Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
bahàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki se (rad) baha: bahat in oblasten gospodar
// mogočen, imeniten: ob cesti stoji bahata hiša / bahata rast trave bujna
    baháto prisl.: bahato govoriti
SSKJ
bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogóvi; im., tož. dv. bogóva in bogá (ọ̑) 
  1. 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče
    // v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
    // ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven
  2. 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče
    2. b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega
    3. c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal
    4. č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli
    5. d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas
    6. e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo
    7. f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa
    8. g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj; »Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo
    9. h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih
  3. 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala
    // najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
    ●     ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
    bóže ekspr.: bože, kako hladne roke imaš; kaj bo, če zamudim, bože mili; prim. bogami, bogdaj, bogpomagaj, bogsigavedi, bogvaruj, bogve, bogvedi, bogzna ipd.
SSKJ
bogóvski stil. bógovski -a -o prid. (ọ́; ọ̑) značilen za bogove: bogovske lastnosti
// pog., ekspr. imeniten, čudovit, izvrsten: bogovska hrana; bogovsko življenje
    bogóvsko stil. bógovsko prisl.: bogovsko se mu godi
SSKJ
čájček -čka m (ȃ) nav. ekspr. manjšalnica od čaj: imeniten čajček si skuhala; otr. bi pila čajček, punčka?
SSKJ
deželàn in deželán tudi deželjàn tudi deželján -ána m (ȁ á; ȃ) 
  1. 1. kdor živi na deželi: meščani in deželani
    // star. prebivalec dežele 2: ta predpis je veljal za deželane in za tujce
  2. 2. zgod. član deželnih stanov: imeniten kranjski deželan
SSKJ
díčen -čna -o prid. (í ī) zastar. imeniten, odličen, slaven: dični junaki; bésede so se udeležili zaslužni rodoljubi in dične gospe / šalj. moja dična sestrica je tudi prišla / iron. vseeno mi je, kaj si dični gospod misli o meni
SSKJ
distingvíran -a -o prid. (ȋ) knjiž. imeniten, odličen, izbran: distingviran gospod; pri njej so se zbirale distingvirane dame / to je bilo čutiti iz njenega distingviranega govora
SSKJ
gospôskost -i ž (ó) gosposki rod, stan: njegove kretnje so odražale gosposkost; upoštevali so ga zaradi njegove učenosti in gosposkosti / obleka ji daje nekakšno gosposkost gosposki, imeniten videz
// ekspr. presenetila jih je gosposkost njegovega stanovanja
SNB
grand slam -- -a cit. [grênt slêm] m (ȇ, ȇ) šport.
zmaga na štirih najpomembnejših tekmah, turnirjih v tenisu ali golfu v istem letu: zmagovalec grand slama; turnir za grand slam v golfu; Po zmagah na vseh štirih turnirjih za grand slam v sezoni se je nemška teniška igralka okitila še z olimpijskim zlatom E ← agl. grand slam, prvotno 'veliki slem', 'napoved vseh vzetkov v bridžu', iz grand 'sijajen, imeniten' in slam 'tresk, tlesk, pok'
SSKJ
imeníten -tna -o prid., imenítnejši (ī) 
  1. 1. ekspr. ugleden, premožen: imeniten človek; pri njem so kupovali najimenitnejši meščani / njegova nevesta je iz imenitne hiše
  2. 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v veliki meri: imeniten avtomobil; imenitna obleka; pripravili so mu imenitno kosilo / pojdi še ti plavat, voda je imenitna / knjiga je pisana v imenitnem jeziku zelo pravilnem, izrazno zelo bogatem
    // ekspr. ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: on je imeniten krojač / imeniten pesnik
    // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: napraviti imeniten načrt / imenitna misel
  3. 3. ekspr. ki prinaša velike gmotne koristi: imeniten poklic; dobil je imenitno službo
  4. 4. knjiž. plemiški, plemenitaški, gosposki: ima imenitne prednike / biti imenitnega rodu / imeniten grof
