aparátčik -a m (ȃ)
slabš., zlasti v sovjetskem okolju, od 1917 do 1991 aktivist, funkcionar partijskega aparata, ki nekritično, brez premisleka izpolnjuje navodila nadrejenih: sekretar komiteja je bil aparatčik
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
funkcionár -ja m (á)
kdor opravlja kako funkcijo: voliti funkcionarje; posvetovati se s sindikalnimi funkcionarji; državni, politični funkcionarji; razgovor z visokimi vladnimi funkcionarji
kdor opravlja kako funkcijo: voliti funkcionarje; posvetovati se s sindikalnimi funkcionarji; državni, politični funkcionarji; razgovor z visokimi vladnimi funkcionarji
SSKJ²
hierárh -a m (ȃ)
1. visok dostojanstvenik, zlasti cerkveni: hierarhi Katoliške cerkve
2. v fašistični Italiji vodilna osebnost, funkcionar: hierarh stranke / fašistični hierarhi
1. visok dostojanstvenik, zlasti cerkveni: hierarhi Katoliške cerkve
2. v fašistični Italiji vodilna osebnost, funkcionar: hierarh stranke / fašistični hierarhi
SSKJ²
jáven -vna -o prid. (á)
1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
// ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo
4. nanašajoč se na družbeno dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti policist; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; pravn. javni organ; javni pravobranilec nekdaj predstavnik javnega pravobranilstva; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec oseba, ki v javni ustanovi opravlja službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
// ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo
4. nanašajoč se na družbeno dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti policist; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; pravn. javni organ; javni pravobranilec nekdaj predstavnik javnega pravobranilstva; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec oseba, ki v javni ustanovi opravlja službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
- jávno prisl.:
javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo
SSKJ²
komisár -ja m (á)
1. visok funcionar, ki opravlja uradne dolžnosti v imenu države ali mednarodne organizacije: veleposlanikov obisk pri vladnem komisarju / imenovan je za komisarja / policijski komisar šef policije / evropski komisar član kolegija Evropske komisije; ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; visoki komisar Organizacije združenih narodov za begunce
♦ pravn. civilni komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja
2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 častnik, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti: tujca sta zasliševala komandant in komisar / štab brigade ga je imenoval za političnega komisarja / komisar bataljona
1. visok funcionar, ki opravlja uradne dolžnosti v imenu države ali mednarodne organizacije: veleposlanikov obisk pri vladnem komisarju / imenovan je za komisarja / policijski komisar šef policije / evropski komisar član kolegija Evropske komisije; ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; visoki komisar Organizacije združenih narodov za begunce
♦ pravn. civilni komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja
2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 častnik, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti: tujca sta zasliševala komandant in komisar / štab brigade ga je imenoval za političnega komisarja / komisar bataljona
SSKJ²
ljúdski -a -o prid. (ȗ)
1. nanašajoč se na ljudstvo:
a) velike ljudske manifestacije; ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo
b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila
c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic
č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi
2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]
3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski
4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke
● ljudski umetnik častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ jezikosl. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih
1. nanašajoč se na ljudstvo:
a) velike ljudske manifestacije; ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo
b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila
c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic
č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi
2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]
3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski
4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke
● ljudski umetnik častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ jezikosl. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih
- ljúdsko prisl.:
ljudsko drastičen humor; sam.: zdaj si mora pri ljudskih služiti kruh; pog. zapojmo kakšno ljudsko ljudsko pesem; delati škodo na ljudskem, po ljudskem
SSKJ²
miníster -tra m (í)
visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave: delegacijo vodi pooblaščeni, pristojni minister; imenovati ministre / finančni, zunanji minister; kmetijski, prometni, šolski minister; notranji, obrambni minister; minister za gospodarstvo, kulturo, pravosodje
visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave: delegacijo vodi pooblaščeni, pristojni minister; imenovati ministre / finančni, zunanji minister; kmetijski, prometni, šolski minister; notranji, obrambni minister; minister za gospodarstvo, kulturo, pravosodje
SSKJ²
SSKJ²
odstáviti -im dov. (á ȃ)
1. spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: ko je škaf poln mošta, ga odstavijo; odstaviti lonec z ognja; odstaviti na rob štedilnika / pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust / kuhano jed odstavimo
2. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: odstaviti direktorja / odstaviti koga s položaja
3. prenehati hraniti s svojim mlekom: psica je odstavila mladiče / ekspr. odstaviti dojenčka prenehati dojiti / odstaviti od prsi
// narediti, da žival preneha dojiti: odstaviti pujske, teleta
● publ. odstaviti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati; publ. vodstvo je zahtevo odstavilo prenehalo zahtevati
1. spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: ko je škaf poln mošta, ga odstavijo; odstaviti lonec z ognja; odstaviti na rob štedilnika / pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust / kuhano jed odstavimo
2. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: odstaviti direktorja / odstaviti koga s položaja
3. prenehati hraniti s svojim mlekom: psica je odstavila mladiče / ekspr. odstaviti dojenčka prenehati dojiti / odstaviti od prsi
// narediti, da žival preneha dojiti: odstaviti pujske, teleta
● publ. odstaviti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati; publ. vodstvo je zahtevo odstavilo prenehalo zahtevati
- odstávljen -a -o:
odstavljen funkcionar; odstavljen mladič; biti odstavljen s predsedniškega položaja
SSKJ²
SSKJ²
opravílnik -a m (ȋ) zastar.
