apelírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. javno obrniti se na koga s pozivom ali prošnjo, pozvati: govornik je apeliral na vse udeležence, da se za stvar zavzamejo; na konferenci so apelirali na delegate, naj se organizira za to poseben odsek
2. sklicevati se na kaj: apelirati na čut pravičnosti, na razum; apeliramo na vašo politično zavednost
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
besédnik -a m (ẹ̑) knjiž.
1. kdor govori komu v korist; zagovornik: izbral ga je za svojega besednika; tu stojim, da se dolžim in branim, sam svoj tožnik in sam besednik svoj (W. Shakespeare – O. Župančič)
♦ pravn. besednik v fevdalizmu nepoklicni zastopnik stranke na sodišču
2. govornik: bil je izbran za besednika pri pogrebu / med nami je malo dobrih besednikov / otroci so ponavadi neugnani besedniki
3. kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor: besednik revolucije / narodov besednik
1. kdor govori komu v korist; zagovornik: izbral ga je za svojega besednika; tu stojim, da se dolžim in branim, sam svoj tožnik in sam besednik svoj (W. Shakespeare – O. Župančič)
♦ pravn. besednik v fevdalizmu nepoklicni zastopnik stranke na sodišču
2. govornik: bil je izbran za besednika pri pogrebu / med nami je malo dobrih besednikov / otroci so ponavadi neugnani besedniki
3. kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor: besednik revolucije / narodov besednik
SSKJ²
besedoválec -lca [besedovau̯ca] m (ȃ)
knjiž. govornik: besedovalci v javnosti / ozrl se je po besedovalcih
knjiž. govornik: besedovalci v javnosti / ozrl se je po besedovalcih
SSKJ²
bobnéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. dajati močne, zamolkle glasove: sod bobni; zemlja bobni pod koraki; brezoseb. v zemlji je votlo bobnelo
// bobneč se hitro premikati: reka bobni čez jez; skale bobnijo v dolino / prst je bobnela po krsti bobneče udarjala
2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti: govornik bobni z odra
1. dajati močne, zamolkle glasove: sod bobni; zemlja bobni pod koraki; brezoseb. v zemlji je votlo bobnelo
// bobneč se hitro premikati: reka bobni čez jez; skale bobnijo v dolino / prst je bobnela po krsti bobneče udarjala
2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti: govornik bobni z odra
- bobnèč -éča -e:
vlak je bobneč zdrvel čez most; bobneč slap; bobneče besede, fraze
♦ voj. bobneči ogenj močno streljanje iz vseh vrst artilerijskega orožja
SSKJ²
bombástičnost -i ž (á)
pretirana zanosnost, stilna nabreklost: govornik je zašel v bombastičnost; stilna bombastičnost
pretirana zanosnost, stilna nabreklost: govornik je zašel v bombastičnost; stilna bombastičnost
SSKJ²
budítelj -a m (ȋ)
kdor si prizadeva za nacionalni, politični in kulturni dvig naroda: mož je bil znan narodni buditelj in govornik
kdor si prizadeva za nacionalni, politični in kulturni dvig naroda: mož je bil znan narodni buditelj in govornik
SSKJ²
cirkusánt -a m (ā á)
nav. slabš. cirkuški artist ali uslužbenec: cirkusant z medvedom
// slabš. kdor vzbuja pozornost, dela hrup: to ni resen govornik, ampak cirkusant; kako so mu bili zoprni italijanski cirkusanti, ki so kar naprej korakali z godbo po mestu
nav. slabš. cirkuški artist ali uslužbenec: cirkusant z medvedom
// slabš. kdor vzbuja pozornost, dela hrup: to ni resen govornik, ampak cirkusant; kako so mu bili zoprni italijanski cirkusanti, ki so kar naprej korakali z godbo po mestu
SSKJ²
dár -ú stil. -a m, tož. mn. stil. darí (ȃ)
1. kar je dano komu v last brez plačila: dati dar; deliti darove; dobiti, prejeti v dar od koga; prinesti v dar; lep dar / dar narave; vznes. darovi zemlje pridelki / žgalni dar v različnih religijah pridelek ali žival, ki se sežge v čast božanstvu
// nav. mn., star. daritev, darovanje: Dari opravit bog'nji po navadi prinese Črtomira lahka ladja (F. Prešeren)
2. posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: za to nimam pravega daru; ima poseben dar za glasbo, za jezike / imela sta različne naravne darove; kritični, pesniški dar; dar opazovanja / imeti dar govora biti dober govornik
● star. utrujen je bil in dišal mu je božji dar vino; jed; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; star. prositi za božji dar za miloščino; knjiž. danajski dar ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom; iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
1. kar je dano komu v last brez plačila: dati dar; deliti darove; dobiti, prejeti v dar od koga; prinesti v dar; lep dar / dar narave; vznes. darovi zemlje pridelki / žgalni dar v različnih religijah pridelek ali žival, ki se sežge v čast božanstvu
// nav. mn., star. daritev, darovanje: Dari opravit bog'nji po navadi prinese Črtomira lahka ladja (F. Prešeren)
2. posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: za to nimam pravega daru; ima poseben dar za glasbo, za jezike / imela sta različne naravne darove; kritični, pesniški dar; dar opazovanja / imeti dar govora biti dober govornik
● star. utrujen je bil in dišal mu je božji dar vino; jed; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; star. prositi za božji dar za miloščino; knjiž. danajski dar ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom; iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
SSKJ²
debatêr -ja m (ȇ)
kdor (rad) debatira: vsi debaterji so se ustavili ob tem problemu / bil je dober govornik in ognjevit debater
// kdor se načrtno ukvarja z debatiranjem: slovenska ekipa debaterjev se je udeležila mednarodnega debaterskega tekmovanja; državno prvenstvo debaterjev / dijak debater
kdor (rad) debatira: vsi debaterji so se ustavili ob tem problemu / bil je dober govornik in ognjevit debater
// kdor se načrtno ukvarja z debatiranjem: slovenska ekipa debaterjev se je udeležila mednarodnega debaterskega tekmovanja; državno prvenstvo debaterjev / dijak debater
SSKJ²
dejáti1 dêjem dov., tudi dém; 2. mn. dêjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; dêj in dèj; dejál (á ȇ) navadno kot deležnik na -l
1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi / po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali
2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti2: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža
a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
● nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje
1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi / po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali
2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti2: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža
a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
● nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje
SSKJ²
demagóg -a m (ọ̑)
1. kdor si z lažnimi obljubami, trditvami želi pridobiti zaupanje ljudi in s tem politično moč: bil je političen avanturist in demagog; obeti demagogov
2. pri starih Grkih ugleden govornik, ki vpliva na ljudstvo in vodstvo države:
1. kdor si z lažnimi obljubami, trditvami želi pridobiti zaupanje ljudi in s tem politično moč: bil je političen avanturist in demagog; obeti demagogov
2. pri starih Grkih ugleden govornik, ki vpliva na ljudstvo in vodstvo države:
SSKJ²
dialéktik -a m (ẹ́)
1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov
// kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik
2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik
// v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik
3. govornik, ki zna prepričati:
1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov
// kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik
2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik
// v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik
3. govornik, ki zna prepričati:
SSKJ²
dolgočásiti -im [dou̯gočasiti] nedov. (á ȃ)
povzročati komu dolgčas: govornik je dolgočasil poslušalce; dolgočasiš me s to statistiko
povzročati komu dolgčas: govornik je dolgočasil poslušalce; dolgočasiš me s to statistiko
- dolgočásiti se
čutiti, občutiti dolgčas: na plesu se je dolgočasila; pri takih pogovorih se vedno zelo dolgočasi
SSKJ²
dotakníti se in dotákniti se -em se dov. (ī á)
1. približati se tako, da pride do dotika, stika: v pozdrav se je dotaknil čepice; dotaknila se me je in me pobožala; dotakniti se rane; skakalec se je pri doskoku dotaknil tal z rokami; dotakniti se s prsti; na lahko se dotakniti / konici sabelj sta se dotaknili; vrv se je dotaknila tal; pren. nikoli se ga ni dotaknila ljubezen; misel se ga je rahlo dotaknila
// ekspr., z nikalnico izraža, da dejanje, ki izhaja iz osebka, (še) ni nastopilo: skedenj je že gorel, hiše se pa ogenj še ni dotaknil; gozd je čudovit, sekira se ga še ni dotaknila / jedi se ni niti dotaknil; pren. novi čas se ga ni niti dotaknil
● ekspr. noben moški se je še ni dotaknil ni imel z njo spolnih odnosov; ekspr. fant je pošten, nikoli se ne dotakne česa tujega ne vzame, ne ukrade
2. publ. na kratko, nekoliko spregovoriti o čem: govornik se je mimogrede dotaknil še tega vprašanja; z nekaj besedami se je dotaknil tudi položaja v svetu / v svoji razpravi se je dotaknil problema izseljencev
3. ekspr. rahlo udariti: če se me le dotakneš, ti bom vrnil; niti s prstom se te ne smejo dotakniti
1. približati se tako, da pride do dotika, stika: v pozdrav se je dotaknil čepice; dotaknila se me je in me pobožala; dotakniti se rane; skakalec se je pri doskoku dotaknil tal z rokami; dotakniti se s prsti; na lahko se dotakniti / konici sabelj sta se dotaknili; vrv se je dotaknila tal; pren. nikoli se ga ni dotaknila ljubezen; misel se ga je rahlo dotaknila
