Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
apelírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. javno obrniti se na koga s pozivom ali prošnjo, pozvati: govornik je apeliral na vse udeležence, da se za stvar zavzamejo; na konferenci so apelirali na delegate, naj se organizira za to poseben odsek
2. sklicevati se na kaj: apelirati na čut pravičnosti, na razum; apeliramo na vašo politično zavednost
SSKJ²
besédnik -a m (ẹ̑knjiž.
1. kdor govori komu v korist; zagovornik: izbral ga je za svojega besednika; tu stojim, da se dolžim in branim, sam svoj tožnik in sam besednik svoj (W. Shakespeare – O. Župančič)
 
pravn. besednik v fevdalizmu nepoklicni zastopnik stranke na sodišču
2. govornik: bil je izbran za besednika pri pogrebu / med nami je malo dobrih besednikov / otroci so ponavadi neugnani besedniki
3. kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor: besednik revolucije / narodov besednik
SSKJ²
besedoválec -lca [besedovau̯cam (ȃ)
knjiž. govornik: besedovalci v javnosti / ozrl se je po besedovalcih
SSKJ²
bobnéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. dajati močne, zamolkle glasove: sod bobni; zemlja bobni pod koraki; brezoseb. v zemlji je votlo bobnelo
// bobneč se hitro premikati: reka bobni čez jez; skale bobnijo v dolino / prst je bobnela po krsti bobneče udarjala
2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti: govornik bobni z odra
    bobnèč -éča -e:
    vlak je bobneč zdrvel čez most; bobneč slap; bobneče besede, fraze
     
    voj. bobneči ogenj močno streljanje iz vseh vrst artilerijskega orožja
SSKJ²
bombástičnost -i ž (á)
pretirana zanosnost, stilna nabreklost: govornik je zašel v bombastičnost; stilna bombastičnost
SSKJ²
budítelj -a m (ȋ)
kdor si prizadeva za nacionalni, politični in kulturni dvig naroda: mož je bil znan narodni buditelj in govornik
SSKJ²
cirkusánt -a m (ā á)
nav. slabš. cirkuški artist ali uslužbenec: cirkusant z medvedom
// slabš. kdor vzbuja pozornost, dela hrup: to ni resen govornik, ampak cirkusant; kako so mu bili zoprni italijanski cirkusanti, ki so kar naprej korakali z godbo po mestu
SSKJ²
dár -ú stil. -a m, tož. mn. stil. darí (ȃ)
1. kar je dano komu v last brez plačila: dati dar; deliti darove; dobiti, prejeti v dar od koga; prinesti v dar; lep dar / dar narave; vznes. darovi zemlje pridelki / žgalni dar v različnih religijah pridelek ali žival, ki se sežge v čast božanstvu
// nav. mn., star. daritev, darovanje: Dari opravit bog'nji po navadi prinese Črtomira lahka ladja (F. Prešeren)
2. posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: za to nimam pravega daru; ima poseben dar za glasbo, za jezike / imela sta različne naravne darove; kritični, pesniški dar; dar opazovanja / imeti dar govora biti dober govornik
● 
star. utrujen je bil in dišal mu je božji dar vino; jed; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; star. prositi za božji dar za miloščino; knjiž. danajski dar ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom; iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
SSKJ²
debatêr -ja m (ȇ)
kdor (rad) debatira: vsi debaterji so se ustavili ob tem problemu / bil je dober govornik in ognjevit debater
// kdor se načrtno ukvarja z debatiranjem: slovenska ekipa debaterjev se je udeležila mednarodnega debaterskega tekmovanja; državno prvenstvo debaterjev / dijak debater
SSKJ²
dejáti1 dêjem dov., tudi dém; 2. mn. dêjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; dêj in dèj; dejál (á ȇnavadno kot deležnik na -l
1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi / po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali
2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti2ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža
a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen

3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
● 
nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje
SSKJ²
demagóg -a m (ọ̑)
1. kdor si z lažnimi obljubami, trditvami želi pridobiti zaupanje ljudi in s tem politično moč: bil je političen avanturist in demagog; obeti demagogov
2. pri starih Grkih ugleden govornik, ki vpliva na ljudstvo in vodstvo države:
SSKJ²
dialéktik -a m (ẹ́)
1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov
// kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik
2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik
// v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik
3. govornik, ki zna prepričati:
SSKJ²
dolgočásiti -im [dou̯gočasitinedov. (á ȃ)
povzročati komu dolgčas: govornik je dolgočasil poslušalce; dolgočasiš me s to statistiko
    dolgočásiti se 
    čutiti, občutiti dolgčas: na plesu se je dolgočasila; pri takih pogovorih se vedno zelo dolgočasi
SSKJ²
dotakníti se in dotákniti se -em se dov. (ī á)
1. približati se tako, da pride do dotika, stika: v pozdrav se je dotaknil čepice; dotaknila se me je in me pobožala; dotakniti se rane; skakalec se je pri doskoku dotaknil tal z rokami; dotakniti se s prsti; na lahko se dotakniti / konici sabelj sta se dotaknili; vrv se je dotaknila tal; pren. nikoli se ga ni dotaknila ljubezen; misel se ga je rahlo dotaknila
// ekspr., z nikalnico izraža, da dejanje, ki izhaja iz osebka, (še) ni nastopilo: skedenj je že gorel, hiše se pa ogenj še ni dotaknil; gozd je čudovit, sekira se ga še ni dotaknila / jedi se ni niti dotaknil; pren. novi čas se ga ni niti dotaknil
 
ekspr. noben moški se je še ni dotaknil ni imel z njo spolnih odnosov; ekspr. fant je pošten, nikoli se ne dotakne česa tujega ne vzame, ne ukrade
2. publ. na kratko, nekoliko spregovoriti o čem: govornik se je mimogrede dotaknil še tega vprašanja; z nekaj besedami se je dotaknil tudi položaja v svetu / v svoji razpravi se je dotaknil problema izseljencev
3. ekspr. rahlo udariti: če se me le dotakneš, ti bom vrnil; niti s prstom se te ne smejo dotakniti
SSKJ²
drdráti -ám nedov. (á ȃ)
1. dajati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: mlinska kolesa enakomerno drdrajo; klopotci drdrajo / ekspr. strojnica je vso noč drdrala; budilka je prepozno drdrala zvonila
2. ekspr. hitro, ropotajoč se premikati: mimo so drdrali vozovi; vlaki neprestano drdrajo skozi mesto
3. ekspr. zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec kar drdra zadnjo lekcijo / govornik je drdral svoj govor
// slabš. hitro in mnogo govoriti: babe so neprestano drdrale
    drdráje :
    drdraje se voziti
    drdrajóč -a -e:
    drdrajoča kočija; prisl.: drdrajoče govoriti
SSKJ²
elektrizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. dovajati električni tok v organizem, kjer povzroča krče: elektrizirati roko; dali so se elektrizirati / likalnik elektrizira povzroča krče, ker električni deli v njem niso dobro izolirani / brezoseb. ob udarcu ga je v komolcu elektriziralo imel je neprijetne občutke, kakršne povzroča v organizmu električni tok
2. ekspr. močno vznemiriti, razvneti: govornik je elektriziral občinstvo; pesem jih je elektrizirala
    elektrizíran -a -o:
    elektrizirana množica; kot elektriziran je šinil kvišku / elektrizirani odnosi med ljudmi napeti, nepomirjeni
SSKJ²
êlkati tudi élkati -am nedov. (ȇ; ẹ̑)
jezikosl. izgovarjati glas l namesto normalnega (dvoustničnega) u̯: govornik je začel v zanosu elkati
SSKJ²
frazêrski -a -o prid. (ȇ)
slabš. nanašajoč se na fraze, puhlice: frazerski govornik / frazerska, nedoživljena patetika
SSKJ²
gorèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
// ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji
2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože
3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
// ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele
5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen
    goréče prisl.:
    goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; 
prim. goreti
SSKJ²
gôvor -a m (ȏ)
1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
// sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
 
iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
// v členkovni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
♦ 
jezikosl. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
Število zadetkov: 107