1. vodilna osebnost, funkcionar: državni opravilniki
2. poslovnik: držati se opravilnika
1. vodilna osebnost, funkcionar: državni opravilniki
2. poslovnik: držati se opravilnika
SSKJ²
ozeênovski -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na Organizacijo združenih narodov [OZN]: ozeenovski funkcionar; ozeenovska organizacija
nanašajoč se na Organizacijo združenih narodov [OZN]: ozeenovski funkcionar; ozeenovska organizacija
SSKJ²
pártijski -a -o prid. (á)
nanašajoč se na pártijo: partijski funkcionar; partijska organizacija / partijski sestanek / partijsko vodstvo je sprejelo nove sklepe / publ. partijska linija / partijska šola / ilegalna partijska tiskarna
♦ pravn. državno-partijski obisk v socializmu uradni obisk sekretarja centralnega komiteja partije ali predsednika najpomembnejše politične stranke države
nanašajoč se na pártijo: partijski funkcionar; partijska organizacija / partijski sestanek / partijsko vodstvo je sprejelo nove sklepe / publ. partijska linija / partijska šola / ilegalna partijska tiskarna
♦ pravn. državno-partijski obisk v socializmu uradni obisk sekretarja centralnega komiteja partije ali predsednika najpomembnejše politične stranke države
SSKJ²
pomémben -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄)
1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak
a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno
b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati
// nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo
2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev
3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja
// ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci
4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število nasprotnikovih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe
1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak
a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno
b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati
// nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo
2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev
3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja
// ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci
4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število nasprotnikovih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe
- pomémbno
1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje
2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati
SSKJ²
pooblaščênec -nca m (é)
kdor je pooblaščen: pooblaščenec za sklenitev pogodbe
♦ pravn. informacijski pooblaščenec samostojen državni organ za dostop do informacij javnega značaja in varstvo osebnih podatkov; državni funkcionar, odgovoren za področje dostopa do informacij javnega značaja in varstva osebnih podatkov; pooblaščenec za vročitve kdor je pooblaščen sprejemati uradne spise namesto stranke, nima pa pravice opravljati drugih pravnih dejanj namesto nje
kdor je pooblaščen: pooblaščenec za sklenitev pogodbe
♦ pravn. informacijski pooblaščenec samostojen državni organ za dostop do informacij javnega značaja in varstvo osebnih podatkov; državni funkcionar, odgovoren za področje dostopa do informacij javnega značaja in varstva osebnih podatkov; pooblaščenec za vročitve kdor je pooblaščen sprejemati uradne spise namesto stranke, nima pa pravice opravljati drugih pravnih dejanj namesto nje
SSKJ²
predsédnik -a m (ẹ̑)
1. navadno voljeni najvišji funkcionar organizacije, telesa: organizacija ima predsednika in več podpredsednikov; voliti predsednika; predsednik društva; predsednik republike; predsednik sveta delovne skupnosti; naloge, pooblastila predsednika / v socializmu predsednik Zveznega izvršnega sveta / častni predsednik; ministrski predsednik / predsednik izpitne komisije; predsednik razredne skupnosti
2. kdor vodi sestanek ali sejo: predsednik je zaključil sejo / delovni predsednik
1. navadno voljeni najvišji funkcionar organizacije, telesa: organizacija ima predsednika in več podpredsednikov; voliti predsednika; predsednik društva; predsednik republike; predsednik sveta delovne skupnosti; naloge, pooblastila predsednika / v socializmu predsednik Zveznega izvršnega sveta / častni predsednik; ministrski predsednik / predsednik izpitne komisije; predsednik razredne skupnosti
2. kdor vodi sestanek ali sejo: predsednik je zaključil sejo / delovni predsednik
SSKJ²
sekretár -ja m (á)
