boom tudi bum -a [búm] m (ȗ) publ. nagel, kratkotrajen dvig gospodarske aktivnosti: nemški gospodarski boom / investicijski boom
♦ rad. v vse smeri gibljivo stojalo, na katerem visi mikrofon
Zadetki iskanja
SSKJ
SSKJ
čèp čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é)
- 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo
// luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči - 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča
- 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep
♦ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel
SSKJ
gibljív -a -o prid. (ī í)
- 1. ki se da upogibati, pregibati: posoda z gibljivimi ročaji; gibljiv sklep
- 2. ki se giblje, premika: gibljiv žerjav; gibljiva polovica lesenih vrat
// ki ni vedno enak: gibljive cene; pren. človek gibljivega značaja
♦ ekon. gibljivi del plače del plače, ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške; lingv. gibljivi akcent akcent, ki ni vezan na stalno mesto v besedi
- gibljívo prisl.: posamezne kosti so čvrsto ali gibljivo povezane med seboj
SSKJ
SSKJ
kémbelj -blja tudi -na [bəl] m (ẹ́)
- 1. podolgovat, proti koncu odebeljen kovinski predmet, gibljivo pritrjen v zvon: slišali so se le udarci kemblja
- 2. pog. (gibljiva) utež: tehtnica s kembljem
SSKJ
klánčnica -e ž (ȃ)
- 1. žel. naprava, s katero se premosti višinska razlika med rampo in vagonom: postaviti klančnico
♦ žel. priprava, gibljivo pritrjena na vagon za prevoz avtomobilov - 2. knjiž., redko majhen klanec, vzpetina: spremila ga je do ovinka prve klančnice
SSKJ
kvadrátnica -e ž (ȃ) biol. koščica, ki povezuje čeljustni lok z lobanjo in je zlasti pri plazilcih z njo najbolj gibljivo povezana: gibljiva kvadratnica
SSKJ
otrdíti -ím dov., otŕdil (ī í)
- 1. narediti, da postane kaj trdo, trše: otrditi platno s škrobom; otrditi rezilo s kaljenjem
- 2. povzročiti, da postane kaj manj gibljivo, manj prožno: mraz mu je otrdil prste
- 3. ekspr. povzročiti, da postane kdo trd, brezčuten: pogosti taki prizori so ga otrdili / prevzetnost ji je otrdila srce
SSKJ
planíren -rna -o prid. (ȋ) namenjen za planiranje, izravnavanje: izdelovati planirno orodje
♦ grad. planirni plug stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje
♦ grad. planirni plug stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje
SSKJ
plúg in plùg plúga m (ȗ; ȕ ú)
- 1. orodje, priprava za oranje: obračati plug na koncu njive; lesen, železen plug; deli pluga; plug in brana / lemežni, traktorski, vprežni plug / držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
- 2. navadno v zvezi snežni plug naprava za odstranjevanje snega: cesto so očistili s snežnim plugom
- 3. nar. vzhodno oral: imeli so pet plugov zemlje
- 4. šport. lik pri smučanju, pri katerem sta sprednja konca smuči skupaj, zadnja pa narazen: smučarji so se učili delati plug
♦ agr. dvobrazdni, kotni plug; dvojni ali obračalni plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; rigolni plug za globoko oranje hmeljišč, sadovnjakov, vinogradov; grad. planirni plug stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje
SSKJ
povézati in povezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́)
- 1. z vezanjem dati skupaj, združiti: povezati lase; povezati pisma s trakom; povezati smuči z jermeni / povezati sestavne dele ostrešja / pšenico je treba povezati v snope / povezati šopek z vezanjem narediti
// narediti, da je kaj- a) skupaj, združeno: povezati prostore; skušali so povezati ulice starega dela mesta / povezati bregova s pontonskim mostom; telefonsko povezati mestne četrti / s težavo je povezal nekaj misli; smiselno povezati trditve; pren. čustveno, notranje povezati
- b) z orodnikom v kaki zvezi, odvisnosti: povezati mesto z okolico / povezati znanost s prakso
- 2. nav. ekspr. narediti, da kdo sodeluje s kom, zlasti na političnem področju: takoj so ga povezali s člani komunistične partije; že pred vojno sem se povezal z njim / takoj sem se povezal
- 3. namestiti obvezo; obvezati: povezati glavo, roko / povezati ranjenca
● ekspr. če ti ni všeč, poveži culo pojdi, odidi; pog. ne more povezati konca s koncem ne more se redno preživljati
