aristokrátinja -e ž (ȃ)
aristokratka: lastnica gradu in parka je bila priletna aristokratinja
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
čúdo1 -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑)
1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla
// star. čudež: delati čuda
2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek
// nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno
3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali
4. v členkovni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in – čudo – spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil
1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla
// star. čudež: delati čuda
2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek
// nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno
3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali
4. v členkovni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in – čudo – spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil
SSKJ²
dvígati -am nedov. (ī ȋ)
1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal
2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja
3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali
4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest državljanov; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka
5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago
6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor
7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi
● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek
1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal
2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja
3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali
4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest državljanov; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka
5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago
6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor
7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi
● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek
- dvígati se
1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah
2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se
3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu
● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest
- dvigajóč -a -e:
jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju
SSKJ²
SSKJ²
grád2 -ú in -a m, mn. gradôvi (ȃ)
1. veliko utrjeno poslopje, graščakovo bivališče: grad je začel razpadati; okoli gradu je lep vrt; mogočen, utrjen grad; obzidje gradu / ekspr. njegova hiša je pravi grad bogata, razkošna stavba / ljubljanski grad / v ljudskih pesmih, v pravljicah: stoji tam beli grad; stekleni, začarani grad; pren., pesn. takrat so se podrli njihovi sanjski gradovi
2. zastar. mesto1: Turki so prisegli porušiti stolni grad
● ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem
1. veliko utrjeno poslopje, graščakovo bivališče: grad je začel razpadati; okoli gradu je lep vrt; mogočen, utrjen grad; obzidje gradu / ekspr. njegova hiša je pravi grad bogata, razkošna stavba / ljubljanski grad / v ljudskih pesmih, v pravljicah: stoji tam beli grad; stekleni, začarani grad; pren., pesn. takrat so se podrli njihovi sanjski gradovi
2. zastar. mesto1: Turki so prisegli porušiti stolni grad
● ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem
SSKJ²
SSKJ²
graščák -a m (á)
1. do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki: dajati graščaku desetino; kmetje so se uprli graščakom; mogočen, trdosrčen graščak; graščak in njegovi tlačani
2. lastnik gradu ali graščine sploh: bogat graščak je iskal učitelja svojim otrokom; obubožani graščak iz soseščine
1. do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki: dajati graščaku desetino; kmetje so se uprli graščakom; mogočen, trdosrčen graščak; graščak in njegovi tlačani
2. lastnik gradu ali graščine sploh: bogat graščak je iskal učitelja svojim otrokom; obubožani graščak iz soseščine
SSKJ²
SSKJ²
imé -na s (ẹ̑)
1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu / v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom / uporabniško ime zaporedje znakov, ki se rabi kot identifikacija uporabnika in ki skupaj z geslom omogoča dostop do računalniškega omrežja, elektronske pošte, spletnih storitev / poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih / živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime
b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh / žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov / zaščiteno ime proizvoda
2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu / njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral
4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
♦ jezikosl. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; naselbinsko ime ime mesta, vasi, trga, zaselka; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime; rač. domensko ime del naslova spletne strani, ki označuje skupino naprav
1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu / v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom / uporabniško ime zaporedje znakov, ki se rabi kot identifikacija uporabnika in ki skupaj z geslom omogoča dostop do računalniškega omrežja, elektronske pošte, spletnih storitev / poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih / živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime
b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh / žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov / zaščiteno ime proizvoda
2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu / njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral
4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
♦ jezikosl. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; naselbinsko ime ime mesta, vasi, trga, zaselka; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime; rač. domensko ime del naslova spletne strani, ki označuje skupino naprav
SSKJ²
kastelán -a m (ȃ)
knjiž. gospodar ali poveljnik gradu, gradnik: obmejni kastelani; vojvode in kastelani
knjiž. gospodar ali poveljnik gradu, gradnik: obmejni kastelani; vojvode in kastelani
SSKJ²
SSKJ²
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á)
1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
// navadno v zvezi s pot voditi1, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče
2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute
3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
// nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo
6. delati vidno, opazno
a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
// nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
// navadno v zvezi s pot voditi1, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče
2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute
3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
// nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo
6. delati vidno, opazno
a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
// nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
- kázati se tudi kazáti se
delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči
- kazáje :
vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi
- kažóč -a -e:
zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot
SSKJ²
kazemáta -e ž (ȃ) nekdaj
1. zaprt, pokrit prostor v trdnjavi, zlasti za zaščito posadke pred topniškimi in bombnimi napadi: v kazemati je bila skupina vojakov
// utrjen prostor na vojni ladji za nameščanje topov: kazemate v ladijskem trebuhu
2. temnica (v trdnjavi): kazemate goriškega gradu
1. zaprt, pokrit prostor v trdnjavi, zlasti za zaščito posadke pred topniškimi in bombnimi napadi: v kazemati je bila skupina vojakov
// utrjen prostor na vojni ladji za nameščanje topov: kazemate v ladijskem trebuhu
2. temnica (v trdnjavi): kazemate goriškega gradu
SSKJ²
knjigárnica -e ž (ȃ) zastar.
