Fran > SSKJ

1. 1. ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: izbrati tovariše in tovarišice za odpravo; tovarišica pri igri
   // ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti: našel si je dobro tovarišico / življenjska tovarišica
   // ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho; tovarišica v sobi
2. 2. ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: poklicne tovarišice je niso podprle; obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki / ekspr. čebela z brenčanjem privablja tovarišice druge čebele
3. 3. ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: njene tovarišice malo vedo o življenju; šla je s tovarišico na ples
4. 4. naslov za odraslo žensko: na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic; predstaviti neznane tovarišice / kot nagovor tovarišice in tovariši, začenjam sejo; kot pristavek k imenu, poklicu: tovarišica profesor(ica); tovarišica ravnateljica
5. 5. žarg., šol. učiteljica, profesorica: dobiti ob polletju novo tovarišico; tovarišica za slovenščino
   ♦ etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. zelo kratek čas: trenutek mine; kratek, knjiž. bežen trenutek; trenutek nepazljivosti in zgodila se je nesreča; trenutek tišine / vse skupaj je trajalo samo trenutek; zabliskalo se je in čez trenutek zagrmelo; umolkniti za trenutek; trenutek pozneje je odšel / potrpi še nekaj trenutkov malo
   // na trenutke je pri zavesti kdaj pa kdaj za zelo kratek čas; v trenutku je ustavil zelo hitro; v trenutku se vrnem takoj
   // kot vljudnostna fraza: trenutek počakajte, prosim; trenutek, nekaj ti moram povedati; oprostite (mi) za trenutek
   // navadno s prilastkom čas, ki se zdi zelo kratek: vsak prost trenutek porabi za učenje; ekspr. srečni, svetli, temni trenutki življenja; trenutek olajšanja, slabosti, dobre volje; ugodje trenutka in trajnejše ugodje / ekspr. to je trenutek, ki človeku ostane za vedno doživetje
2. 2. točka, kratek čas v neomejenem trajanju: nastopil, prišel, knjiž. napočil je trenutek izstrelitve rakete; izbrati, zamuditi pravi trenutek za odriv; tisti trenutek, v tistem trenutku se je spomnil na mater tedaj; ozrl se je in tisti trenutek, v tistem trenutku je počilo istočasno
3. 3. s prilastkom kratko omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: prelomni trenutki v življenju naroda; to je zgodovinski trenutek / publ. prikazati gledališki, politični trenutek sedanje razmere v gledališču, politiki
   // taka politika je v sedanjem trenutku nevarna v sedanjih razmerah; v tem trenutku zamenjava ni primerna
   ● ekspr. ne dajo mu niti trenutka miru prav nič; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; ekspr. niti trenutek ga ni skrbelo sploh ga ni skrbelo; ekspr. od trenutka do trenutka je hrup naraščal hitro; ekspr. nima mirnega trenutka nikoli nima miru; ekspr. prvi trenutek, v prvem trenutku ni dojel, kaj se je zgodilo takoj; ekspr. ta trenutek, vsak trenutek lahko pride v zelo kratkem času, takoj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; ekspr. predati se veselemu trenutku popolnoma doživljati veselo razpoloženje; ekspr. vsak trenutek te lahko doleti nesreča kadarkoli; ekspr. z vsakim trenutkom je slabše hitro se slabša; ekspr. prišel je zadnji trenutek komaj še pravočasno; ekspr. biti do zadnjega trenutka pri zavesti do smrti; ekspr. zagrenila mu je vsak trenutek življenja vse življenje
   ♦ psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja
   1. a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor
   2. b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila
      // star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove
2. 2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro
3. 3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel
4. 4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom
   // hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati
5. 5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema
6. 6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi
7. 7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače
   ● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega

ubráti se priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi

ubrán -a -o 
1. 1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje
2. 2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra
3. 3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo
   // ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen
2. 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje
   // ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake
3. 3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja

ustrézno prisl.: času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati; ustrezno opremljeni prostori

