Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
búčen2 -čna -o prid. (ú ū) 
  1. 1. zelo glasen: bučni glasovi trobent; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh; godba postaja vedno bolj bučna
    // poln hrupa: bučno slavje; mesto je precej bučno; pren. bučno življenje
  2. 2. ki mnogo, hrupno govori: kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen
    búčno prisl.: orgle so se bučno oglasile; dekleta se bučno smejejo
SSKJ
búren1 -rna -o prid., búrnejši (ú ū) zelo glasen: buren smeh; burni klici; sprejeli so ga z burnim ploskanjem
// poln nemira: burni časi, dogodki; imela je burno preteklost; burno življenje / bil je burne krvi
// ki naglo in živahno poteka: buren polet industrije / burna debata, polemika
    búrno prisl.: srce mu burno bije; burno sta se pozdravila
SSKJ
dlèsk dlêska in dléska m (ȅ é, ẹ́) kratek, nizek, nezveneč glas: glasen dlesk
SSKJ
donebésen -sna -o prid. (ẹ̑) ekspr. visok, kot bi segal do nebes: iz hiše so švignili pošastni donebesni plameni; v mestu so same visoke hiše in donebesni stolpi; donebesno gorovje
// zelo glasen: slišati je bilo donebesne krike; donebesno vpitje / zavladalo je donebesno veselje zelo veliko
SSKJ
glásen -sna -o, stil. glasán glásna -o in -ó, stil. glasèn -snà -ò prid., glasnéjši (á; ȃ á; ə̏ ȁ) 
  1. 1. zelo dobro slišen: pogovor je vedno bolj glasen; zbudi ga glasno petje; pozdravili so ga z glasnim ploskanjem / glasen potok
    // slišen sploh: glasen jok; glasen pozdrav; pogovor je pretrgal glasen smeh / ekspr. glasni udarci srca
  2. 2. ki mnogo, zelo slišno govori: glasni ljudje; težko se je znašel med tako glasnimi gosti; bil je vedno glasnejši in zabavnejši / glasna, razigrana družba; glasna skupina sejmarjev; pren., ekspr. o tej zadevi je bil tisk zelo glasen
    // knjiž. ki ima močen glas: glasen lovski rog; glasen zvon; glasna piščalka
    glasnó in glásno prisl.: glasno brati, govoriti; glasno klicati; še glasneje je začel peti; glasno zaloputniti vrata; elipt. nikar tako glasno
    ●     imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepševanja in prikrivanja, odločno
    ♦     muz. glasno označba za jakost izvajanja forte
    glásni -a -o sam.: vedno je bil med najbolj glasnimi; stopil je k radiu in zavrtel gumb na glasno
SNB
glásnostSSKJ -i ž (á)
politično gibanje v Sovjetski zvezi v osemdesetih letih 20. stoletja, ki je zagovarjalo načelo odprtosti, transparentnosti v kulturnem, gospodarskem in političnem življenju: Propagandni oddelek pri centralnem komiteju je odigral ključno vlogo pri promociji politike glasnosti in perestrojke, ki je v Sovjetsko zvezo končno prinesla demokracijo in svobodo E ← rus. glásnostь, dobesedno 'odprtost', iz (↑)glásen
SSKJ
góvor -a m (ọ̑) 
  1. 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
    // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
    ●     iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
  2. 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
  3. 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
    // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
  4. 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
  5. 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
    ♦     lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
SSKJ
grômek -mka -o prid. (ó) ekspr. glasen, hrupen: gromek glas, smeh; pozdravili so ga z gromkim vzklikanjem
// knjiž. zelo velik, ogromen: po gromkem uspehu je bil pozabljen
    grômko prisl.: zmaga je gromko odjeknila po vsem svetu; gromko se zakrohotati
SSKJ
