Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
amaránt amaránta samostalnik moškega spola [amaránt]
    1. kulturna rastlina z grozdastimi socvetji navadno svetlo vijoličaste barve in užitnimi semeni, po izvoru iz Srednje Amerike; primerjaj lat. Amaranthus
      1.1. semena te rastline kot hrana, jed
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Amarant iz lat. amarantus ‛rastlina Celosia cristata, petelinov greben’, to iz gr. amárantos ‛večen, trajen, nevenljiv’
Celotno geslo eSSKJ
bodíka bodíke samostalnik ženskega spola [bodíka]
    1. koničast izrastek pri živalih ali rastlinah
    2. iz zoologije morska riba z velikimi usti ter strupenimi bodicami po hrbtu in v škrgah, ki živi zlasti na morskem dnu; primerjaj lat. Scorpaena
    3. zimzelen grm z gladkimi ali nazobčanimi listi z bodicami in drobnimi okroglimi plodovi navadno rdeče barve; primerjaj lat. Ilex aquifolium; SINONIMI: iz botanike navadna bodika
STALNE ZVEZE: navadna bodika
ETIMOLOGIJA: ↑bosti
Celotno geslo eSSKJ
épski épska épsko pridevnik [épski]
    3. ki poveličuje junaštvo in vključuje slikovite, množične prizore
    4. ekspresivno ki vzbuja občudovanje zaradi izjemnih dosežkov, veličastnosti
    5. ekspresivno ki je zelo velik, obsežen; SINONIMI: ekspresivno titanski
    6. kot samostalnik v obliki epsko kar se osredotoča zlasti na pripoved, opis dogajanja
STALNE ZVEZE: epska širina, epsko gledališče
ETIMOLOGIJA: ↑ep
Celotno geslo eSSKJ
garnéla garnéle samostalnik ženskega spola [garnéla]
    1. majhen rak s prosojnim, bočno rahlo sploščenim trupom in tankimi nogami, ki živi zlasti v morju; primerjaj lat. Caridea
      1.1. navadno v množini ta žival kot hrana, jed
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Garnele iz star. niz. garneel ‛garnela’, nejasnega izvora - več ...
Celotno geslo eSSKJ
grápa grápe samostalnik ženskega spola [grápa]
    1. jarek na strmem pobočju, ki ga navadno oblikuje voda
    2. manjša ozka dolina s strmimi pobočji
ETIMOLOGIJA: verjetno prevzeto iz stvnem. grabo, srvnem. grabe, glej ↑graben - več ...
Celotno geslo eSSKJ
hŕsk medmet
    1. tudi ponovljeno, tudi s ponovljeno črko r posnema hreščeč zvok pri lomljenju, trenju, hoji po čem krhkem
    2. kot samostalnik hreščeč zvok pri lomljenju, trenju, hoji po čem krhkem
ETIMOLOGIJA: imitativna beseda, ki posnema pri lomljenju nastale zvoke, verjetno k ↑hreščati, ↑hrustati, kot hŕskati ‛glasno se lomiti, pokljati, hrustati’, hrv., srb. hȑskati, mak. rska ‛hrustati’
Celotno geslo eSSKJ
jekleníca jekleníce samostalnik ženskega spola [jekleníca]
    jeklena vrv
ETIMOLOGIJA: ↑jeklen
Celotno geslo eSSKJ
kartíranje kartíranja samostalnik srednjega spola [kartíranje]
    1. izdelovanje zemljevidov, kart določenega območja; SINONIMI: kartografiranje
      1.1. vnašanje, prikazovanje podatkov o določenem pojavu, pojavnosti na zemljevidu, karti; SINONIMI: kartografiranje
    2. iz biologije prepoznavanje, določanje položaja, funkcije česa v organizmu, njegovem delu, strukturi, zlasti gena v kromosomu; SINONIMI: iz biologije kartografija
ETIMOLOGIJA: ↑kartirati
Celotno geslo eSSKJ
mulatjêra mulatjêre samostalnik ženskega spola [mulatjêra]
    širša, utrjena gorska pot, ki navadno poteka po stari trgovski ali vojaški poti
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz it. mulattièra, iz mulattièro ‛ki je v zvezi z mulami’, glej ↑mula
Celotno geslo eSSKJ
púpek púpka samostalnik moškega spola [púpək]
    dvoživka z manjšo glavo, dolgim vitkim telesom, štirimi enako velikimi nogami in dolgim, ob straneh sploščenim repom; primerjaj lat. Pleurodelinae
STALNE ZVEZE: alpski pupek, navadni pupek, planinski pupek, veliki pupek
ETIMOLOGIJA: nejasno, morda sorodno s ↑pupa - več ...
