- 1. glagolnik od vaditi: manjka mu vaje; delati kaj za vajo; dolgotrajna, vsakodnevna vaja; vaja v lepem izražanju, pisanju, računanju; vaja s solisti in zborom; skladba za vajo / imeti glasbeno, gledališko vajo / žarg. orožne vaje vojaške vaje
- 2. skupek gibov, dejanj, namenjenih za sistematično usposabljanje, izpopolnjevanje koga za kaj: delati, ponoviti vajo; lahka, preprosta vaja / dihalne vaje; telesne vaje; vaje za odpravljanje govornih motenj
// šport. skupek gibov, dejanj, s katerimi telovadec kaže svoje sposobnosti: končati, oceniti vajo; vaja na bradlji / prosta vaja brez orodja in brez pomoči drugih; redovne vaje v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju razporeditve za javno nastopanje; simultane vaje ki se delajo istočasno na tleh in na orodju
// telovadna vaja
// nav. mn. tak skupek kot organizirana dejavnost: vaj se redno udeležuje; imeti, voditi vaje; hoditi na vaje / pevske, plesne, strelske vaje - 3. nav. mn., šol. organizirana dejavnost navadno na višjih ali visokih šolah, namenjena praktičnemu ponavljanju in utrjevanju učne snovi: obiskovati vaje; predavanja in vaje / kemijske, laboratorijske, terenske vaje / seminarske vaje
// ponavljanje in utrjevanje učne snovi: najprej bo razlaga, nato vaje; pismene in ustne vaje - 4. šol. pismeni izdelek, narejen za ponavljanje, utrjevanje učne snovi: pisati, popravljati vajo; domače, šolske vaje / tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje
- 5. šol. podatki, navodila, na osnovi katerih se ponavlja in utrjuje učna snov: na koncu poglavja so vaje; knjiga s praktičnimi vajami
● iz vaje biti, priti odvaditi se določenega dela, spretnosti; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja
♦ gled. aranžirna vaja aranžirka; bralna vaja pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo; tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem; šport. borilne vaje; vaje za moč ki krepijo mišice; voj. vojaške vaje
Zadetki iskanja
- 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere
- 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen - 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti
// vera v posmrtno življenje
// prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice - 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere
- 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
// prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje
// pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge - 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest
- 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
- 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom
- 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera
- 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
- 1. glagolnik od vezati: vezava žita v snope / za to nošo je značilna vezava rute na zatilju / vezava šopkov / vezava vogalnih brun; vezava električnih vodnikov / vezava je knjigo zelo podražila / knjiga je v vezavi; ročna, strojna vezava; vezava v platno, usnje / vezava uvoza na izvoz / vezava dinarskih sredstev; rok vezave / kemijska vezava; olje za vezavo barve / vezava atomov v molekuli; vezava vodika s fluorom
- 2. obrt. kar nastane z vezanjem (knjige): obnoviti vezavo; knjiga ima lepo vezavo
- 3. tekst. način križanja, prepletanja podolžnih in prečnih niti v tkanini: izbrati vezavo; modne vezave / keprova, platnena vezava; osnovna vezava ki se ne da izpeljati iz druge; vezava rips
- 4. elektr. način spojitve električnih elementov: vzrok nesreče je bila površno izvedena vezava; spremeniti vezavo v tokokrogu / dvohodna vezava ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; vzporedna, zaporedna vezava
- 5. lingv. odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela: proučevati vezavo; vezava in ujemanje / tožilniška vezava
- 1. obrt. prečno na hrbet knjige nalepljena vrvica, na katero se knjiga prišije: prilepiti vezice
- 2. anat. sluznična guba, ki omejuje gibanje organa: vezica ustnice
- 1. majhna, preprosta okrasna risba, zlasti na začetku ali koncu besedila: narisati vinjeto; z vinjetami okrašena knjiga
- 2. nekdaj nalepka z majhno risbo in naslovom izdelovalca, trgovca: lepiti vinjete na stekleničke z zdravili
- 3. lit. dekadenčna, impresionistična črtica, zlasti Cankarjeva: pisati vinjete; zbirka vinjet / literarna vinjeta
- 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti
// kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu - 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico
// tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst
// nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč - 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov
// večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let - 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja
// z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti
// vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste - 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način
// z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden
// z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno - 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte
// biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje - 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo
- 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra
// v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti - 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti
- 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst
● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika
♦ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti
- 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: gneča na cesti je vsakdanji pojav; poslovila sva se z nekaj vsakdanjimi besedami; pogovarjala sva se o vsakdanjih stvareh / ekspr. skrb za vsakdanji kruh; predmeti za vsakdanjo uporabo / vsakdanja obleka / bil je vsakdanji človek ki se po svojih lastnostih, značilnostih bistveno ne razlikuje od drugih ljudi svoje vrste
- 2. ki se navadno ponavlja, poteka vsak dan: vsakdanji boji z naravo; ne, dovolj imamo vsakdanjih skrbi; hoditi na vsakdanji sprehod / bil je vsakdanji gost v njihovi hiši; ekspr. popiti svojo vsakdanjo skodelico kave; skrbeti za vsakdanji zaslužek
● vznes. trpljenje je moj vsakdanji kruh trpljenja, hudega sem navajen; ekspr. knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana vsak dan moraš brati, študirati; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek
- vsakdánje prisl.: vsakdanje se vesti; bil je vsakdanje preprost; sam.: to je nekaj vsakdanjega
// vseobsežna izobraženost vsestranska; vseobsežna knjiga o polarni odpravi izčrpna; razviti vseobsežno kulturo univerzalno
- všéčno prisl.: všečno odgovoriti na vprašanje; všečno oblečen
- 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati
// vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor - 2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem
- 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove
- 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven - 5. redko sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati s hranilne knjižice
- 6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem
- 7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje
● ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili
- vzdigováti se
- 1. premikati se navzgor, kvišku: megla se vzdiguje; iz lonca se vzdiguje para; s tal, za avtomobili se vzdiguje prah; vzdigovati se proti najvišji točki; hitro, višje se vzdigovati / cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja
// pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo - 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: v njenem srcu se vzdiguje upanje / počasi se vzdiguje veter začenja pihati
- 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: iz morja se vzdigujejo strme skale; okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto
- 4. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: bolnici se vzdiguje; vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage / želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje
● vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen
- vzdigováje star.: vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet
- vzdigujóč -a -e: počasi se vzdigujoča cesta
- 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh
- 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde
- 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil
// nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati - 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast
- 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati
● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka
- vžgáti se
- 1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge
// zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge - 2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra
// postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti - 3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo
● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti
- vžgán -a -o: vžgan motor; biti vžgan za koga
- 1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge; sprednje in zadnje kolo
- 2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi; sedeti v zadnji klopi; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna
- 3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame; zadnje poglavje knjige
// ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom; zadnje priprave na predstavo
// ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci - 4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar; izpil je zadnje kaplje vina; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža
- 5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec
// za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit; zadnji letnik; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja - 6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem; zadnjo noč je slabo spala preteklo; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale; v zadnjih treh letih je napredovala
// ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči - 7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni
- 8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji; po uspehu je bil zadnji v razredu; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto
// ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni - 9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima
- 10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo
- 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička; ujemati se do zadnjega milimetra; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto
// premisliti do zadnje podrobnosti
● ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; vznes. zadnji dom grob; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati; žarg. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko
♦ avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; jur. zadnji opomin pred tožbo; lingv. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo
- zádnji -a -e sam.: nekateri so rekli, da je pošten, drugi so trdili, da ni. Prav so imeli zadnji; diplomirala je med zadnjimi; zadnji iz tega rodu; ni še rekel zadnje zadnje besede; pog., ekspr. brcniti koga v (ta) zadnjo zadnjico; nekaj jo teži ali pa je bolna. To zadnje trdi sama; ekspr. boriti se do zadnjega do konca življenja, do smrti; do zadnjega je upala, da pride do zadnjega trenutka; ekspr. vzeli so jim vse do zadnjega popolnoma vse; ekspr. končali so vsi — od prvega do zadnjega; komaj shajamo od prvega do zadnjega (v mesecu); star. k zadnjemu še nekaj besed o pesniku nazadnje; bibl. prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi
● star. beli dan, luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla
- zaglédati se s predlogom
- 1. za določen čas upreti, usmeriti pogled kam: zagledati se predse, v tla; za nekaj trenutkov, začudeno se zagledati v koga / podprl si je glavo in se zagledal sam vase
- 2. ekspr. zaljubiti se: zagledal se je v sosedovo hčer; noro se zagledati v koga
// čustveno pozitivno, trajno se navezati na kaj: že v mladih letih se je zagledal v znanost
- zagledávši zastar.: zagledavši znanca, je stopil k njemu
- zaglédan -a -o: že dolgo je zagledana vanj; prepozno zagledano vozilo
● ekspr. fant je preveč zagledan vase preveč občuduje samega sebe
- 1. ki ima velike, visoke zahteve: zahteven bralec, gost, kupec, profesor; biti enako zahteven do vseh; v svojih željah je preveč zahteven / te rože so zahtevne glede svetlobe in toplote; krompir in rž sta malo zahtevni kulturi
- 2. ki izraža ali vsebuje velike zahteve, zahtevnost: načrt je zahteven; postaviti zahtevna merila; organizacijsko, tehnološko zahteven
// ki zaradi svojih lastnosti, značilnosti zahteva velik trud, veliko spretnost, sposobnost: zahteven izpit; zahteven poklic, študij; vzpon na goro je zahteven / zahteven film; zahtevna knjiga
- zahtévno prisl.: zahtevno reči
- a) glede na obseg, širino: zajeten moški; zajetno telo bika / zajeten vrat širok
- b) glede na prostornino: zajeten sod; zajetna košara
