Fran > SSKJ

1. 1. nav. mn., slabš. raztrgana, ponošena obleka; cunja: krpati cape; oblečen je v umazane cape
   // ekspr. obleka sploh: kar naprej si kupuje cape; čisto nora je na pisane cape
2. 2. slabš., redko kos izrabljenega blaga: s capo pokrit cekar; nerabne cape
3. 3. ekspr. neodločen, omahljiv človek: ti nisi mož, ti si capa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
   // ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
   // ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
   // stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb
2. 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
   // ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
   // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
   // poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
   ● ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
   ♦ bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek

céli -a -o sam.: zastar. dobil ga je do celega na svojo stran popolnoma, docela; gaziti na celo, v celo, po celem po nepregaženem, neprehojenem snegu; ekspr. to si je na celem, s celega izmislila popolnoma, čisto; star. konj se je na celem ustavil iznenada, nepričakovano; star. v celem je stvar dobra (gledano) v celoti; na njem ni ostalo nič celega; obleka iz celega v enem delu
♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. tesen, zaprt prostor: živeti v celici; jetniška, samostanska celica / telefonska celica za telefoniranje
   // plinska celica za usmrtitev s plinom, zlasti v koncentracijskih taboriščih
2. 2. biol. osnovna gradbena enota organizmov: krvna, rastlinska celica; rakave celice; zgradba celice / spolna celica; delitev celice; pren. družina je osnovna celica človeške družbe
3. 3. polit. osnovna organizacijska enota, zlasti v ilegali: ustanoviti partijsko celico
   ♦ čeb. celica šesterostran predelček v satu; elektr. akumulatorska celica osnovna enota akumulatorja; pomnilna celica osnovni del pomnilnika v (elektronskem) računalniku; fiz. fotoelektrična celica fotocelica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. velika, sklenjena površina kopnega sveta: ameriška, azijska celina / dežele na črni celini v Afriki
2. 2. neobdelana zemlja: orati celino / njiva je ostala v celini / letos so znova preorali celino ledino
3. 3. star. celota: obdelati snov v celini
   ♦ filat. celine pisma, dopisnice, zalepke z natisnjeno ali nalepljeno znamko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. dov. in nedov. določiti denarno vrednost: koliko boš cenil kravo?
   // približno določati količino: število prebivalstva cenijo že na sto tisoč
2. 2. ugotavljati veljavo ali vrednost: ceniti človeka po dejanjih
3. 3. prisojati komu vrednote: cenijo ga zaradi vestnega dela; že od nekdaj sem vas cenil / cenil je svobodo in neodvisnost; znal je ceniti njihove zasluge; visoko cenim Tolstoja

cénjen -a -o: goriške češnje so zelo cenjene; hiša je bila cenjena na dva milijona; njegovo delo ni dovolj cenjeno / v vljudnostnem nagovoru: knjiž. cenjeni bralec; publ. cenjeni gostje, vabimo vas na pokušnjo vina / šalj. pa vaše cenjeno zdravje? sam.: vljudnostni nagovor kako ste potovali, cenjeni?

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. kraj, ki je enako oddaljen od obrobij; sredina, središče: stanovati v centru (mesta); publ. iščem sobo v strogem centru / občina Ljubljana-Center; pren. biti v centru pozornosti
2. 2. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost, središče: ogledati si pomembnejše gospodarske, industrijske centre države; kulturni, športni center / družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost
   // ustanova, ki usmerja in vodi določeno dejavnost: izobraževalni center; šolski center za kovinsko stroko; center za napredek gospodinjstva
3. 3. polit. sredinska skupina v parlamentu: ameriški demokratični center; vlada italijanskega levega centra
4. 4. šport. sredinski igralec pri košarki: prvi center ni dosegel niti enega koša
   ♦ anat. možganski centri; voj. center srednji del bojne črte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. vodilno upravno ali poslovno središče: centrala je izdala okrožnico; podružnice so slabo povezane s centralo; sedež centrale
2. 2. posredovalna naprava za vzpostavljanje zvez med telefonskimi ali telegrafskimi vodi: poklicati centralo; telefonska, telegrafska centrala; hišna, zasebna centrala; centrala za medkrajevni promet
3. 3. pog., s prilastkom objekt z napravami za proizvajanje električne energije; elektrarna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. del cepca, s katerim se udarja: privezati nov cep; les za cepe / redko ves dan je vihtel cep cepec
2. 2. redko enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cep se je prijel; narezati češnjevih cepov
   // cepljenka, cepljenec: zajec dela škodo na cepih
3. 3. zastar. debela palica, gorjača: z železom okovani cepi
4. 4. ed., star. precep: ujeti gada v cep
   ● star. v dva cepa govoriti dvoumno; star. majati se v dva cepa na levo in desno; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. v presledkih slišno, plosko padati: kaplje cepajo od vej; kepe snega cepajo z dreves; sadje cepa na tla
   // ekspr. večkrat zgruditi se, padati: borci so od utrujenosti cepali v sneg
2. 2. ekspr. trumoma umirati, poginjati: prebivalstvo je cepalo od lakote; živina mu cepa; ljudje so cepali kakor muhe
3. 3. pog. v presledkih drug za drugim prihajati: ljudje so polagoma začeli cepati v dvorano
   ● žarg., šol. študentje kar po vrsti cepajo pri izpitih jih ne opravijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. preprosto orodje za ročno mlačev: mlatiti s cepci; pokanje cepcev na skednjih
   // redko del cepca, s katerim se udarja; cep: cepec z grčasto bunko
2. 2. zastar. debela palica, gorjača: opiral se je na okovan cepec
3. 3. ekspr. neolikan ali omejen človek: pa si res pravi cepec; vede se kot teleban in cepec / in jaz, cepec, sem mu verjel / kot psovka: kam pa rineš, cepec; cepec neumni
   ● ekspr. končati prepir s cepcem surovo, neotesano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje
2. 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo
   ♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana
3. 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo
4. 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam
   ● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti

cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. kdor je cepljen: nega cepljenca
2. 2. cepljena rastlina: cepljenci imajo bujno rast
3. 3. usnj. pri cepljenju dobljeni spodnji del kože ali usnja: proizvodnja cepljenca
4. 4. zastar. prašič križanec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. slišno, plosko pasti: hruška je cepnila v travo / pog., ekspr. cepnil je po tleh padel
2. 2. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: cepnil je iz matematike; že spet je cepnila pri maturi
3. 3. ekspr. umreti, poginiti: Bodi naš, ali cepni pred pragom! (I. Cankar)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. širša, načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili: ceste se križajo, vzpenjajo; kam drži, pelje ta cesta; prečkati cesto; zapeljati s ceste; priti na cesto; stati na cesti; vas leži ob cesti; iti, voziti se po cesti; dolga, ravna, široka cesta; blatna, poledenela cesta; asfaltirana, makadamska cesta; cesta Ljubljana-Zagreb / pesn. bela cesta / dela pri cesti pri gradnji ali vzdrževanju ceste
   // avtomobilska cesta namenjena za motorni promet; dovozna, enosmerna, glavna, gozdna, hitra, javna, obvozna, slepa cesta; cesta prvega reda ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča
   // pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren)
2. 2. redko, s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja; pot: cesta do tja je še dolga; izbral si je najkrajšo cesto; pren. njegova življenjska cesta je bila kratka
3. 3. redko možnost za premikanje iz enega kraja v drugega; pot: tu ni več nobene ceste / tu ni ceste ni dovoljen prehod; pren. ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste (M. Klopčič)
4. 4. redko način, sredstvo za dosego česa; pot: do učenosti ne drži gladka cesta
   ● slabš. otroka je vzgajala cesta prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; ekspr. pognati, postaviti, vreči koga na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. biti na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; na cesti je bil že mrak zunaj je bilo že temno; ekspr. zmeraj je na cesti vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; ekspr. misliš, da denar na cesti pobiram! da ga na lahek način zaslužim; zastar. železna cesta železnica, vlak
   ♦ astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; avt. hitra cesta za vozila z večjo hitrostjo; odprta cesta na kateri ni omejitve hitrosti; prednostna cesta na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; urb. dvopasovna cesta; vpadna cesta ali cesta vpadnica ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. zeleni del rastlin, ki imajo užitne gomolje: krompir kopljejo, ko se cima posuši
2. 2. poganjek iz gomoljev nekaterih rastlin v zimskem času: pozimi repa poganja cime; pripraviti repno cimo kot solato
3. 3. nar. ledena sveča: od strehe visijo dolge cime

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. med. mehurjasta tvorba s posebno steno in tekočo vsebino: operirati cisto; cista na jajčniku
2. 2. biol. trden ovoj, s katerim se v neugodnih življenjskih razmerah obdajo nižje razviti organizmi: nekatere alge se obdajo s cistami
3. 3. arheol. bronasta posoda valjaste oblike za shranjevanje dragocenosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. z ustnicami in z jezikom dajati nizke, nezveneče glasove: jej lepo in ne cmokaj! cmokati od, iz poželjivosti; glasno cmokati
2. 2. dajati cmokanju podobne glasove: blato mu cmoka pod nogami; gumijasti podplati cmokajo po mokrem tlaku; brezoseb. v čevljih mu je kar cmokalo / kopači cmokajo po strugi
3. 3. preh., pog., šalj. glasno poljubljati: cmokal me je po licu

cmokáje: cmokaje prežvekovati

cmokajóč -a -e: cmokajoč z ustnicami in z jezikom; cmokajoč poljub

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. kos izrabljenega blaga: stare cunje in papir pobira; mokra, umazana cunja; tak sem kot cunja utrujen, brez volje
   // punčka iz cunj iz ostankov blaga
   // ekspr. sneg naletava v cunjah v velikih kosmih
   // kos blaga za brisanje ali čiščenje; krpa: strepati cunjo; kuhinjska cunja; cunja za prah
2. 2. nav. mn., slabš. raztrgana, ponošena obleka: v takih cunjah hodi okrog
   // ekspr. obleka sploh: zadnjo cunjo je prodal; ves denar porabi za cunje
3. 3. ekspr. neodločen, omahljiv človek: cunja si, ne pa gospodar! tako cunjo ima za moža
   ● ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. imeti cvet, cvete: vrtnica cvete; češnja cvete; jablane letos pozno cvetejo / ekspr. vrt cvete; spomladi vse cvete
2. 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: dekle cvete; otroci kar cvetejo
3. 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: kupčija, podjetje, trgovina cvete
   // obstajati v veliki meri: v tem kraju cvete hinavščina / naj ti cvete sreča
4. 4. ekspr. trgati se, cefrati se: suknjič cvete na rokavih
   ● redko nohti cvetejo imajo bele pege; ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. njemu pa res rožice cvetejo se mu zelo dobro godi; zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je

cvetóč -a -e: rože, cvetoče na oknu; ženska cvetočega obraza; cvetoč travnik; cvetoča obrt; cvetoča mesta; vrnil se je cvetoč od zdravja; prim. cveteti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.