- povézan -a -o: z njim sem bil dolgo povezan; povezana roka; bila je vsa povezana in krvava; skupine niso bile vojaško povezane; vretenca so gibljivo povezana
SSKJ
razgíbati1 -am in -ljem dov. (ī)
- 1. z gibanjem, premikanjem narediti kaj bolj gibljivo, bolj prožno: razgibati hrbet, telo; s hojo, telovadbo razgibati; šel je na sprehod, da bi se nekoliko razgibal; razgibati si odrevenele prste
- 2. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega začne premikati sem in tja; razmajati: lahen veter je razgibal listje, veje
// povzročiti, narediti, da kaj začne valovati, se gibati: burja razgiba morsko gladino / krik je razgibal množico; ob eksploziji so se ljudje razgibali - 3. spraviti v živahnejšo dejavnost: društvo je vaščane razgibalo; razgibati mladino; duševno, notranje razgibati / knjiga je razgibala otrokovo domišljijo
// povzročiti, da kaj živahneje poteka: režiser bi moral filmsko dogajanje razgibati; ta učitelj zna razgibati pouk; s šalami in petjem razgibati prireditev
// povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: delo organizacije bo treba razgibati; razgibati delovanje društva; razgibati turistično dejavnost / razgibati gospodarsko rast - 4. nav. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj sproščen, živahen: dogodek je bolnika poživil in razgibal / vino nam je razgibalo kri / mesto bo treba nekoliko razgibati
- 5. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: razgibati poglavje z dialogi / arhitekt je z različnimi elementi razgibal pročelje hiše
- razgíban -a -o
- 1. deležnik od razgibati: razgiban pogovor; razgiban promet; dobro razgibani prsti; ritem skladbe je razgiban; razgibane barve; opazovati razgibano gručo
- 2. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: razgibano leto, življenje / ta dežela ima razgibano zgodovino
● to je zelo razgiban človek poln sil, živahen; knjiž. razgibana pokrajina gričevnata, hribovita; prisl.: razgibano živeti
♦ muz. razgibano označba za hitrost izvajanja mosso
SSKJ
razgibávati -am nedov. (ȃ)
- 1. z gibanjem, premikanjem delati kaj bolj gibljivo, bolj prožno: razgibavati mišice, noge; z igranjem nogometa se razgibavati; razgibavati se pred začetkom tekmovanja; pren. matematika razgibava razum
- 2. povzročati, delati, da se kaj z enim delom pritrjenega premika sem in tja; majati: veter razgibava veje
// povzročati, delati, da kaj valovi, se giba: burja razgibava morsko gladino - 3. spravljati v živahnejšo dejavnost: kulturno društvo ljudi razgibava / take zgodbe razgibavajo domišljijo
// povzročati, da kaj živahneje poteka: igro razgibavajo različni glasbeni in plesni vložki
// povzročati, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: razgibavati kulturno dejavnost - 4. nav. ekspr. povzročati, da kdo postane bolj sproščen, živahen: njegove šale razgibavajo družbo; gostje se že razgibavajo
- 5. delati kaj bolj pestro, zanimivo: z različnimi elementi razgibavati stene / ta del mesta razgibavajo gledališča in prijetni lokali
● knjiž. pisatelja so razgibavala zlasti etična vprašanja vznemirjala, razvnemala
SSKJ
sklèp sklépa m (ȅ ẹ́)
- 1. gibljiv stik dveh ali več kosti: sklep mu je otekel, otrdel; boli, ekspr. trga ga v sklepih; poškodba sklepa; bolečine v sklepih; ekspr. biti trd v sklepih / ekspr. roka je skočila iz sklepa / čeljustni, kolčni, kolenski sklep
- 2. mesto, kjer se kaki členi, deli navadno gibljivo sklepajo, spajajo: okrepiti sklep; sklepi lesenega zložljivega metra / poskakovanje vagonov na sklepih tračnic
- 3. element, ki sklepa kake člene, dele: speti, zvezati s sklepi; aluminijasti, železni sklepi
- 4. navadno s prilastkom končna misel, ugotovitev kakega sklepanja, razmišljanja: sklep, da je govoril neresnico, je bil potrjen; priti do nenavadnega, zmotnega sklepa / iz uradnih izjav delati presenetljive sklepe; publ. potegniti iz razprave nekaj sklepov
// trditev, izjava, izpeljana iz dveh ali več trditev, izjav po pravilih logike: iz premis, trditev izpeljati sklep / knjiž. dedukcijski, indukcijski sklep - 5. kar se sklene, določi
- a) po premisleku: držati se svojega sklepa; pozabiti na vse dobre sklepe; ostati pri svojem sklepu / narediti trden sklep trdno skleniti