- c) glede na debelino: zajeten šop bankovcev; zajetna knjiga
- č) glede na premer: zajeten obseg
- d) glede na merljivo količino: zajeten kos mesa; zajeten kup / zajeten dnevni red obsežen; zajetna vsota denarja velika
- 1. prostor, stavba za shranjevanje dragocenosti, denarja: ogledati si zakladnico; shraniti v zakladnici / državna, tempeljska zakladnica; zakladnica muzeja
// ekspr. skrit prostor, kraj, kjer kdo hrani kaj dragocenega, vrednega: iz svoje zakladnice je potegnil oguljeno fotografijo; deček je dal denar v zakladnico pod strešnikom - 2. knjiž. posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja, dragocenosti; trezor: dati dragocenosti v zakladnico / bančna zakladnica
- 3. v nekaterih državah ministrstvo, ki upravlja z javnim, državnim denarjem: o emisiji odloča zakladnica / minister državne zakladnice zakladni minister
- 4. ekspr., navadno z rodilnikom kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: morje je zakladnica soli in vode / knjiga je prava zakladnica znanja / ta človek je zakladnica izkušenj, spoznanj
- 5. ekspr., s prilastkom kar sestavlja celota kakih vrednih del: izvajati dela iz slovenske glasbene zakladnice; črpati iz kulturne zakladnice naroda
● ekspr. slovar obsega pravo zakladnico besed zelo veliko; knjiž., redko njena besedna zakladnica je skromna njen besedni zaklad
- 1. ki se začne, nastopi pozneje, kot se predvideva, pričakuje: zapoznel razvoj, učinek; zapoznela pomlad; zapoznelo cvetenje
- 2. ki ostane, se zadržuje kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: zapozneli ptič / zapozneli plodovi; zapoznelo cvetje / zapozneli vozniki
- zapoznélo prisl.: zapoznelo izšla knjiga; prim. zapozneti
- 1. dati kaj v tak položaj
- a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapreti okno, vrata; zapreti zapornice; vrata so se s treskom zaprla / zapreti vrata z zapahom
- b) da postane notranjost nedostopna: zapreti predal / zapreti klavir, omaro; zapreti kuverto / zapreti dvigalo vrata dvigala
// z namestitvijo določenega dela na čem narediti nedostopno notranjost, vsebino: zapreti steklenico; zapreti s pokrovom; neprodušno zapreti / zapreti torbico / zapreti komu usta z roko zatisniti
- 2. narediti, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapreti zadrgo; zapreti tok / zapreti oči, usta; oči so se mu spet zaprle / zapreti pismo
// narediti, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapreti dežnik / zapreti knjigo / zapreti nož - 3. dati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapreti pipo, ventil / pog. zapreti radijski, televizijski sprejemnik izključiti
// na tak način onemogočiti izhod česa: zapreti plin; zapreti vodo - 4. narediti kaj neprehodno: zapreti prehod s pregrado / tovornjaki so zaprli cesto / zapreti mejo ne dovoliti prihoda, uvoza v državo, na ozemlje ali odhoda, izvoza iz države, z ozemlja
- 5. z zaprtjem vrat, izhoda narediti, da kdo ne more iti od kod: zapreti otroka v sobo; zapreti kokoši v kurnik
// narediti, povzročiti, da kdo nima več prostosti: če ga ujamejo, ga bodo zaprli; zapreti zločinca; zapreti za tri mesece; ekspr. zaprli so ga ob kruhu in vodi / zapreti koga v ječo / zapreti ptiča v kletko - 6. prenehati delati, poslovati: gostilno, trgovino so že zaprli; zapreti ob enajstih
// narediti, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapreti nekatere delovne obrate; zaradi premajhnega števila otrok so zaprli šolo; zapreti veleposlaništvo / zapreti premogovnik
// narediti, da kaj preneha biti v uporabi: zapreti cesto, most
// narediti, da kaj preneha biti dostopno za javnost, obiskovalce: zaradi zavarovanja kapnikov so zaprli kraško jamo; zapreti starodavno svetišče / zapreti razstavo, sejem - 7. publ. preprečiti, onemogočiti: zapreti vojski prehod čez reko / policisti so zaprli promet
- 8. v zvezi zapreti pot, vrata onemogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ograja mu je zaprla pot; osebni avtomobil je zaprl pot tovornjaku / s tem je zaprl otrokom pot, vrata v svet
// publ. onemogočiti nastop, uveljavljanje česa: zapreti vrata sodelovanju / zapreti izdelku pot, vrata na trg onemogočiti prodajanje; nesreča mu je zaprla pot do umetniške kariere mu je preprečila umetniško kariero; pazil je, da si ni nikjer zaprl vrat onemogočil uveljavljanja - 9. poljud. povzročiti nenormalno redko, težavno iztrebljanje: ta jed bo bolnika zaprla