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. glagolnik od vezati: vezava žita v snope / za to nošo je značilna vezava rute na zatilju / vezava šopkov / vezava vogalnih brun; vezava električnih vodnikov / vezava je knjigo zelo podražila / knjiga je v vezavi; ročna, strojna vezava; vezava v platno, usnje / vezava uvoza na izvoz / vezava dinarskih sredstev; rok vezave / kemijska vezava; olje za vezavo barve / vezava atomov v molekuli; vezava vodika s fluorom
2. 2. obrt. kar nastane z vezanjem (knjige): obnoviti vezavo; knjiga ima lepo vezavo
3. 3. tekst. način križanja, prepletanja podolžnih in prečnih niti v tkanini: izbrati vezavo; modne vezave / keprova, platnena vezava; osnovna vezava ki se ne da izpeljati iz druge; vezava rips
4. 4. elektr. način spojitve električnih elementov: vzrok nesreče je bila površno izvedena vezava; spremeniti vezavo v tokokrogu / dvohodna vezava ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; vzporedna, zaporedna vezava
5. 5. lingv. odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela: proučevati vezavo; vezava in ujemanje / tožilniška vezava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. upodobitev osebe v dramskem delu: vloga je zelo težka; igralec se je dobro vživel v vlogo; igrati glavno, stransko vlogo; naslovna vloga po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov; tenorska vloga; plesala je vlogo kraljične / filmska, gledališka vloga
   // besedilo take upodobitve: prepisati vlogo; znati vlogo na pamet
2. 2. navadno s prilastkom kar kaj opravlja glede na svoj namen: vloga šole se spreminja; gledališče dobro izpolnjuje svojo vlogo; vloga umetnosti v družbi
   // publ., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost, kot jo določa prilastek: igrati napredno vlogo v boju za socialno osvoboditev; imeti pomembno vlogo pri odločanju zelo vplivati na odločitev
   // lastiti si vlogo svetovalca položaj
   ● pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; ekspr. zmeraj hoče igrati glavno vlogo biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; knjiž. rad igra vlogo človekoljuba se dela človekoljubnega
   ♦ gled. zasesti vlogo izbrati igralca za določeno vlogo; karakterna vloga ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem; psih., soc. vloga posameznikovo ravnanje, ki se pričakuje glede na njegov položaj v določeni družbeni skupini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. kdor vodi kako skupino, skupnost, organizacijo: izbrati, priznati koga za voditelja; delavski, mladinski voditelji; voditelj naroda, stranke / voditelj države / duhovni voditelj mladih
2. 2. rad. kdor neposredno sodeluje pri realizaciji radijske, televizijske oddaje: spreten voditelj; voditelj oddaje o kulturi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. kdor kaj vodi: biti, postati vodja; določiti vodjo; izbrati za vodjo; dober, preudaren vodja / vodja izmene / umetniški vodja zbora kdor odloča o repertoarju in skrbi za umetniški razvoj zbora
   // vodja delegacije / vodja oddelka / vodja tečaja / vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu
   // vodja izleta
2. 2. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: duhovni vodja mladine
   ♦ gled. vodja predstave kdor vodi potek predstave; navt. vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme; ped. pedagoški vodja kdor usmerja in vodi pedagoško delo kake vzgojne, izobraževalne ustanove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. organizirano izražati svojo odločitev o kandidatu
   1. a) za določeno funkcijo, nalogo: voliti delegate, odbornike, sodnika; voliti v skupščino; voliti koga za predsednika; voliti z dviganjem rok, listki / voliti komunistično, socialistično stranko
   2. b) za določen naslov: voliti akademika; voliti univerzitetne učitelje / po preteku določenega roka koga ponovno voliti
2. 2. jur. v oporoki zapuščati kaj fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za dediča: voliti komu denar, hišo / voliti v oporoki, z oporoko
3. 3. star. izbirati: nasprotnik naj voli orožje za dvoboj / voliti med življenjem in smrtjo
   ● dame volijo v meščanskem okolju, spoštljivo, pri plesu za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca

vóljen -a -o: voljeni funkcionarji; biti voljen za štiri leta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

vzórčno prisl.: vzorčno izbrati osebe; vzorčno zanimiva tkanina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka
2. 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego
3. 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete
4. 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja
5. 5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja
6. 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo
   // soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec
7. 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec
8. 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec
   ● ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena
   ♦ jur. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte; lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. kdor govori komu v korist: zagovornik zatiranih delavcev / največ zagovornikov so imeli med mladino; zagovornik velikega filozofa
2. 2. odvetnik, ki pravno zagovarja koga: uradno določiti zagovornika; izbrati si zagovornika; pogovor zagovornika z obdolžencem
3. 3. kdor dokazuje pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovorniki novih idej; zagovornik človekovih pravic in svoboščin; vnet zagovornik resnice / bil je zagovornik impresionizma
4. 4. po ljudskem verovanju kdor z zagovarjanjem vpliva na kaj: zagovornik bolezni / zagovornik kač

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. s sédanjem ali sedênjem narediti, da kaj ni na razpolago za koga drugega: najboljše prostore so gledalci že zasedli; zasesti sedež, stol / zasedli so mizo pri oknu / zasesti komu prostor na vlaku
2. 2. s svojo prisotnostjo narediti, da kak prostor, kraj ni na razpolago za koga ali kaj drugega: štorklje zasedejo stara gnezda; med prazniki so turisti zasedli vse hotele / avtomobili so zasedli pločnik; nekatere vrtnine za vse leto zasedejo grede / s prtljago zasesti hodnik
   ♦ šah. zasesti polje s figuro
   // z uporabljanjem narediti, da kaka naprava ni na razpolago za koga drugega: zasesti računalnik, telefon
3. 3. s svojo prisotnostjo v kaki ustanovi, kakem prostoru onemogočiti redno delo z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: zasesti tovarno, univerzo
4. 4. s svojim prihodom, z naselitvijo narediti, da kak kraj, področje ni na razpolago za koga drugega: ta plemena so zasedla gorate kraje; predniki so si zasedli rodovitne predele / vojaki so zasedli nove položaje
5. 5. navadno z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast: zasesti sosednjo državo
6. 6. s prizadevanjem, dejavnostjo priti v kakem vrednostnem, jakostnem zaporedju v določen položaj: naši košarkarji so zasedli drugo mesto
7. 7. priti na kako mesto, položaj v organizaciji: zasesti izpraznjeno delovno mesto; zasesti mesto dramaturga, univerzitetno stolico / zasesti pomemben položaj / vznes. zasesti poslansko klop postati poslanec; zasesti prestol
8. 8. gled., v zvezi zasesti vlogo izbrati igralca za določeno vlogo: moške vloge je režiser že zasedel / zasesti vloge z mladimi igralci / žarg. zasesti igralko v filmu dati, dodeliti ji vlogo
   ● zastar. kri je takoj zasedla skrknila, se strdila; zastar. po počitku zasede konja in jaha dalje zajaha; žarg., muz. orkester je treba primerno zasesti primerno določiti, izbrati glasbenike za posamezne instrumente v orkestru