- b) po končani obravnavi, razpravi: izglasovati, sprejeti sklep z večino glasov; prebrati sklepe seje, zborovanja; sklep o omejitvi uvoza / zapisnik sklepov
// jur. pravni akt o posamezni zadevi pravne narave, izdan zlasti v postopku: izdati, podpisati sklep; sklep o dedovanju, priporu
- 6. raba narašča konec, zaključek: za sklep sezone uprizoriti komedijo / smrt je sklep življenja
- 7. redko sklenitev: doseči sklep pogodbe
♦ alp. sklep doline konec doline, kot; anat. kopitni sklep; kroglasti sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico; skočni sklep med golenico, mečnico in skočnico; filoz. logični sklep ki upošteva zakon logike; sklep silogizma; gozd. sklenjen gozdni sklep gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; lit. sklep del literarnega dela, v katerem se dogajanje sklene, konča; med. vstaviti umetni sklep; otrdelost sklepa; vnetje sklepov; ptt pisemski sklep več v vrečo zloženih pisemskih pošiljk, ki se pošiljajo določeni pošti za nadaljnjo odpravo; žel. sklep vlaka konec vlaka, opremljen s sklepnim signalom
SSKJ
sôha in sóha -e ž (ó; ọ́)
- 1. knjiž. kip: marmorna soha; soha slavnega pesnika; stati nepremično kot soha
- 2. teh. navpičen podporni, oporni tram, kol: podpreti strop s sohami; ograja z betonskimi sohami; soha vrtnih vrat
♦ grad. pokončni tram strešnega povezja - 3. navt. zgornji drog pri trapezoidnem jadru, gibljivo pritrjen na jambor: privezati jadro na soho / nakladalna soha na jamboru ali posebnem stebru, ki se uporablja za natovarjanje in raztovarjanje tovora
SSKJ
sórnik -a m (ọ̑)
- 1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza: izvleči, vtakniti sornik / sornik pri vozu
- 2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove: zatakniti sornik; sornika pri avtomobilski premi / batni sornik ki veže enostranski bat z ojnico; sornik z navojem
SSKJ
spojíti -ím dov., spójil (ī í)
- 1. narediti, da je kaj
- a) tako skupaj, da tvori celoto: spojiti kovinske, lesene dele; spojiti deske z vijaki; spojiti z lepljenjem / spojiti kaj v celoto / spojiti električne vodnike
- b) skupaj, povezano: spojiti posamezne prostore; spojiti naselji s cesto
- c) (nova) enota, celota: spojiti dve občini; podjetja so se spojila / predmestni deli so se spojili z mestom / ekspr. v mraku so se hiše spojile z ozadjem
- č) v kaki zvezi, odvisnosti: spojiti novo znanje s starim / spojiti teorijo s prakso povezati
- 2. knjiž. notranje, čustveno povezati; združiti: domotožje, ljubezen spoji ljudi; po tej nesreči so se vaščani tesno spojili / v trpljenju sta se spojila v eno
● ekspr. za nekaj časa se je kar spojil z latinsko vadnico se je zelo učil latinščino
♦ agr. cepič se spoji s podlago; kem. kisik se spoji s kovino; molekule se spojijo v makromolekulo; teh. spojiti s kovičenjem, varjenjem
- spojèn -êna -o: spojeni deli; biti duševno spojen s kom; gibljivo, trdno spojen; ideja pesmi je umetniško spojena z obliko
SSKJ
svórnik -a m (ọ̑)
- 1. agr. klin, ki se vtakne skozi soro, da veže z njo zadnji del voza; sornik: vtakniti svornik / svornik pri vozu
- 2. strojn. jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik: svornik je obrabljen; svornik v batu motorja
- 3. grad. jeklen debelejši vijak z glavo in matico za vezanje dveh, navadno lesenih gradbenih elementov: vgraditi svornik; zvrtati luknje za svornik
SSKJ
tolkáč -a [u̯k] m (á)
- 1. batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka, drobi: mečkati krompir, peso s tolkačem; lesen tolkač; tolkač za poper
- 2. priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje; tolkalo: potrkati s tolkačem; medeninast tolkač
- 3. muz. krajša lesena ali kovinska palica z glavico na koncu, s katero se tolče na tolkalo
SSKJ
tolkálo -a [u̯k] s (á)
- 1. priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje: potrkati s tolkalom; bronasto tolkalo / tolkalo na vratih
- 2. batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka, drobi; tolkač: treti poper s tolkalom; kovinsko, leseno tolkalo
- 3. glasbilo, na katero se igra s tolčenjem na napeto opno, ploščo: boben, činele in druga tolkala
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 22
Dostopnost