● ekspr. strah mu je zaprl dih od strahu ni mogel normalno dihati; žarg., šport. zapreti igro onemogočiti nasprotnim igralcem, da bi dobili žogo; ekspr. zaprl je trudne oči umrl je; pog. pacienta so samo odprli in zaprli naredili so pri njem s prerezom dostopen del za operacijo in prerez zašili, ne da bi jo opravili; ekspr. kar sapo ji je zaprlo zelo je bila presenečena; ekspr. spis je zaprl v predal njegovo rešitev je odložil; ekspr. zapreti srce pred kom ne izpovedovati mu več svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; pog., ekspr. če je tako, pa lahko kar zapremo štacuno prenehamo delati, delovati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. zapreti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
♦ igr. zapreti talon prekiniti jemanje kart iz talona; šol. zapreti učenca nekdaj po pouku ga za kazen nekaj časa zadržati v šoli
- zapréti se
- 1. preiti v visok, hribovit svet: tukaj se dolina zapre; svet se na severu zapre
- 2. z zaprtjem vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: zapreti se v hišo, sobo
- 3. ekspr. postati zadržan, nezaupljiv: družina se je zaprla pred njim / po prvih pesniških poskusih se je zaprl vase je prenehal izpovedovati svoja čustva, misli v pesmih; društvo se je preveč zaprlo samo vase je prekinilo, omejilo stike z drugimi
● krog plesalcev se je zaprl sklenil; bibl. nebo se je zaprlo za več mesecev ni deževalo več mesecev; evfem. po prvem otroku se ji je telo zaprlo ni mogla več roditi; poljud. voda se mu je zaprla ne more več odvajati seča; publ. vrata razstave so se zaprla razstave ni več
- zapŕši zastar.: zaprši vrata, se ogleduje naokrog
- zapŕt -a -o
- 1. deležnik od zapreti: biti zaprt za samostanskimi zidovi; biti po nedolžnem zaprt; zaprta cesta, meja; zaprta steklenica; v kabinete zaprta znanost; gostilna je danes zaprta; zaprta vrata / kot opozorilo zaradi inventure zaprto
- 2. ki ima streho in stene: zaprti avtomobil; zaprta kočija / delati v zaprtem prostoru
// ki ima razmeroma majhen vratni izrez: zaprta bluza; do vratu zaprta jopica
// ki ima razmeroma majhno odprtino za obuvanje: zaprt čevelj - 3. ki je od vseh strani obdan s čim: mesto z zaprtimi trgi; zaprto dvorišče / ta dolina je zelo zaprta
- 4. ki ima malo stikov z drugimi: zaprta družba; univerza ne sme biti zaprta organizacija / vase zaprta stroka
- 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo samo določene osebe, člani: podrobnosti z zaprtega sestanka niso prišle v javnost; o tem bodo razpravljali na zaprti seji / počitniški dom zaprtega tipa / zaprta predstava / filmi za zaprt krog gledalcev / časopis je za pristaše take politike zaprt pristaši take politike ne morejo v njem sodelovati
- 6. knjiž. težko razumljiv: odprta in zaprta umetnost; zaprto pesništvo moderne dobe
- 7. ki ne izpoveduje svojih misli, čustev: tih, zaprt človek / vase zaprt otrok; preveč je zaprt sam vase
- 8. poljud. ki se nenormalno redko, težavno iztreblja: nosečnice so pogosto zaprte
- 9. strojn. ki je pri svojem zaključenem delovanju ločen od okolice: zaprt hladilni sistem pri avtomobilih; kroženje vode v zaprtem obtoku
● ekspr. stvari se vrtijo v zaprtem krogu potekajo tako, da njihove posledice povzročijo nove, nerešljive probleme; semafor je zaprt na semaforju sveti rdeča luč; knjiž. glasba je bila zanj zaprta knjiga mu je bila popolnoma nepoznana; publ. predsednika sta se pogovarjala za zaprtimi vrati imela sta pogovore, z vsebino katerih javnost ni bila seznanjena; ekspr. ta vrata so zanj za zmeraj zaprta to mu je nedostopno, nedosegljivo
♦ anat. zaprti prelom kosti prelom, pri katerem kost ne predre kože; bot. zaprti plod plod, ki ima osemenje; ekon. zaprti trg trg, ki ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem; fin. imeti zaprt žiro račun ne imeti pravice izplačevati z določenega žiro računa; geogr. zaprto morje morje, ki ga ožina loči od oceana; jur. zaprti kazenski poboljševalni zavod kazenski poboljševalni zavod s posebnim nadzorstvom in zavarovanjem; lingv. zaprti zlog zlog s soglasnikom za samoglasnikom; mat. zaprti interval interval, v katerem sta meji intervala vključeni; med. zaprta rana rana, ki se celi in iz nje ne teče več gnoj; šah. zaprta otvoritev otvoritev, ki se ne začne z dvojno potezo kraljevega kmeta; prisl.: zaprto se držati; sam.: ta roža cvete tudi v zaprtem v zaprtem prostoru; zaprti in obsojeni
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 8
- 9
- 10
- 11
- 12
- Naslednja »