// ekspr., z nikalnico izraža, da dejanje, ki izhaja iz osebka, (še) ni nastopilo: skedenj je že gorel, hiše se pa ogenj še ni dotaknil; gozd je čudovit, sekira se ga še ni dotaknila / jedi se ni niti dotaknil; pren. novi čas se ga ni niti dotaknil
● ekspr. noben moški se je še ni dotaknil ni imel z njo spolnih odnosov; ekspr. fant je pošten, nikoli se ne dotakne česa tujega ne vzame, ne ukrade
2. publ. na kratko, nekoliko spregovoriti o čem: govornik se je mimogrede dotaknil še tega vprašanja; z nekaj besedami se je dotaknil tudi položaja v svetu / v svoji razpravi se je dotaknil problema izseljencev
3. ekspr. rahlo udariti: če se me le dotakneš, ti bom vrnil; niti s prstom se te ne smejo dotakniti
SSKJ²
drdráti -ám nedov. (á ȃ)
1. dajati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: mlinska kolesa enakomerno drdrajo; klopotci drdrajo / ekspr. strojnica je vso noč drdrala; budilka je prepozno drdrala zvonila
2. ekspr. hitro, ropotajoč se premikati: mimo so drdrali vozovi; vlaki neprestano drdrajo skozi mesto
3. ekspr. zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec kar drdra zadnjo lekcijo / govornik je drdral svoj govor
// slabš. hitro in mnogo govoriti: babe so neprestano drdrale
1. dajati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: mlinska kolesa enakomerno drdrajo; klopotci drdrajo / ekspr. strojnica je vso noč drdrala; budilka je prepozno drdrala zvonila
2. ekspr. hitro, ropotajoč se premikati: mimo so drdrali vozovi; vlaki neprestano drdrajo skozi mesto
3. ekspr. zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec kar drdra zadnjo lekcijo / govornik je drdral svoj govor
// slabš. hitro in mnogo govoriti: babe so neprestano drdrale
- drdráje :
drdraje se voziti
- drdrajóč -a -e:
drdrajoča kočija; prisl.: drdrajoče govoriti
SSKJ²
elektrizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. dovajati električni tok v organizem, kjer povzroča krče: elektrizirati roko; dali so se elektrizirati / likalnik elektrizira povzroča krče, ker električni deli v njem niso dobro izolirani / brezoseb. ob udarcu ga je v komolcu elektriziralo imel je neprijetne občutke, kakršne povzroča v organizmu električni tok
2. ekspr. močno vznemiriti, razvneti: govornik je elektriziral občinstvo; pesem jih je elektrizirala
1. dovajati električni tok v organizem, kjer povzroča krče: elektrizirati roko; dali so se elektrizirati / likalnik elektrizira povzroča krče, ker električni deli v njem niso dobro izolirani / brezoseb. ob udarcu ga je v komolcu elektriziralo imel je neprijetne občutke, kakršne povzroča v organizmu električni tok
2. ekspr. močno vznemiriti, razvneti: govornik je elektriziral občinstvo; pesem jih je elektrizirala
- elektrizíran -a -o:
elektrizirana množica; kot elektriziran je šinil kvišku / elektrizirani odnosi med ljudmi napeti, nepomirjeni
SSKJ²
êlkati tudi élkati -am nedov. (ȇ; ẹ̑)
jezikosl. izgovarjati glas l namesto normalnega (dvoustničnega) u̯: govornik je začel v zanosu elkati
jezikosl. izgovarjati glas l namesto normalnega (dvoustničnega) u̯: govornik je začel v zanosu elkati
SSKJ²
frazêrski -a -o prid. (ȇ)
slabš. nanašajoč se na fraze, puhlice: frazerski govornik / frazerska, nedoživljena patetika
slabš. nanašajoč se na fraze, puhlice: frazerski govornik / frazerska, nedoživljena patetika
SSKJ²
gorèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
// ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji
2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože
3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
// ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele
5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen
1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
// ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji
2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože
3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
// ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele
5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen
- goréče prisl.:
goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko;
SSKJ²
gôvor -a m (ȏ)
1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
// sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
● iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
// v členkovni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
♦ jezikosl. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
// sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
● iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
// v členkovni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
♦ jezikosl. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 6
- Naslednja »
Število zadetkov: 107
Dostopnost