Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. ekspr. jecljaje, pretrgano izgovoriti: izdavil je nekaj besed v pozdrav; stavek je komaj izdavila; boječe je izdavil, da ne ve nič / z grozo je izdavil iz sebe vprašanje
● ekspr. ali boš že izdavil rekel, povedal - 2. redko izbruhniti: galeb je izdavil plen
- 1. pasti, navadno navpično in z velike višine: letalo je strmoglavilo v bližini glavnega mesta; plezalcu je spodrsnilo in strmoglavil je v prepad / strmoglaviti z višine petsto metrov / galeb je strmoglavil proti morju
// ekspr. pasti sploh: otrok je strmoglavil z gugalnice in si potolkel kolena - 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: ljudstvo je strmoglavilo tirana; odkrili so zaroto, katere namen je bil strmoglaviti vlado
- 3. preh., ekspr. pahniti, poriniti: strmoglavil ga je z mostu
- 4. voj. prileteti v strmem letu proti cilju na tleh: letalo je strmoglavilo in odvrglo bombe
- strmoglávljen -a -o: zapreti sodelavce strmoglavljenega predsednika; strmoglavljena oblast, vlada; iskati strmoglavljeno letalo
- 1. (velika) divja raca: utva plava po jezeru
- 2. galeb: nad ladjo sta letali dve utvi
- 1. oglasiti se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: galeb, opica zavrešči; v gozdu je zavreščala ptica
// z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izraziti vznemirjenost, bolečino: otroci so zavreščali in se razbežali / zavreščati od strahu; ekspr. zavreščati na ves glas zelo - 2. slabš. spregovoriti z močnim, rezkim, neprijetnim glasom: kaj se to pravi, je zavreščal