Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
absolúten -tna -o prid. (ȗ) 
  1. 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična
  2. 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč
  3. 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast
    ♦     filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova
    absolútno prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba
    // ekspr. poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega
SSKJ
acetón -a m (ọ̑) brezbarvna, vnetljiva, hlapljiva tekočina, ki topi smole in masti: odstraniti lak z nohtov z acetonom; raztopljen v acetonu; močen duh po acetonu / aceton v krvi pri diabetikih
SSKJ
amóniak -a m (ọ̑) brezbarven, ostro dišeč plin, ki se lahko utekočini: iz gnoja se širi duh po amoniaku
SSKJ
animízem -zma m (ī) verovanje primitivnih ljudstev, da je v vseh stvareh duh, duša
SSKJ
bálzamski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na balzam: balzamske dišave / balzamski duh smrek
SSKJ
bárd -a m (ȃ) pri Keltih ljudski pesnik in pevec: pesem starodavnih bardov
// ekspr. pesnik, v katerega delih je izražen duh naroda, gibanja: bil je bard svojega ljudstva; socialni bard
SSKJ
bés -a m (ẹ̑) 
  1. 1. mitol. zli duh: bes jo je obsedel; bati se besov / ekspr., z oslabljenim pomenom besi ljubosumnosti ga razjedajo / kot kletvica: da bi ga bes; star. bes te lopi, plentaj
  2. 2. v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: To mora neháti — ní bes! (A. Aškerc)
SSKJ
blestéti se -ím se in blestéti -ím nedov., blésti (se) in blêsti (se) (ẹ́ í) knjiž.  
  1. 1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se, lesketati se: znojne kaplje se mu blestijo na čelu; rosa se blesti v soncu
  2. 2. belo odsevati: breza se blesti iz zelenja; zidovi se blestijo v mesečini; pren. med udeleženci se blestijo imena slavnih igralcev
    blestéti vzbujati občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: na plesu je blestela v vsej svoji lepoti; blesteti v javnosti
    blestèč -éča -e: bil je blesteč duh; njegov blesteči slog; blesteča kariera, zmaga
    ♦     bot. blesteči grintavec alpska trajnica z bleščečimi listi, Scabiosa lucida; prisl.: blesteče govoriti; blesteče beli zobje; bila je blesteče lepa
SSKJ
blodíti in blóditi -im nedov., blójen in blóden (ī ọ́) 
  1. 1. hoditi brez cilja, brez orientacije: karavana blodi po puščavi; bloditi po gozdu, po morju; brez cilja bloditi okrog / oko blodi po planjavi; bloditi z očmi po ljudeh; pren. čudne misli mu blodijo po glavi
  2. 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: ali kje je človek, ki nikoli ni blodil, v zmotah taval? (I. Cankar)
  3. 3. tudi preh. v vročici zmedeno govoriti; blesti: bloditi v vročici; bloditi nerazumljive reči; s smiselnim osebkom v dajalniku vso noč se mu je blodilo
  4. 4. preh., knjiž. spravljati v zmedenost, v zmoto; begati: misel na dekle ga blodi; ljubezen mu blodi razum / s strastjo bloditi kri
    blodèč -éča -e: blodeč po svetu; blodeč popotnik; nemirno blodeč duh; sam.: pokazati blodečemu pot
SSKJ
bojevít -a -o prid., bojevítejši (ȋ) vnet, pripravljen za boj: bojevit človek, narod / v njem se je prebudil bojevit duh; govoril je v bojevitem tonu / fantje iz sosednje vasi so zelo bojeviti se radi pretepajo
SSKJ
bórben -a -o prid., bórbenejši (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na borbo: postaviti se v borbeni položaj; biti v prvi borbeni črti bojni; borbene izkušnje naše armade; peti borbene pesmi / borbeni pozdravi
  2. 2. ki se vneto, vztrajno bori: borben človek; on je že po naravi borben / v četi je vladal borben duh
    bórbeno prisl.: naši šahisti so igrali zelo borbeno; borbeno razpoložena mladina
SSKJ
breztelésen -sna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki je brez telesa, nesnoven: breztelesen duh; breztelesne sence
// ki je brez občutka telesa: sproščen je, breztelesen; sam.: plesalka je bila nekaj breztelesnega
SSKJ
bržíljka -e ž (ȋ) bot. bazilika, bažiljka: duh po bržiljki
SSKJ
címet -a m (ī) posušeno lubje cimetovca, uporabljano kot dišava: rižu dodati sladkor in cimet; potresti jed s cimetom; cel, zmlet cimet; duh po cimetu
SSKJ
ciprésen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cipreso: cipresna vejica / cipresni gaj / močen cipresni duh
SSKJ
človéški -a -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. nanašajoč se na človek 1—2:
    1. a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
    2. b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
  2. 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
    // knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina
  3. 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
  4. 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
    ●     ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
    ♦     zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
    človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega
SSKJ
črémsa -e ž (ẹ̑) bot. grm ali drevo z dišečimi belimi cveti v visečih grozdih, Padus avium: čremsa cvete; duh po čremsi
♦ vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina
SSKJ
čŕt2 -a m (ȓ) mitol. zli duh: bati se črtov
SSKJ
črvojédina -e ž (ẹ̄) moknati ostanki lesa, ki ga razjedajo črvi: iz luknjic v tramu se je usula črvojedina; duh po plesnobi in črvojedini
// rovi, ki jih naredi črv v lesu: omara je že vsa pikasta od črvojedine
SSKJ
dahníti in dáhniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dahnil je v očala in jih obrisal; dahni vame! pren., pesn. smrt ji je dahnila v lice; pomlad je dahnila čez polja
    // preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno dahne pozdrav; to je bolj dahnila, kot rekla
    // preh., ekspr. dati, vdihniti, vnesti: pisatelj je gradivu dahnil življenje
    ●     pesn. dahniti poljub na čelo rahlo poljubiti
  2. 2. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: prijeten hlad je dahnil iz gozda; veter dahne z gora / vame je dahnil duh po listju
    // knjiž. zadišati: cvetoče akacije so dahnile v sobo; brezoseb. dahnilo je po pomladi
    // nedov., nar. zaudarjati: meso že dahne
    dáhnjen -a -o: podoba, lahno dahnjena na steno; v sneg dahnjene stopinje
Število zadetkov: 211