zaséden -a -o 
1. 1. deležnik od zasesti: vsi sedeži so zasedeni; telefon je zaseden; soba je zasedena; glavna ženska vloga je primerno zasedena; osvoboditi zasedeno mesto
2. 2. pog. ki zaradi opravljanja kakega dela ni prost za druge naloge: tajnica je zasedena; za ta ples sem že zasedena / ta teden sem zelo zaseden
   ● pog. vsa dekleta na zabavi so bila zasedena so imela spremljevalca, fanta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. film., fot. priprava v objektivu fotografskega aparata, kamere, ki uravnava količino svetlobe, ki jo objektiv prepusti, in povečuje ali zmanjšuje globinsko ostrino slike: nastaviti, odpreti zaslonko; odprtina zaslonke / lamelna zaslonka / žarg. izbrati pravilno zaslonko zaslonsko število
   ♦ fiz. zaslonka priprava v optičnih aparatih za omejevanje svetlobnega curka; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj
2. 2. nav. mn., knjiž., redko roleta, žaluzija: zaslonke na oknih so bile spuščene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. pri metanju, streljanju ne zadeti: nameril je in ustrelil, vendar je zgrešil; zgrešiti cilj, tarčo / krogla, strel zgreši / igralec je zgrešil žogo / vtikal je ključ, pa je vedno zgrešil ključavnico
2. 2. pri premikanju, iskanju ne videti, ne opaziti: voznik je zgrešil odcep; v temi je zgrešil pot, vrata; zgrešiti smer; v množici sta se zgrešila / hiša stoji na samem, ne boste je zgrešili; tega človeka ne moreš zgrešiti, tako izstopa
   // priti v položaj, ko se česa ne vidi, ne opazi več: sledil mu je v primerni razdalji, da ga ne bi zgrešil / med grmovjem je pes sled zgrešil
3. 3. ne doseči zaželenega, pričakovanega rezultata: predstava je zgrešila svoj namen; neprodane knjige zgrešijo pravi smisel
4. 4. ekspr. narediti napako, zmotiti se: zgrešil je, ker ga ni poslušal; za študij se je odločil nepremišljeno in je šele pozneje spoznal, da je zgrešil / zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje
   ● ekspr. ljudje so ga že zgrešili ga ne poznajo, prepoznajo več; ekspr. njegovo ime sem čisto zgrešil se ga ne spomnim; ekspr. fant je zgrešil pravo pot ravna, dela nepravilno, moralno oporečno; take priložnosti gotovo ne boš zgrešil zamudil

zgrešèn tudi izgrešèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zgrešiti: zgrešen cilj; zgrešena smer; uprizoritev je bila igralsko in režijsko zgrešena
2. 2. ekspr. napačen, neprimeren: zgrešen ukrep; zgrešena naložba; zgrešena politika; tako ravnanje je popolnoma zgrešeno / zgrešeno življenje; prisl.: zgrešeno razlagana pesem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča: v njem je prevladovalo zlo; delati, hoteti zlo; kaznovati, odpraviti, preprečiti zlo; ekspr. sejati zlo; ločevati med dobrim in zlom; hudo, majhno, veliko zlo / družbeno zlo; potres je naravno zlo
2. 2. kar prinaša veliko trpljenje, velike težave: to še ni največje zlo; izbrati manjše zlo; prizadejati komu zlo / zlo nepismenosti; kar je enim v zlo, je drugim v dobro
   ● šteti komu kaj v zlo upoštevati, da je kdo kaj zlega naredil; pog. tega mu ne smete vzeti za zlo zameriti; ekspr. kupčija je šla po zlu pozlu; ekspr. ti pojavi so nujno zlo se jih ne da odpraviti; se jim ne da izogniti; prim. pozlu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

1. 1. položen: vzpenjati se po zložnem bregu; zložna pot, steza / zložno gorovje s položnimi pobočji
   // zložne stopnice / zložen ovinek reke neoster, rahel
2. 2. zmerno hiter: zložen sprehod; prijetna zložna hoja / stopal je z zložnimi koraki / zložen razvoj
3. 3. star. udoben, prijeten: zložen naslanjač; zložna kočija / njegova mladost je bila srečna in zložna brez težav
   ● knjiž. za zložne goste hiša ni primerna udobja vajene, zahtevne; knjiž. zložni turisti so počakali na vzpenjačo neprizadevni, lagodni; redko zložna postelja zložljiva; redko izbrati zložno pot do česa nenaporen način za dosego česa

zlóžno prisl.: steza se zložno spušča v dolino; popoldne so vozili zložneje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.