1. visoki funkcionar kake organizacije, telesa: izvoliti sekretarja; poslovni sekretar; pogovor, sestanek s sekretarjem; kandidat za sekretarja; direktor in sekretar / generalni sekretar Organizacije združenih narodov / državni sekretar funkcionar, ki je po položaju prvi za ministrom / ameriški državni, obrambni sekretar zunanji, obrambni minister Združenih držav Amerike
// v socializmu visoki funkcionar, odgovoren za določeno področje občinske, pokrajinske, republiške, zvezne uprave: imenovati, razreševati sekretarje; dolgoletni sekretar / občinski, republiški sekretar / partijski sekretar
2. kdor opravlja administrativne, organizacijske, tehnične posle; tajnik: zapisnik je napisal sekretar; sekretar društva / bil je njegov osebni sekretar
3. omari podoben kos pohištva z navadno nagnjeno ploskvijo za pisanje; sekreter: zakleniti pisma v predal sekretarja
1. visoki funkcionar kake organizacije, telesa: izvoliti sekretarja; poslovni sekretar; pogovor, sestanek s sekretarjem; kandidat za sekretarja; direktor in sekretar / generalni sekretar Organizacije združenih narodov / državni sekretar funkcionar, ki je po položaju prvi za ministrom / ameriški državni, obrambni sekretar zunanji, obrambni minister Združenih držav Amerike
// v socializmu visoki funkcionar, odgovoren za določeno področje občinske, pokrajinske, republiške, zvezne uprave: imenovati, razreševati sekretarje; dolgoletni sekretar / občinski, republiški sekretar / partijski sekretar
2. kdor opravlja administrativne, organizacijske, tehnične posle; tajnik: zapisnik je napisal sekretar; sekretar društva / bil je njegov osebni sekretar
3. omari podoben kos pohištva z navadno nagnjeno ploskvijo za pisanje; sekreter: zakleniti pisma v predal sekretarja
SSKJ²
tájnik -a m (ȃ)
1. kdor opravlja administrativne, organizacijske, tehnične posle: dati navodila tajniku; tajnik šole; dela in naloge tajnika / osebni tajnik / občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; tajnik režije ki med snemanjem zapisuje tehnične in organizacijske podatke, režiserjeve opombe
2. visok funkcionar kake organizacije, telesa: izvoliti tajnika; glavni tajnik; predsednik in tajnik
● državni tajnik v nekaterih državah visok državni funkcionar, navadno odgovoren za zunanje zadeve države
1. kdor opravlja administrativne, organizacijske, tehnične posle: dati navodila tajniku; tajnik šole; dela in naloge tajnika / osebni tajnik / občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; tajnik režije ki med snemanjem zapisuje tehnične in organizacijske podatke, režiserjeve opombe
2. visok funkcionar kake organizacije, telesa: izvoliti tajnika; glavni tajnik; predsednik in tajnik
● državni tajnik v nekaterih državah visok državni funkcionar, navadno odgovoren za zunanje zadeve države
SSKJ²
továriš -a m (ȃ)
1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem
// oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš
// oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš
2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: policistu se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner / ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone
// oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si bili tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši
// oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči
3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let
4. v socializmu naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra
// pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši
5. šol. žarg., v socializmu učitelj, profesor: tovariš je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino
● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika
1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem
// oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš
// oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš
2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: policistu se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner / ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone
// oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si bili tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši
// oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči
3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let
4. v socializmu naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra
// pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši
5. šol. žarg., v socializmu učitelj, profesor: tovariš je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino
● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 21
Dostopnost