gromovít -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ekspr. zelo glasen, hrupen: zavpil je z gromovitim glasom; gromovito ploskanje / ni bilo velikih, gromovitih besed navdušenih, vznesenih
  2. 2. zastar. poln grmenja: poletje je bilo viharno in gromovito
    gromovíto prisl.: gromovito se je zasmejal
SSKJ
grómski in grômski -a -o prid. (ọ̑; ō) ekspr. zelo glasen, hrupen: zaklical je z gromskim glasom; gromski smeh / kot kletvica gromska strela, kje si pa to dobil
SSKJ
hohòt -ôta m (ȍ ó) glasen, nizek smeh: razlegal se je divji hohot; med splošnim hohotom je odšel z odra
SSKJ
hurónski -a -o prid. (ọ̑) ekspr. izredno glasen, hrupen: huronski krik, smeh; huronsko vpitje
SSKJ
jók -a m (ọ̑) 
  1. 1. izražanje velike čustvene prizadetosti, zlasti žalosti, ali telesne bolečine s solzami in glasovi: jok ji je lajšal bolečino; premagovati, knjiž. dušiti jok; histeričen, pretresljiv, pridušen jok; ekspr. krčevit jok; ganil ga je jok otrok; od joka pordele oči / držati se na jok; zaradi graje mu je šlo na jok; ekspr. bruhniti, planiti, spustiti se, udariti v jok; spraviti ljudi v jok; elipt. odšel je, ona pa v jok / ekspr. spet bo v hiši jok in stok tožbe, tarnanje
    ●     ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako brezbrižnost zelo sem prizadet; ustnice so se ji nabirale na jok dobivale so take gube, poteze kot pri joku; iron. ženski jok pa mačkine solze ženske jokajo za vsako malenkost
    // glasovi, ki nastanejo pri tem: jok je ponehaval; knjiž. jok se ji je izvil iz prsi; sobo je napolnil glasen jok; iz hiše je prihajal, je bilo slišati jok
  2. 2. knjiž., ekspr. joku podobni glasovi: jok burje, kitare, zvona
SSKJ
kášelj -šlja m (á) sunkovito, glasno izdihavanje zraka zaradi dražljajev v grlu, sapniku: premagovati, zadrževati kašelj; draži ga h kašlju, na kašelj; krčevit, močen kašelj / kašelj ga duši; med govorjenjem ga je napadel kašelj je začel kašljati
// nastop kašlja zaradi prehlada / lajajoči kašelj zelo glasen in suh; suhi kašelj brez izmečka; vlažni kašelj z izmečkom
♦ med. oslovski kašelj nalezljiva bolezen z napadi močnega, dušljivega kašljanja, zlasti pri otrocih
SSKJ
kašljáj -a m (ȃ) sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v grlu, sapniku: z nekaj kašljaji je spravil koščico iz grla
SSKJ
kíh -a m (ȋ) sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu: slišal se je kih za kihom
SSKJ
kihljáj -a m (ȃ) sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu: kihljaj napoveduje nahod
SSKJ
klíc -a m (ȋ) 
  1. 1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje
    // glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu
    // redko oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev
    // nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja
  2. 2. glasno izražena želja, zahteva po
    1. a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli
    2. b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente
      // ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi
    ♦     lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; ptt telefonski klic
SSKJ
klicáj -a m (ȃ) 
  1. 1. lingv. ločilo, ki označuje zapoved, željo, prošnjo: v nalogi manjka nekaj vejic in dva klicaja; klicaj in vprašaj
    // knjiž., ekspr. opozorilo, zapoved: stavka je bila glasen klicaj nevzdržnega položaja
  2. 2. zastar. klic, krik: slišal je klicaje, ki so se mu bližali
  3. 3. zastar. lučaj, streljaj: kmetije, za klicaj oddaljene druga od druge
SSKJ
kobílji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na kobile: kobilja griva / kobilje mleko / njen kobilji smeh zelo glasen, hrupen
Število zadetkov: 58