Fran

1. 1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: ni skrival svojega obžalovanja; globoko, iskreno obžalovanje; ekspr. grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje
2. 2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: predajati se obžalovanju; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr. to je človek, vreden vsega obžalovanja pomilovanja
   ● ekspr. živi v obžalovanja vrednih razmerah zelo slabih
3. 3. publ. nezadovoljstvo, nejevolja: vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. premikajoč se večati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: poskušal je ugotoviti, če se vozilo oddaljuje ali približuje; neslišno, tiho se oddaljevati; ladja se počasi oddaljuje od brega / glasovi, koraki se oddaljujejo postajajo bolj oddaljeni
2. 2. prihajati glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: dogodki se oddaljujejo / časovno se oddaljevati
3. 3. navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: njegova miselnost se je začela oddaljevati od miselnosti preprostega ljudstva; oddaljevati se od tradicije
   // prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljevati se od norm / oddaljevati se od teme pogovora
4. 4. prenehavati imeti naklonjena, prijateljska čustva: po tem dogodku se mu je sin začel oddaljevati; čutil je, da se oddaljujeta

oddaljujóč se -a -e: oddaljujoči se glasovi, koraki; oddaljujoča se ladja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od obale; oddaljiti se za nekaj korakov; nekoliko, preveč se oddaljiti / brnenje in pokanje se je oddaljilo postalo oddaljeno
   // premikajoč se prenehati biti na določenem mestu: letala so odvrgla bombe in se oddaljila; raketa se je oddaljila z zemlje poletela; knjiž. oddaljiti se iz sobe oditi; pren. sreča se je oddaljila od njega
2. 2. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: ti dogodki so se že precej oddaljili
3. 3. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: oddaljiti se od ljudi in njihovega čustvovanja / renesansa se je oddaljila od tradicije
   // prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljiti se od dosedanjih stališč / oddaljiti se od prvotne teme
4. 4. prenehati imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: po očetovi smrti so se zelo oddaljili drug drugemu
   ● ta dogodek se je že precej oddaljil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več

oddáljen -a -o 
1. 1. deležnik od oddaljiti se: bili so že precej oddaljeni, ko so jih poklicali nazaj; mati in hčere so postale čedalje bolj oddaljene
2. 2. od katerega je do kakega kraja, stvari razmeroma dolga pot: prišel je iz oddaljenega kraja; precej oddaljene vasi
   // pri katerem je dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do njega razmeroma dolga: čuditi se oddaljenim zvezdam
   ♦ geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega
3. 3. ki izraža dolžino poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari: kraj je oddaljen dva kilometra / naselje je pol ure oddaljeno od postaje od naselja do postaje se porabi pol ure
   // ki izraža dolžino najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke: peč je oddaljena od zidu deset centimetrov / stavbe so med seboj primerno oddaljene v primerni razdalji
4. 4. ki prihaja od daleč: oddaljeni učenci / oddaljeno grmenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje: kupiti dve odeji; zaviti se v debelo odejo; odevati, pokrivati se z eno odejo; raztrgana, tanka odeja / električna odeja z električnim gretjem; konjska odeja debelejši, manj kakovosten tekstilni izdelek za pokrivanje konj; prešita odeja polnjena z volno, bombažem in navzkriž prešita; (volnena) odeja debelejši tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje; prevleke za prešite odeje; pren., pesn. noč je razgrinjala temno odejo čez polje
   ● ekspr. iti pod odejo spat; ekspr. tega ne bomo imeli, ker je odeja prekratka je premalo denarja za nakup
   // ed. več takih izdelkov, taki izdelki: nabaviti odejo in drugo posteljnino; zračenje odeje; imeti dovolj odeje
2. 2. knjiž., s prilastkom plast, ki kaj pokriva: polje je ležalo globoko pod blatno odejo; ledena odeja pokriva jezero; snežna odeja / bela odeja sneg
   ♦ bot. rastlinska odeja vse rastline, ki rastejo na določenem področju; geol. krovna odeja skladi, ki ležijo na podlagi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo
   1. a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči
      // odgovorni urednik urednik, ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu
   2. b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet
      // dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo osvobodilnega gibanja na tem področju; starši so odgovorni za otrokov razvoj
      // ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce
2. 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna
3. 3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta
4. 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: izvršilni organi so odgovorni skupščini; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem
5. 5. publ. pooblaščen, pristojen: obrniti se na odgovorni forum; odgovorni organi; stiki z odgovornimi predstavniki
   // vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
   ● ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
   ♦ jur. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja

odgovórno prisl.: odgovorno delati, ravnati; enakopravno in odgovorno odločati; odgovorno uporabljati družbena sredstva; sam.: odgovorni so si prizadevali, da bi nalogo opravili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti
   // v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo
2. 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja
3. 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja
   // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati
   // odklanjati odgovornost za kaj
4. 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje
5. 5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja
   ● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali

odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja
● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim

odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. ne sprejeti (kaj ponudenega): odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili
2. 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog so odklonili; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili
3. 3. imeti, izraziti negativen odnos do česa: njegovo poezijo je odklonil
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odkloniti odgovor, podpis; odklonil je plačilo ni hotel plačati
4. 4. knjiž., redko odstraniti, odmakniti: odklonil je veje in stopil za njo
5. 5. fiz. povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: magnetno polje odkloni curek elektronov; žarek se odkloni
   ● prošnjo so odklonili je niso pozitivno rešili; redko žalostno je odklonil z glavo odkimal

