Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
bóčnica -e ž (ọ̑) redko stranska deska, stena predmeta: ladjedelec veže bočnice; posteljna bočnica stranica
♦ anat. parna kost medenice; kolčnica; les. deska, dobljena, izrezana z bočne strani hloda
SSKJ
čêlovnik -a m (é) les. del hloda, ki se odžaga ali odseka pri čeljenju
SSKJ
dêbel -éla -o [eu̯] prid., debeléjši (é ẹ́) 
  1. 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost, ant. tanek: rastlina z debelimi listi; debela deska, knjiga, preproga, stena; debela plast ledu / debel mah; debel sneg visok; debela zemlja; ekspr. debelo morje globoko
    // pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo; debele nogavice pletene iz debelih niti
    // ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov; debela črta
  2. 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ?
  3. 3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti, ant. droben: debele grozdne jagode; debele kaplje; debelo koruzno zrno; ekspr. debele solze; postajati debel
    // ki sestoji iz razmeroma velikih enot, ant. droben: pridelati debel krompir; debel pesek grob; začel je naletavati debel in redek sneg
    // z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest; kako debelo je bilo jabolko; kakor lešniki debele solze; kakor kurja jajca debela toča
  4. 4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa, ant. suh: debel človek; zaklali so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice
  5. 5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev; pripovedovali so si debele šale
  6. 6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok, nizek: debel glas; zaslišal se je debel smeh
    ●     pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. debela laž velika, očitna; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
    ♦     anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah
    debélo prislov od debel: debelo peti; beseda je debelo podčrtana pod besedo je debela črta
    // izraža visoko stopnjo: debelo se je zlagal
    ●     ekspr. debelo gledati, pogledati zelo začudeno; ekspr. ves čas je debelo klel z grobimi besedami; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek
    debéli -a -o sam.: ekspr. debele je govoril, kvasil, razdiral; na debelo pog. na debelo goljufajo, kradejo zelo; pogosto; kupovati, prodajati na debelo; na debelo je namazana s šminko; zapadlo je na debelo snega; za prst na debelo je bilo prahu; trgovina na debelo trgovina, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah
SSKJ
hlód -a m (ọ̑) 
  1. 1. odžagano, debelejše deblo brez vej: nakladati hlode; peljati hlode na žago; spuščati hlode po drči; stesati tram iz hloda; smreke so razžagali na štirimetrske hlode; hrastov, javorov hlod; pijanec se je zvrnil po tleh ko hlod
  2. 2. slabš. neroden, okoren človek: ta hlod neotesani me je skoraj podrl
SSKJ
hlódarka -e ž (ọ̑) les. vsaka od desk, ki so zložene v obliki hloda, iz katerega so nažagane
SSKJ
kláda -e ž (á) 
  1. 1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno
    // stesati tram iz klade hloda
    // redko poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu
  2. 2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita
  3. 3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo
    ♦     metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok
SSKJ
luščíti in lúščiti -im nedov. (ī ú) 
  1. 1. spravljati zrna iz luščine: luščiti fižol, grah; pren. preiskovalni sodnik že dve leti lušči resnico o umoru
    // odstranjevati luščino: luščiti bučnice, sončnice / luščiti ječmen, riž / redko luščiti jajce lupiti
  2. 2. odstranjevati zrna s storža: luščiti koruzo
    // v zvezi z iz spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: luščiti kamenčke iz zidu; pren. luščiti bistvo iz celote; publ. zavest proletariata se je šele luščila iz splošne družbene miselnosti
    ●     ekspr. iz megle, mraka so se luščile hiše postajale vidne, se počasi prikazovale
  3. 3. odstranjevati v plasteh s površine: luščiti blato z zavore; z nožem je luščil skorjo z debla; barva avtomobila se lušči; s stene se lušči belež, omet
    ♦     les. s krožnim ali spiralnim tankim rezanjem hloda izdelovati furnir
    luščíti se in lúščiti se navadno v zvezi s koža  izgubljati zgornje, zunanje plasti: koža se mu lušči / pog. hrbet se mu lušči koža na hrbtu
    luščèč -éča -e: luščeče se stene
    lúščen -a -o: luščeni furnir; luščeni oves
SSKJ
obróbek -bka m (ọ̑) 
  1. 1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti
    // trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki
  2. 2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu
    ♦     alp. obrobek okrajek; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita
    // vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni
SSKJ
odvalíti -ím dov., odválil (ī í) z valjenjem spraviti z določenega mesta: sam ni mogel odvaliti hloda s poti; skala se je odvalila v dolino / ekspr. po večurnem počitku se je divizija odvalila dalje je odšla
● ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge
SSKJ
polnojármenik -a [u̯n] m (ȃ) les. stroj za istočasno žaganje celega hloda v deske: delati pri polnojarmeniku; polnojarmenik in krožna žaga
SSKJ
prevalíti -ím dov., preválil (ī í) 
  1. 1. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli svoje osi: sam ni mogel prevaliti hloda; prijel ga je in prevalil čez hrbet; telovadec se je dvakrat prevalil naprej; prevaliti se z boka na trebuh