1. knjižnica: v gradu je bila bogata knjigarnica
2. knjigarna: kupiti knjigo v knjigarnici
1. knjižnica: v gradu je bila bogata knjigarnica
2. knjigarna: kupiti knjigo v knjigarnici
SSKJ²
krák1 -a m (ȃ)
1. nav. mn. zadnja okončina pri žabi: skrčiti, iztegniti krake / ocvrti žabji kraki
// slabš. noga, navadno dolga: komaj je stlačil svoje krake pod mizo
2. del kakega razvejenega objekta, navadno stranski: ta cesta ima več krakov; zgradili so še zadnji krak naftovoda; krak železnice
3. navadno s prilastkom kar je podobno kraku: krak sidra, šestila; krak vetrnice / žerjav s premičnimi kraki / krak križa / krak gradu krilo
♦ geom. krak kota eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot; krak trikotnika vsaka od stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku; vet. krak kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa
1. nav. mn. zadnja okončina pri žabi: skrčiti, iztegniti krake / ocvrti žabji kraki
// slabš. noga, navadno dolga: komaj je stlačil svoje krake pod mizo
2. del kakega razvejenega objekta, navadno stranski: ta cesta ima več krakov; zgradili so še zadnji krak naftovoda; krak železnice
3. navadno s prilastkom kar je podobno kraku: krak sidra, šestila; krak vetrnice / žerjav s premičnimi kraki / krak križa / krak gradu krilo
♦ geom. krak kota eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot; krak trikotnika vsaka od stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku; vet. krak kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa
SSKJ²
krílo1 -a s (í)
1. nav. mn. organ za letanje na trupu žuželk in ptičev: petelin je razprostrl, razširil krila; mahati, prhutati s krili; orla je zmeril čez razpeta krila; sokolja krila; metulj z belimi, pisanimi krili / krila žuželk / pesn., z oslabljenim pomenom razpeti krila hrepenenja
2. del letala, ki ga drži pri letenju v zraku: razpetina, širina kril / letalsko krilo
3. stranski, navadno oblikovno zaključen del stavbe: prostor zavzema celotno krilo; dolgo in ozko krilo gradu
// s prilastkom vsak od dveh ali več delov navadno gibljive celote: okensko krilo; odpreti vratno krilo
4. stranski, bočni del kake formacije, navadno vojaške: odbiti nasprotnika na obeh krilih; krilo flote; napad na krilo / kot povelje z desnim krilom naprej
// s prilastkom skupina ljudi, ki se loči od drugih skupin v kaki celoti: demokratično krilo; oportunistično krilo v parlamentu / desno, levo krilo stranke
● ekspr. pohvala mu je dala krila postal je navdušen, zelo prizadeven, navadno pri kakem delu; ekspr. njegova domišljija je dobila krila postala je zelo bujna
♦ aer. krilo delta in delta krilo krilo, ki ima obliko trikotnika; agr. krilo kožnat izrastek na semenu ali plodu, ki temu omogoča letenje; bot. krilo stranski venčni list metuljastega cveta; med. pljučno krilo vsak od dveh delov pljuč; šah. krilo vsaka od dveh strani šahovnice; damino krilo; šport. desno krilo igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; desna stran napadalne vrste, zlasti pri nogometu; šotorsko krilo; um. krilo oltarja gibljivi del tridelnega gotskega oltarja; zool. sprednja, zadnja krila žuželk
1. nav. mn. organ za letanje na trupu žuželk in ptičev: petelin je razprostrl, razširil krila; mahati, prhutati s krili; orla je zmeril čez razpeta krila; sokolja krila; metulj z belimi, pisanimi krili / krila žuželk / pesn., z oslabljenim pomenom razpeti krila hrepenenja