  5. 5. zastar. bistven, pomemben, poglaviten: imenitni dogodki iz njegovega življenja; imenitni slovenski pesniki; ta stvar je silno imenitna
    imenítno 
    1. 1. prislov od imeniten: nalogo je imenitno opravil; imenitno živeti; imenitno oblečena ženska
    2. 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: imenitno bo, če boš dobil to službo / elipt. imenitno, da te spet vidim / kot vzklik «naši so zmagali!» »Imenitno«; sam.: to je nekaj imenitnega; delati se imenitnega
SSKJ
kabinéten -tna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na kabinet: kabinetno pohištvo / kabinetna zbirka / razprava je plod terenskega in kabinetnega študija / kabinetna pisarna / kabinetni minister
  2. 2. slabš. nepovezan z življenjem, neživljenjski: kabinetni učenjaki; kabinetna znanost / kabinetno reševanje javnih zadev nedostopno večjemu številu ljudi
  3. 3. ekspr., redko imeniten, izbran: glavni junak drame je prav kabinetna figura / kabinetna umetnina
    ♦     agr. kabinetno sadje izbrano namizno sadje; ped. kabinetni pouk pouk, pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici
    kabinétno prisl.: kabinetno zasnovan študij
SSKJ
káj čésa zaim., čému, káj, čém, čím (ā ẹ̄) 
  1. 1. izraža vprašanje po neznani stvari, pojavu: kaj leži na mizi? kaj se je zgodilo? iz česa je to narejeno? čemu se smeješ? kaj vidiš? na kaj misliš? po kaj si prišla? o čem govoriš? s čim se igraš? / nav., ekspr., s samostalniško rabljenim pridevnikom: kaj lepega si prinesel? kaj takega si mu povedal, da je ves prebledel? kot nagovor kaj bo dobrega? kakšne novice prinašate; kaj želite
    // elipt.: kaj boš pa zdaj; kaj pa, če ga ne bo? E, kaj, nič ne bo; kaj pa dežnik, ali ga imaš; denar ima, ali kaj, ko pa ne ve kam z njim; pog., kot vprašanje po nerazumljeni trditvi Kaj? prosim
    // v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vseeno mi je, kaj ljudje govorijo; elipt. s tovariši se pogovori, kako in kaj
    // v neosebni rabi izraža vprašanje po neznanem sploh: kaj je švignilo čez cesto, maček ali senca? kaj je zaropotalo po stopnicah?
  2. 2. v povedni rabi izraža vprašanje po opredelitvi, stanju osebka: kaj je ta človek (po poklicu)? kaj je to? / elipt. menda je pijan ali kaj
    ●     kaj (pa) je kaj se dogaja; ekspr. kaj je spet izraža nestrpnost, nejevoljo; kaj ti je, ali si bolna izraža vprašanje po stanju, razpoloženju; ekspr. le kaj je na njej, da je tako privlačna izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej; ekspr. kaj bo iz tega izraža skrb, strah pred prihodnostjo; ekspr. misli, da je bogve kaj zelo pomemben, imeniten; pog. kaj, če bi šla v kino izraža željo, predlog; ekspr. kaj revež, da je le pošten izraža pomembnost prve, predhodne trditve; ekspr. kaj za to, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. to so res velike reči, kaj meniš izraža močno podkrepitev trditve; ekspr. kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj; ekspr. oh, kaj sem dočakal kako velika nesreča me je zadela; ekspr. kaj hočemo, stari smo izraža sprijaznjenje z danimi dejstvi; žarg. kaj si imel v matematiki katero oceno; ekspr. kaj ne poveste, da je res ušel izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. kaj vse ti (ne) pride na misel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. odšel je kaj vem kam ne ve se kam; pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko; ekspr. toliko piješ, le čemu je to podobno izraža nejevoljo; po čem je vino izraža vprašanje po ceni; ne vem, pri čem sem kakšen je moj položaj; ne ve, s čim naj plača s katerim plačilnim sredstvom; izraža nezmožnost plačila; neprav. ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako
SSKJ
košàt -áta -o prid. (ȁ ā) 
  1. 1. ki ima dosti bujno razraščenih vej: košat hrast; na dvorišču je stala košata lipa; košato drevo / košate veje
    // gost, bujno razraščen: košati lasje; dvignil je košate obrvi / košat rep; košata glava s košatimi lasmi
  2. 2. ekspr. zelo in lepo razvit: košata ženska / ima košata ramena široka
    // v tej obleki je videti zelo košata debela
  3. 3. ekspr. mogočen, imeniten: ne daleč je stala košata domačija / nosi košate obleke
    // oblasten, prevzeten: košat pa ni bil / košato govorjenje