Celotno geslo eSSKJ
slême sleména samostalnik srednjega spola [slême]
    1. najvišji rob strehe, kjer se stikata strešni ploskvi
    2. enakomerno visoka, podolgovata vzpetina, navadno z nekoliko zaobljenim in poraščenim vršnim delom, ali vrh take vzpetine
    3. iz agronomije močen tram kot vzvod na vrhu stiskalnice
ETIMOLOGIJA: = cslov. slěmę, hrv. sljȅme, srb. slȅme, češ. slemeno < pslov. *selmę, nejasnega izvora - več ...
Celotno geslo eSSKJ
žlebìč žlebíča samostalnik moškega spola [žlebìč]
    1. žleb, zlasti manjši
    2. podolgovata zareza, vdolbina v površini česa, zlasti manjša
    3. iz geografije plitva podolgovata vdolbina na nagnjeni skalni ali sedimentni površini, ki nastane zaradi delovanja vode
ETIMOLOGIJA: ↑žleb

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
bútniti -em dov. (ú ȗ)
1. s silo se zadeti ob kaj: čoln butne ob breg; val butne v skalo; zravnal se je in butnil z glavo v strop
2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: butniti v sobo; pren. kri butne v glavo
3. s silo udariti na dan: para butne iz kotla; pren. jeza butne iz njega
4. preh., ekspr. s silo vreči: val butne ladjo ob greben; pog. ko pride iz šole, butne aktovko v kot
5. preh., pog. suniti, dregniti: butnila ga je s komolcem
● pog., ekspr. nič ne pomisli, kar butne hitro reče; ekspr. planil je v hišo in butnil: Požigajo naglo rekel; ekspr. butniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. spotaknil se je in butnil po tleh padel; ekspr. ker mu niso brž odprli, je butnil po vratih močno udaril
SSKJ²
gôrski -a -o prid. (ó)
nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
♦ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; pravn. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki
SSKJ²
gŕba -e ž (ŕ)
1. večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice: grbo je imel že od rojstva
// pog., ekspr. hrbet: mahnil ga je po grbi
2. izbočeni del hrbta nekaterih živali: velblodova grba; pren. gorski greben s strmo grbo
3. zastar. guba (na koži): čelo je bilo polno grb; grbe na licih
● pog., ekspr. če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami; pog., ekspr. na grbi ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. na grbi jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; pog., ekspr. to sem občutil na svoji grbi na sebi, sam; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan
♦ rib. mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus
SSKJ²
grebén -a m (ẹ̑)
1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov
// izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov
2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale
3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom
● ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten
4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher
♦ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam
SSKJ²
grebénast -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na greben: grebenaste skale / razburkano in grebenasto valovje / strelci so imeli grebenaste čelade
♦ filat. grebenasto zobčanje znamk zobčanje z iglami, razporejenimi v obliki glavnika; teh. grebenasti ležaj ležaj s kolobarjastimi grebeni na gredi
SSKJ²
grebenàt -áta -o prid. (ȁ ā)
ki ima (velik) greben: grebenata čelada
SSKJ²
grebénček -čka m (ẹ̑)
manjšalnica od greben: petelinov grebenček / vodni grebenček
● ekspr. fantičku se je povesil grebenček ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav
♦ nav. mn., gastr. ocvrta ali kuhana jed v obliki grebenčkov iz kvašenega ali nekvašenega testa z nadevom
SSKJ²
grebénski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na greben: grebenski rob / zložna grebenska hoja po grebenu / grebenska karta Zasavja in Dolenjskega gričevja
♦ alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov; grebenska rez del, kjer se stikata boka grebena; geol. grebenski apnenec apnenec, nastal iz organizmov in oblikovan kot podvodni greben
Število zadetkov: 242