2. del letala, ki ga drži pri letenju v zraku: razpetina, širina kril / letalsko krilo
3. stranski, navadno oblikovno zaključen del stavbe: prostor zavzema celotno krilo; dolgo in ozko krilo gradu
// s prilastkom vsak od dveh ali več delov navadno gibljive celote: okensko krilo; odpreti vratno krilo
4. stranski, bočni del kake formacije, navadno vojaške: odbiti nasprotnika na obeh krilih; krilo flote; napad na krilo / kot povelje z desnim krilom naprej
// s prilastkom skupina ljudi, ki se loči od drugih skupin v kaki celoti: demokratično krilo; oportunistično krilo v parlamentu / desno, levo krilo stranke
● ekspr. pohvala mu je dala krila postal je navdušen, zelo prizadeven, navadno pri kakem delu; ekspr. njegova domišljija je dobila krila postala je zelo bujna
♦ aer. krilo delta in delta krilo krilo, ki ima obliko trikotnika; agr. krilo kožnat izrastek na semenu ali plodu, ki temu omogoča letenje; bot. krilo stranski venčni list metuljastega cveta; med. pljučno krilo vsak od dveh delov pljuč; šah. krilo vsaka od dveh strani šahovnice; damino krilo; šport. desno krilo igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; desna stran napadalne vrste, zlasti pri nogometu; šotorsko krilo; um. krilo oltarja gibljivi del tridelnega gotskega oltarja; zool. sprednja, zadnja krila žuželk
SSKJ²
krónika -e ž (ọ́)
obširnejši zapis pomembnejših dogodkov po zaporedju dogajanja: pisati kroniko; brati kaj v starih kronikah; kronika cerkve, gradu
// navadno s prilastkom časopisni zapisi pomembnejših dogodkov s kakega območja: dnevna kronika; šolska kronika / slovenska kulturna kronika
● publ. črna kronika (prometne) nesreče; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov
♦ lit. dramska kronika dramsko delo v obliki kronike
obširnejši zapis pomembnejših dogodkov po zaporedju dogajanja: pisati kroniko; brati kaj v starih kronikah; kronika cerkve, gradu
// navadno s prilastkom časopisni zapisi pomembnejših dogodkov s kakega območja: dnevna kronika; šolska kronika / slovenska kulturna kronika
● publ. črna kronika (prometne) nesreče; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov
♦ lit. dramska kronika dramsko delo v obliki kronike
SSKJ²
makéta -e ž (ẹ̑)
predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz obravnavanega objekta, naprave, v zmanjšanem merilu: izdelati maketo gradu; maketa mestnega dela, ladje, letala, spomenika / pri filmskih snemanjih uporabljati makete
♦ tisk. natančen posnetek bodoče knjige iz nepotiskanega papirja za pripravo platnic in ščitnega ovitka; voj. predmet za ponazoritev vojaškega objekta, bojnega sredstva pri urjenju streljanja na cilj, v naravni velikosti
predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz obravnavanega objekta, naprave, v zmanjšanem merilu: izdelati maketo gradu; maketa mestnega dela, ladje, letala, spomenika / pri filmskih snemanjih uporabljati makete
♦ tisk. natančen posnetek bodoče knjige iz nepotiskanega papirja za pripravo platnic in ščitnega ovitka; voj. predmet za ponazoritev vojaškega objekta, bojnega sredstva pri urjenju streljanja na cilj, v naravni velikosti
SSKJ²
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »
Število zadetkov: 80
Dostopnost