Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
♦ anat. parna kost medenice; kolčnica; les. deska, dobljena, izrezana z bočne strani hloda
- 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost, ant. tanek: rastlina z debelimi listi; debela deska, knjiga, preproga, stena; debela plast ledu / debel mah; debel sneg visok; debela zemlja; ekspr. debelo morje globoko
// pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo; debele nogavice pletene iz debelih niti
// ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov; debela črta - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ?
- 3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti, ant. droben: debele grozdne jagode; debele kaplje; debelo koruzno zrno; ekspr. debele solze; postajati debel
// ki sestoji iz razmeroma velikih enot, ant. droben: pridelati debel krompir; debel pesek grob; začel je naletavati debel in redek sneg
// z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest; kako debelo je bilo jabolko; kakor lešniki debele solze; kakor kurja jajca debela toča - 4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa, ant. suh: debel človek; zaklali so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice
- 5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev; pripovedovali so si debele šale
- 6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok, nizek: debel glas; zaslišal se je debel smeh
● pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. debela laž velika, očitna; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah
- debélo prislov od debel: debelo peti; beseda je debelo podčrtana pod besedo je debela črta
// izraža visoko stopnjo: debelo se je zlagal
● ekspr. debelo gledati, pogledati zelo začudeno; ekspr. ves čas je debelo klel z grobimi besedami; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek
- debéli -a -o sam.: ekspr. debele je govoril, kvasil, razdiral; na debelo pog. na debelo goljufajo, kradejo zelo; pogosto; kupovati, prodajati na debelo; na debelo je namazana s šminko; zapadlo je na debelo snega; za prst na debelo je bilo prahu; trgovina na debelo trgovina, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah
- 1. odžagano, debelejše deblo brez vej: nakladati hlode; peljati hlode na žago; spuščati hlode po drči; stesati tram iz hloda; smreke so razžagali na štirimetrske hlode; hrastov, javorov hlod; pijanec se je zvrnil po tleh ko hlod
- 2. slabš. neroden, okoren človek: ta hlod neotesani me je skoraj podrl
- 1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno
// stesati tram iz klade hloda
// redko poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu - 2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita
- 3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo
♦ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok
- 1. spravljati zrna iz luščine: luščiti fižol, grah; pren. preiskovalni sodnik že dve leti lušči resnico o umoru
// odstranjevati luščino: luščiti bučnice, sončnice / luščiti ječmen, riž / redko luščiti jajce lupiti - 2. odstranjevati zrna s storža: luščiti koruzo
// v zvezi z iz spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: luščiti kamenčke iz zidu; pren. luščiti bistvo iz celote; publ. zavest proletariata se je šele luščila iz splošne družbene miselnosti
● ekspr. iz megle, mraka so se luščile hiše postajale vidne, se počasi prikazovale - 3. odstranjevati v plasteh s površine: luščiti blato z zavore; z nožem je luščil skorjo z debla; barva avtomobila se lušči; s stene se lušči belež, omet
♦ les. s krožnim ali spiralnim tankim rezanjem hloda izdelovati furnir
- luščíti se in lúščiti se navadno v zvezi s koža izgubljati zgornje, zunanje plasti: koža se mu lušči / pog. hrbet se mu lušči koža na hrbtu
- luščèč -éča -e: luščeče se stene
- lúščen -a -o: luščeni furnir; luščeni oves
- 1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti
// trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki - 2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu
♦ alp. obrobek okrajek; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita
// vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni
● ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge
- 1. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli svoje osi: sam ni mogel prevaliti hloda; prijel ga je in prevalil čez hrbet; telovadec se je dvakrat prevalil naprej; prevaliti se z boka na trebuh
// z valjenjem, kotaljenjem narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prevaliti sod na podstavek; prevalil se je k njemu; prevaliti se čez ograjo, skalo - 2. ekspr., navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa: svoje dolžnosti je rad prevalil na druge; vso krivdo za neuspeh so prevalili nanj / večji del bremena so prevalili na ramena delavcev