    // z valjenjem, kotaljenjem narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prevaliti sod na podstavek; prevalil se je k njemu; prevaliti se čez ograjo, skalo
  2. 2. ekspr., navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa: svoje dolžnosti je rad prevalil na druge; vso krivdo za neuspeh so prevalili nanj / večji del bremena so prevalili na ramena delavcev
  3. 3. publ., navadno v zvezi s pot prehoditi, prepotovati: danes je prevalil že več kilometrov dolgo pot
    ●     ekspr. prevaliti klanec, sedlo priti čez klanec, sedlo
    prevalíti se 
    1. 1. ekspr. iti mimo, čez, navadno v velikem številu: čakali so, da se bo sovražnik prevalil; čez deželo se je prevalila armada turistov
    2. 2. prevesiti se: pot se je prevalila navzdol; svet se tu prevali na drugo stran
      ●       ekspr. od takrat so se prevalila že desetletja minila; redko deževno vreme se je prevalilo v sončno spremenilo
SSKJ
privŕtati -am dov. (r̄) z vrtanjem priti: privrtati do sredine hloda, skozi zid / privrtali so do nafte
● ekspr. privrtal je do njene skrivnosti odkril jo je
SSKJ
stísniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami narediti, da na kaj deluje sila: močno mu je stisnil roko / pri pozdravu stisniti roko v slovo
    // obdajajoč s čim narediti, da na kaj deluje sila iz več smeri: stisniti kovček z jermenom; stisniti žebelj s kleščami; stisniti roko z obvezo
    // tesno obdati: hloda sta ga stisnila, da se ni mogel rešiti / sovražnik jih je stisnil v obroč obkolil
    // ekspr. hribi tu z vseh strani stisnejo dolino
  2. 2. s prijemom, objemajoč spraviti kaj v tesen dotik: stisniti otroka k sebi; stisnil je dekle na prsi; stisniti se k materi / stisnila je svoj obraz k njegovemu pritisnila
    // trdno držeč dati kam: stisniti dežnik, knjigo pod pazduho
  3. 3. narediti, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: stisniti stole, vrste; stisnite se, da bo še on prisedel / stisniti škarje, vzmet
    // narediti, da je kaj tesno skupaj: stisniti ustnice, zobe
  4. 4. s silo narediti, da ima kaj manjši obseg: raztegniti in stisniti meh / ekspr. na tem mestu se dolina stisne / novi sneg je starega stisnil
    // s stiskom, pritiskom poškodovati: kolo mu je stisnilo nogo; brezoseb. avtomobil je spredaj cel, zadaj pa ga je zelo stisnilo
  5. 5. narediti, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stisniti grozdje v stiskalnici; zmleti in stisniti sadje
    // s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa: stisniti sok iz limone; stisniti nekaj kreme iz tube
  6. 6. z delovanjem sile na vso površino narediti, da kaj dobi določeno obliko: stisniti papir v kepo; stisniti slamo v bale
  7. 7. ekspr., s prislovnim določilom dati, spraviti kam, kjer je malo prostora: v dvorano so stisnili še nekaj dodatnih sedežev; stisnite kam še tega potnika; vsi so se stisnili okrog peči, v avtobus
    // naskrivaj, nahitro dati: v roko mu je stisnil nož / skrivaj mu je stisnil nekaj denarja dal
  8. 8. ekspr. s silo, z vztrajnostjo priti do česa: stisnil je nekaj denarja iz staršev; stisniti kar največ iz zemlje
  9. 9. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: stisnila ga je bolezen; bali so se, da jih bo stisnila lakota / spanec ga je stisnil zaspal je
  10. 10. ekspr. povzročiti kje topo bolečino: v nogo ga je stisnil krč; brezoseb. pri srcu ga je stisnilo
    // brezoseb. ganiti, prizadeti: čudno me stisne, ko to berem; ob pogledu na ranjence ga je stisnilo / pri srcu me stisne, če pomislim na to
  11. 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročiti, da kdo umre: stisnil ga je infarkt; jetra so ga stisnila / brezoseb.: hitro jo je stisnilo je umrla; vsak čas ga lahko stisne
  12. 12. pog., v zvezi z jo oditi, zbežati: strah ga je bilo, pa jo je stisnil; stisnil jo je z zabave
    ●     ekspr. dušo, srce mu je stisnil nemir začutil je nemir; pog. nekaj metrov pod vrhom ga je stisnilo je onemogel; pog. s težavo je stisnil denar za nov avtomobil ga zbral, prišel do njega; pog. komaj je stisnil še zadnji izpit naredil, opravil; ekspr. za več let je moral stisniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; pog. kakega zajca bi rad stisnil ustrelil; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. komaj je stisnil zahvalo iz sebe se zahvalil; ekspr. stisniti koga v objem objeti
    stísniti se 
    1. 1. prikriti se, navadno skrčen, sključen: stisniti se k tlom, za drevo; pred njihovimi pogledi se je stisnil v kot / stisnil se je pod odejo
    2. 2. ekspr. s težavo priti skozi kaj ozkega, ovirajočega: stisniti se iz prepolne sobe na vrt; stisniti se skozi gnečo, ograjo
    stisnívši star.: poslovil se je, stisnivši mu roko; stisnivši zobe, se je pognal v vodo
    stísnjen -a -o 
    1. 1. deležnik od stisniti: ljudje so bili stisnjeni na majhnem prostoru; tesno stisnjen pas; stisnjena pest; trmasto stisnjene ustnice
    2. 2. ki ima razmeroma majhen obseg; ozek: riba s stisnjenim telesom; stisnjena ramena
    3. 3. ekspr. pretirano varčen, skop: ne bodi tako stisnjen; na starost je postal stisnjen
      ●       ekspr. narediti kaj s stisnjenimi zobmi z odporom, s premagovanjem; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
      ♦       teh. jeklenka s stisnjenim plinom; stisnjena pločevina; tisk. stisnjeni stavek brez presledkov med vrsticami; vet. stisnjen trebuh živali; prim. iztisniti
SSKJ
zgònt zgónta m (ȍ ọ́) etn. vsak od na štiri ali osem delov preklanega hloda za izdelovanje deščic za obode sit, rešet: skladovnica zgontov
Število zadetkov: 14