    košáto prisl.: košato hoditi, se nositi; košato je sedel za mizo
SSKJ
narávnost prisl. (á) 
  1. 1. izraža gibanje ali položaj v ravni črti brez odmikanja: naravnost iztegnjena roka; na križišču peljite naravnost, ne na desno ne na levo / gledati, svetiti naravnost v oči
    // izraža gibanje ali smer po najkrajši poti in brez postankov: iti naravnost domov / ekspr. drveti naravnost v pogubo; stopati naravnost proti cilju
    // neposredno, direktno: blago dobiva naravnost iz tovarne; pošlji ga naravnost k zdravniku / ekspr. ni mu treba kar naravnost verjeti brez pomišljanja
  2. 2. nav. ekspr. brez prikrivanja, odkrito: spregovori z njim naravnost; vprašaj naravnost, zakaj ne mara priti; kar naravnost povej, da se bojiš / naravnost nas v govoru ni imenoval; tega naravnost ne trdim
  3. 3. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: otrok je priletel naravnost pod kolesa; zadel ga je naravnost v oko
    // pog., ekspr. poudarja trditev: bil si naravnost imeniten; to bi bila naravnost sramota
    // poudarja intenzivnost dejanja; kar: začeli so ga naravnost sovražiti
    ●     redko ni bila naravnost bolna, zdrava pa tudi ne ravno
SSKJ
nóbel [bəl] prid. neskl. (ọ́) pog. imeniten, gosposki, odličen: nobel ljudje ne govorijo tako prostaško / tuje besede se mu zdijo bolj nobel / ona je zmeraj nobel zelo lepo, izbrano oblečena
// ekspr. ne bodi tako nobel, sedi in jej
// dober, lep, udoben: ima nobel avto, stanovanje; prisl.: nobel se oblačiti; nobel potovati / v povedni rabi v mestu je marsikaj bolj nobel
SSKJ
noblésa -e ž (ẹ̑) knjiž.  
  1. 1. imenitnost, gosposkost, odličnost: neznanec je vzbujal vtis noblese / kopalnica je bila tedaj že vrhunec noblese / v gledališče hodi samo zaradi noblese da bi delal imeniten vtis
    // uglajenost, dovršenost, prikupnost: vse zna narediti z nobleso; ženska z naravno nobleso / občudovati nobleso njenih gibov
  2. 2. plemiči, gospoda: noblesa se shaja pri grofici; etiketa noblese
SSKJ
popáčiti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: v igri je moral večkrat popačiti obraz; popačil se je od bolečine
  2. 2. nav. ekspr. spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: tuje besede je popačil, da so bile nerazumljive; popačili so ime kraja / umetno popačiti ton, zvok
  3. 3. prikazati kaj drugače, kakor je: zavestno so popačili dejstva; popačil je smisel njegovega stavka
  4. 4. star. iznakaziti, skaziti: nesreča ji je popačila obraz / hiše so popačile okolico jezera
  5. 5. star. pokvariti, izpriditi: lažnivost popači vsakega človeka; bala se je, da bo ta družba popačila njene otroke
    popáčiti se z nenaravnimi, nepravilnimi gubami, potezami pokazati, izraziti negativen, odklonilen odnos: medtem ko ji je prigovarjal, se mu je popačila v obraz / ekspr. ti si pa res imeniten igralec, se je popačil zaničljivo rekel
    popáčen -a -o: od nesreče popačen obraz; uporabljati popačene besede; o njej ima popačeno predstavo, sliko; moralno popačeni ljudje
SSKJ
pràv prisl. (ȁ) 
  1. 1. izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo, ant. narobe: prav si izračunal; naloga je prav napisana; ne ravnate prav; čisto prav si razložil / v povedni rabi: tako bo vse prav; prav je, da se mu opravičiš; po mojem ni prav, da puščaš otroka samega; ekspr. učijo te ravno narobe, kot je prav
    // v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža soglasje, zadovoljstvo: meni je prav, če je tebi; ni mu prav, da greš; ekspr. nikoli mu ni nič prav / zdi se mi prav, da si mu pisal
    // izraža položaj ali smer, ki je v skladu z normalno: puščica na kažipotu ne kaže prav; prav obrni sliko; zastava ni prav obešena
  2. 2. izraža visoko stopnjo: kruh je prav dober; kosilo je bilo prav okusno; učenci so prav pridni; ekspr. le prav mladi ljudje se tako oblačijo / prav blizu doma smo že; povej prav na kratko; prav rad dela / prav veseli me, da si prišel
    // ekspr. poudarja intenzivnost dejanja: dela naporno, prav gara; prav tekmujejo, kdo bo boljši
    // ekspr. poudarja trditev: bil si prav imeniten; prav sramotno se je vedel