- 3. publ., navadno v zvezi s pot prehoditi, prepotovati: danes je prevalil že več kilometrov dolgo pot
● ekspr. prevaliti klanec, sedlo priti čez klanec, sedlo
- prevalíti se
- 1. ekspr. iti mimo, čez, navadno v velikem številu: čakali so, da se bo sovražnik prevalil; čez deželo se je prevalila armada turistov
- 2. prevesiti se: pot se je prevalila navzdol; svet se tu prevali na drugo stran
● ekspr. od takrat so se prevalila že desetletja minila; redko deževno vreme se je prevalilo v sončno spremenilo
● ekspr. privrtal je do njene skrivnosti odkril jo je
- 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami narediti, da na kaj deluje sila: močno mu je stisnil roko / pri pozdravu stisniti roko v slovo
// obdajajoč s čim narediti, da na kaj deluje sila iz več smeri: stisniti kovček z jermenom; stisniti žebelj s kleščami; stisniti roko z obvezo
// tesno obdati: hloda sta ga stisnila, da se ni mogel rešiti / sovražnik jih je stisnil v obroč obkolil
// ekspr. hribi tu z vseh strani stisnejo dolino - 2. s prijemom, objemajoč spraviti kaj v tesen dotik: stisniti otroka k sebi; stisnil je dekle na prsi; stisniti se k materi / stisnila je svoj obraz k njegovemu pritisnila
// trdno držeč dati kam: stisniti dežnik, knjigo pod pazduho - 3. narediti, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: stisniti stole, vrste; stisnite se, da bo še on prisedel / stisniti škarje, vzmet
// narediti, da je kaj tesno skupaj: stisniti ustnice, zobe - 4. s silo narediti, da ima kaj manjši obseg: raztegniti in stisniti meh / ekspr. na tem mestu se dolina stisne / novi sneg je starega stisnil
// s stiskom, pritiskom poškodovati: kolo mu je stisnilo nogo; brezoseb. avtomobil je spredaj cel, zadaj pa ga je zelo stisnilo - 5. narediti, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stisniti grozdje v stiskalnici; zmleti in stisniti sadje
// s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa: stisniti sok iz limone; stisniti nekaj kreme iz tube - 6. z delovanjem sile na vso površino narediti, da kaj dobi določeno obliko: stisniti papir v kepo; stisniti slamo v bale
- 7. ekspr., s prislovnim določilom dati, spraviti kam, kjer je malo prostora: v dvorano so stisnili še nekaj dodatnih sedežev; stisnite kam še tega potnika; vsi so se stisnili okrog peči, v avtobus
// naskrivaj, nahitro dati: v roko mu je stisnil nož / skrivaj mu je stisnil nekaj denarja dal - 8. ekspr. s silo, z vztrajnostjo priti do česa: stisnil je nekaj denarja iz staršev; stisniti kar največ iz zemlje
- 9. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: stisnila ga je bolezen; bali so se, da jih bo stisnila lakota / spanec ga je stisnil zaspal je
- 10. ekspr. povzročiti kje topo bolečino: v nogo ga je stisnil krč; brezoseb. pri srcu ga je stisnilo
// brezoseb. ganiti, prizadeti: čudno me stisne, ko to berem; ob pogledu na ranjence ga je stisnilo / pri srcu me stisne, če pomislim na to - 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročiti, da kdo umre: stisnil ga je infarkt; jetra so ga stisnila / brezoseb.: hitro jo je stisnilo je umrla; vsak čas ga lahko stisne
- 12. pog., v zvezi z jo oditi, zbežati: strah ga je bilo, pa jo je stisnil; stisnil jo je z zabave
● ekspr. dušo, srce mu je stisnil nemir začutil je nemir; pog. nekaj metrov pod vrhom ga je stisnilo je onemogel; pog. s težavo je stisnil denar za nov avtomobil ga zbral, prišel do njega; pog. komaj je stisnil še zadnji izpit naredil, opravil; ekspr. za več let je moral stisniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; pog. kakega zajca bi rad stisnil ustrelil; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. komaj je stisnil zahvalo iz sebe se zahvalil; ekspr. stisniti koga v objem objeti
- stísniti se
- 1. prikriti se, navadno skrčen, sključen: stisniti se k tlom, za drevo; pred njihovimi pogledi se je stisnil v kot / stisnil se je pod odejo
- 2. ekspr. s težavo priti skozi kaj ozkega, ovirajočega: stisniti se iz prepolne sobe na vrt; stisniti se skozi gnečo, ograjo
- stisnívši star.: poslovil se je, stisnivši mu roko; stisnivši zobe, se je pognal v vodo
- stísnjen -a -o
- 1. deležnik od stisniti: ljudje so bili stisnjeni na majhnem prostoru; tesno stisnjen pas; stisnjena pest; trmasto stisnjene ustnice
- 2. ki ima razmeroma majhen obseg; ozek: riba s stisnjenim telesom; stisnjena ramena
- 3. ekspr. pretirano varčen, skop: ne bodi tako stisnjen; na starost je postal stisnjen
● ekspr. narediti kaj s stisnjenimi zobmi z odporom, s premagovanjem; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦ teh. jeklenka s stisnjenim plinom; stisnjena pločevina; tisk. stisnjeni stavek brez presledkov med vrsticami; vet. stisnjen trebuh živali; prim. iztisniti