odkloníti se 
1. 1. odmakniti se na nepritrjenem delu od določene točke: magnetna igla se odkloni; kazalec se odkloni v levo
2. 2. odmakniti se od normalnega, pravega: zaradi neugodnih okoliščin se otrok lahko odkloni

odklónjen -a -o: odklonjen predlog; odklonjena prošnja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil
   // ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko
2. 2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati; odlagati naročeno blago
   // delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati
3. 3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke; naprava, ki odlaga bale
   // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša
4. 4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek
5. 5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto
6. 6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko; odlagati študij, knjiž. s študijem
7. 7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre

odlagáje: odlagaje plašč, je brundala popevko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. izraziti priznanje za državljanske, vojaške zasluge: odlikovati organizacijo; odlikovati vojaka / odlikovati z redom dela
2. 2. nedov., star. izkazovati naklonjenost, dajati prednost: všeč mu je bilo, da ga gospodar odlikuje pred vsemi / eno sestro so odlikovali, drugo pa prezirali
3. 3. nedov., knjiž. biti, obstajati pri čem kot pozitivna lastnost, značilnost: njegove pesmi odlikuje velika izrazna moč; odlikuje ga velika skromnost je zelo skromen; odlikovala jo je spretnost v vezenju bila je spretna
   // odlikovali so jo lepi lasje imela je lepe lase

odlikováti se nedov.  
1. 1. knjiž. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: odlikovati se med pevci / odlikovati se po lepoti, znanju
   // dov. pokazati veliko sposobnost, požrtvovalnost: odlikovati se pri tekmovanju, v boju / pri maturi se je najbolj odlikoval v matematiki
2. 2. zastar. razlikovati se: v čem se prejšnja uprava odlikuje od nove / vzorec se ostro odlikuje od podlage odraža

odlikován -a -o: biti odlikovan za zasluge; biti odlikovan z medaljo za hrabrost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. izražati voljo, kako naj bo: v družini odloča oče; odločati o svojem življenju; imeti pravico odločati o svojem delu; odločati z referendumom
   // dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo: o tem odloča mednarodna komisija; o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče
2. 2. publ. določati izid česa: zadnji goli so odločali tekmo / pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila
   // določati, usmerjati: prav to je odločalo njegovo usodo
3. 3. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločevati: odločati vrhnjo plast / odločati debelejša zrna
   ● zastar. celice odločajo neko tekočino izločajo

odlóčati se 
1. 1. z razmišljanjem prihajati v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: drug za drugim so se odločali, da jim gredo pomagat; po vesti, težko se odločati
2. 2. pri izbiri dajati čemu prednost: kupci se odločajo za modernejše oblike; mladina se odloča za tehniške poklice
3. 3. biti v stanju, ko osebek še omahuje glede uresničitve izbire česa: že dolgo se odločajo za klimatske naprave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. kar kaj uradno določa, ukazuje: izdati, razveljaviti odločbo; z odločbo izročiti kaj v uporabo; obrazložitev odločbe / dodelitvena odločba; imeti stanovanjsko odločbo; ustanovitvena odločba; odločba za vselitev; odločba o upokojitvi / zakonca iščeta neopremljeno sobo z odločbo za katero je bila izdana odločba
   ♦ jur. odločba pravni akt o posamezni zadevi pravne narave; deklarativna odločba ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje; izvršljiva odločba ki se glede na predpisani postopek sme izvesti; konstitutivna odločba ki ustvarja novo pravno razmerje
   // dekret: dobiti odločbo / premestitvena odločba
2. 2. zastar. odločitev: pričakujemo njegovo dokončno odločbo; dali so mu štirinajst dni časa za odločbo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. ki povzroči, da kaj poteka na določen način, postane takšno, kot je: zadati birokraciji odločilen udarec; imeti odločilno vlogo; to je bilo odločilno za njegov pesniški razvoj
   // od katerega je odvisen izid česa: to je bil zadnji, odločilni boj, napad; pri volitvah je bil njegov glas odločilen; odigrati odločilno tekmo za uvrstitev / nastopil je najodločilnejši trenutek
2. 2. ekspr. zelo velik: to je bilo odločilnega pomena / publ. to je v odločilni meri vplivalo nanj odločilno
   ● publ. mladi par je dahnil svoj odločilni da se je poročil; nasprotja so pri tem imela odločilno besedo pomembno vlogo pri odločanju; publ. poslali so deputacije na razna odločilna mesta k odločujočim osebam, organom
   ♦ žel. odločilni vzpon največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka

odločílno prisl.: to je odločilno vplivalo na njen razvoj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči
   // dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče
2. 2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal
   // določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda
3. 3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo
   // navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona
4. 4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili
   ● star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., redko ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo
   ♦ jur. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj

odločíti se in odlóčiti se 
1. 1. z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: naj se že odloči in potem kaj naredi; ni se mogel odločiti; ona se počasi, težko odloči / odločil se je, da bo postal slikar; trdno so se odločili odpotovati z letalom / star. odločil sem se k pisanju namenil sem se
2. 2. pri izbiri dati čemu prednost: pri volitvah se je večina odločila zanj; ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom; ne more se odločiti, katera je lepša

odlóčen -a -o: za to odločen čas je hitro minil; njemu odločena soba; biti trdno odločen pobegniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči
   // kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi
2. 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil
   // pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili
   // narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti
3. 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico
   // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla
4. 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto
5. 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
6. 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo
7. 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre
   ● ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali
   ♦ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu

odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

1. 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive
   // z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu
2. 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
   1. a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi
   2. b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje
      // diplomatski odnosi
   3. c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose
3. 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten
4. 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa
   ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje
5. 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na
   ♦ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.