  3. 3. ekspr. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: prav vsi so že zbrani; prav nič ne pazi; prav nič me ne zanima, kaj ti misliš / prav on je to storil; prav tisto obleko bom kupil / čakal je prav do desetih; prav pred hišo je ustavil avto / prav brez potrebe se razburjaš; prav po naključju sem ga srečal / prav tak je kot njegov oče / v vezniški rabi: to bo treba natančno razložiti. Prav tako ni jasno vprašanje rokov; osoren je, prav zato ga ne maram / pri navajanju vira glej opombo 2 prav tam
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: prav gotovo bo prišel; prav nalašč nagaja; prav zares me zanima / prav sreča, da se ni nikomur nič zgodilo
  4. 4. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: vaš načrt ni prav premišljen / prišel je, ko se še ni prav stemnilo; otroku ne morem prav verjeti
    // evfem. izraža nezadostno stopnjo: dekle ni prav lepo, je pa prijazno; hrana v tem hotelu ni prav poceni; ni videti prav zadovoljen
  5. 5. v medmetni rabi izraža
    1. a) soglasje, privolitev: prav, pa pojdimo; prav, prav, pa se pogovoriva
    2. b) zadržano pritrjevanje: prav, pa naj bo po tvojem; prav, kakor hočeš
    3. c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: prav, če že mora biti tako; že prav, bom vsaj vedel za drugič; že prav, že prav, sva se pač obe zmotili / nočeš iti, že prav
    4. č) zadovoljstvo nad čim: prav, da si prišel; ravno prav, mi boš nekaj razložil / si končal? Prav
      ●       ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vse, kar je prav, tako se ne odgovarja očetu izraža ogorčenje; obleka mu je čisto prav ustreza njegovim meram; pog. nekaj mu ni prav z nečim ne soglaša, ni zadovoljen; zdi se, da se počuti slabo, da je bolan; ekspr. prav ti je, zakaj pa ne paziš izraža privoščljivost; ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; pog. motor ne dela prav ne deluje pravilno, ne teče v redu; pog., ekspr. ta prav išče, da bi jo skupil ravna predrzno, nepremišljeno; pog. ura gre prav kaže točen čas; pog. že tri dni nismo prav jedli se nismo najedli; ekspr. če se prav ne motim, sva rojaka izraža skromno mnenje, vljuden pridržek; pog. ravno prav si prišel, boš z nami večerjal o pravem času; pog. ali smo prav prišli na mesto, na naslov, kamor smo se namenili; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; ekspr. če se prav spominjam, se je zgodilo v nedeljo izraža previdno sklepanje, trditev; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; ekspr. prav mar mu je, kaj ljudje govorijo izraža popolno nezanimanje, neprizadetost; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; redko nihče se nima za kaj pritoževati, in ti še prav ne ti pa še celo ne, ti pa najmanj; redko ne smeš kričati, če te prav boli čeprav te boli; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. nič prav zdrav ni videti izraža zaskrbljenost; ekspr. vse lepo in prav, ampak lahko bi bolje napisal izraža nezadovoljstvo, očitek; ekspr. po omahovanju se je odločil za kompromis, naj je bilo prav ali ne izraža dvom o pravilnosti kakega dejanja; elipt., knjiž. imeli so ga — prav ali neprav — za nasprotnika naj je bilo prav ali ne; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
      ♦       šol. prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro; zemljepis: prav dobro
    pràv m neskl., navadno s prilastkom  pravilnost določenega mnenja, stališča: nikoli ne dvomi, prepričan je o svojem prav / ni mu mar za prav ali neprav
    ●     pog. dati prav komu soglašati z njim; imeti prav ti imaš prav, ne jaz tvoje mnenje, stališče, ravnanje je pravilno; ekspr. prav imaš, da se ne družiš z njim izraža soglasje z ravnanjem koga; pog. prav ima, da molči pravilno ravna; ekspr. nimaš prav, da ga grajaš izraža nezadovoljstvo, nejevoljo; pog. obrniti rokavico na prav na pravo stran
SSKJ
prebítenski -a -o [tən] prid. (ȋ) nar. gorenjsko presnet, preklet: prebitensko dekle, kakšne težave imamo z njo
    prebítensko prisl.  zelo, hudo: prebitensko imeniten možakar; prebitensko strupena ženska
SSKJ
preimeníten -tna -o prid. (ī) ekspr.  
  1. 1. preveč imeniten: ta ženska je preimenitna zanj
  2. 2. zelo imeniten, dober: preimenitno vino; ima preimenitno vozilo / on je preimeniten kuhar / za tiste čase je bil to preimeniten dogodek
Število zadetkov: 23