa
SSKJ²
družíti in drúžiti -im, tudi drúžiti -im nedov. (ī ú ū; ū ȗ)
1. notranje, čustveno povezovati: skupni napori jih trdno družijo; druži jih iskreno prijateljstvo
// povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno: vse te obraze družijo neke skupne poteze
2. sestavljati, združevati: sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu / oba vidika se organsko družita v eno; cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine povezovala v celoto
3. knjiž. imeti, vsebovati obenem; združevati: kritika mora družiti pravičnost in ostrino; to dekle druži dobroto z izobraženostjo; v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo
    družíti se in drúžiti se, tudi drúžiti se
    1. biti rad in večkrat skupaj s kom: zanima ga, kam hodiš in s kom se družiš; branila mu je družiti se s komerkoli / naši sosedje se ne družijo radi niso družabni
    ●     preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo
    2. ujemati se, skladati se: ti dve barvi se lepo družita
SSKJ²
džáur -a [džaur džau̯ra] m (ā)
slabš., v muslimanskem okolju, nekdaj kdor ne pripada muslimanski veri, zlasti kristjan; nevernik2, drugoverec: ni se smel družiti z džauri
SSKJ²
edíniti -im nedov. (ī ȋ)
1. knjiž. delati kaj enotno, složno: vedel je za politično razcepljenost, vendar je skušal narod ediniti
2. star. družiti, povezovati: ista skrb je oba edinila
SSKJ²
enôtiti -im nedov. (ō ȏ)
1. delati kaj enotno: enotiti izreko; ljudje se počasi enotijo v neko sivo brezobličnost
2. knjiž. družiti, povezovati: občutek osamljenosti jih enoti
SSKJ²
fárovž -a m (á)
pog. župnišče: zraven cerkve stoji farovž; postaviti farovž; iti v farovž / v vasi ima farovž velik vpliv duhovniki, duhovščina
● ekspr. začel je hoditi okoli farovža začel se je družiti z duhovščino
SSKJ²
fraternizírati -am nedov. (ȋ)
knjiž. prijateljsko, zaupno se družiti; bratiti se: fraternizirajo s političnimi nasprotniki
SSKJ²
gnusôba -e ž (ó)
ekspr. kar vzbuja gnus: take gnusobe ni mogel jesti / le kako se more družiti s tako gnusobo / najrazličnejše gnusobe so se dogajale / gnusoba lenega življenja gnusnost
SSKJ²
goljufívka -e ž (ȋ)
ženska, ki (rada) goljufa: niso se marale družiti z njo, ker je bila goljufivka
SSKJ²
indivíduum -dua tudi -a m (ī)
1. vsak, ki je mišljen, obravnavan izvzeto, ločeno od skupnosti ali celote; posameznik: kolektiv je sestavljen iz individuov; boriti se za pravice človeka kot individua
2. knjiž. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; človek: v pogovoru sodelujeta vselej vsaj dva individua; miselna prodornost je pri vsakem individuu drugačna
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: visoko moralen individuum; umetniški, vsestransko razviti individui
3. nav. slabš. človek, oseba sploh: ta individuum je kaj vem od kod; s takim individuom se nočem družiti / bil je v seznamu nevarnih individuov
4. knjiž. del večje celote, ki ima določeno samostojnost; enota: skladno zaokrožena skupina stavbnih individuov
♦ biol. (posamezen) organizem, osebek; filoz. posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj
SSKJ²
izóbčenka -e ž (ọ̄)
rel. ženska, ki je izključena iz Cerkve: položaj izobčenke
// ekspr. ženska, ki je izključena iz kake skupnosti sploh: prenehali so se družiti z izobčenko
SSKJ²
izpríjenec tudi spríjenec -nca m (ȋ)
ekspr. izprijen človek: družiti se z izprijenci / moralni, spolni izprijenec
Število zadetkov: 147