sodrúžica -e ž (ȗ)
nekdaj članica socialnodemokratske in komunistične stranke, organizacije: izbrati izkušeno sodružico za pogajanja / kot nagovor sodrugi in sodružice, pripravimo se za novi čas
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
sòplesálka -e [soplesau̯ka tudi soplesalka] ž (ȍ-ȃ)
plesalka v razmerju do drugega plesalca, s katerim skupaj pleše: izbrati si soplesalko; na plesu je imel stalno soplesalko
plesalka v razmerju do drugega plesalca, s katerim skupaj pleše: izbrati si soplesalko; na plesu je imel stalno soplesalko
SSKJ²
SSKJ²
sprémstvo -a s (ẹ̑)
1. glagolnik od spremiti: ponuditi komu svoje spremstvo / odpotoval je v spremstvu svoje prijateljice / odpluti v spremstvu dveh vojnih ladij
2. skupina ljudi, ki koga spremlja, zlasti zaradi varstva: izbrati si spremstvo; na pot je odšel sam, brez spremstva; stopal je sredi spremstva / oboroženo, vojaško spremstvo; osebno spremstvo ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju
1. glagolnik od spremiti: ponuditi komu svoje spremstvo / odpotoval je v spremstvu svoje prijateljice / odpluti v spremstvu dveh vojnih ladij
2. skupina ljudi, ki koga spremlja, zlasti zaradi varstva: izbrati si spremstvo; na pot je odšel sam, brez spremstva; stopal je sredi spremstva / oboroženo, vojaško spremstvo; osebno spremstvo ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju
SSKJ²
starešína -e tudi -a m (í)
1. kdor vodi družbene skupnosti: izbrati, odstaviti starešino; stal je pred mrkim, sivolasim starešino / plemenski, rodovni, vaški starešina
// kdor vodi kake skupnosti sploh: fantje so izbrali svojega starešino / starešina taborniškega odreda polnoleten tabornik, ki predstavlja in vodi taborniški odred
2. voj. vojaška ali civilna oseba, ki v oboroženih silah opravlja poveljniško ali kako drugo vodilno funkcijo: starešina enote; odnosi med vojaki in starešinami / aktivni, vojaški starešine; nižji, višji starešina / Zveza rezervnih vojaških starešin
3. starejši moški, ki vodi potek svatbe: starešina je nazdravil nevesti / prosil ga je za starešino
// nar. vzhodno (poročna) priča: biti za starešino nevesti
1. kdor vodi družbene skupnosti: izbrati, odstaviti starešino; stal je pred mrkim, sivolasim starešino / plemenski, rodovni, vaški starešina
// kdor vodi kake skupnosti sploh: fantje so izbrali svojega starešino / starešina taborniškega odreda polnoleten tabornik, ki predstavlja in vodi taborniški odred
2. voj. vojaška ali civilna oseba, ki v oboroženih silah opravlja poveljniško ali kako drugo vodilno funkcijo: starešina enote; odnosi med vojaki in starešinami / aktivni, vojaški starešine; nižji, višji starešina / Zveza rezervnih vojaških starešin
3. starejši moški, ki vodi potek svatbe: starešina je nazdravil nevesti / prosil ga je za starešino
// nar. vzhodno (poročna) priča: biti za starešino nevesti
SSKJ²
svetoválec -lca [svetovau̯ca tudi svetovalca] m (ȃ)
1. kdor z (na)sveti usmerja, vodi: bil je njihov prijatelj in svetovalec; izbrati si koga za svetovalca; dober, preudaren svetovalec
// navadno s prilastkom kdor daje (na)svete, strokovna mnenja: sodeloval je pri tem projektu kot svetovalec; priložnostni, stalni jezikovni svetovalec; imajo novega modnega, pravnega, umetniškega svetovalca
♦ ped. poklicni svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri izbiri najustreznejšega poklica; šol. pedagoški svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol
2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: biti imenovan za svetovalca / posebni svetovalec predsednika; samostojni svetovalec; svetovalec ministra za kulturo
3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: napredoval je v svetovalca / sodni svetovalec sodni svetnik
1. kdor z (na)sveti usmerja, vodi: bil je njihov prijatelj in svetovalec; izbrati si koga za svetovalca; dober, preudaren svetovalec
// navadno s prilastkom kdor daje (na)svete, strokovna mnenja: sodeloval je pri tem projektu kot svetovalec; priložnostni, stalni jezikovni svetovalec; imajo novega modnega, pravnega, umetniškega svetovalca
♦ ped. poklicni svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri izbiri najustreznejšega poklica; šol. pedagoški svetovalec kdor poklicno strokovno svetuje, pomaga pri vzgojnem in izobraževalnem delu šol
2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: biti imenovan za svetovalca / posebni svetovalec predsednika; samostojni svetovalec; svetovalec ministra za kulturo
3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: napredoval je v svetovalca / sodni svetovalec sodni svetnik
SSKJ²
šmínka -e ž (ȋ) pog.
1. ličilo za ustnice, navadno rdeče barve: odstraniti šminko z ustnic; ustnice si je namazala s šminko; šminka in puder / mastna šminka
2. sredstvo za barvanje, lepšanje obraza; ličilo: izbrati obrazu primerno šminko; s šminko poudarjene obrvi
● pog. v tem lokalu se zbira sama šminka ljudje, ki z lepo, moderno obleko, s svojim vedenjem vzbujajo pozornost
1. ličilo za ustnice, navadno rdeče barve: odstraniti šminko z ustnic; ustnice si je namazala s šminko; šminka in puder / mastna šminka
2. sredstvo za barvanje, lepšanje obraza; ličilo: izbrati obrazu primerno šminko; s šminko poudarjene obrvi
● pog. v tem lokalu se zbira sama šminka ljudje, ki z lepo, moderno obleko, s svojim vedenjem vzbujajo pozornost
SSKJ²
tábor -a m (á)
1. skupek šotorov, naprav, navadno za začasno bivanje na prostem: postaviti tabor; izbrati primeren kraj za tabor; begunski, vojaški tabor; ciganski tabor / urediti tabor za turiste kamp; ujetniški tabor ujetniško taborišče
♦ alp. bazni tabor za opremo in odpravo na mestu, kjer se začne vzpon na vrh; višinski tabor za člane odprave med vzponom; tur. rokovnjaški tabor folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev
2. utrdba za obrambo kmečkega prebivalstva pred Turki od srede 15. do konca 16. stoletja, navadno ob cerkvi na vzpetini: vaščani so se zatekli v tabor; cerkev z ostanki tabora / turški tabor
3. množično zborovanje na prostem: organizirati tabor; udeležiti se tabora; govoriti na taboru
// zgod., od 1868 do 1871 množično politično zborovanje na prostem z zahtevami po zedinjeni Sloveniji in enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah: tabori so pritegnili veliko ljudi; doba taborov; pomen taborov za utrjevanje narodne zavesti / narodni tabor; vižmarski tabor
4. navadno s prilastkom organizirano začasno skupno bivanje ljudi s skupno dejavnostjo pod mentorskim vodstvom: udeležiti se počitniškega delovnega tabora; potapljaški tabor; mladinski raziskovalni tabor
5. navadno s prilastkom skupina ljudi istih nazorov, zlasti političnih: razdeliti narod na dva tabora; napredni tabor; nasprotni, sovražni tabor; predstavniki sprtih taborov; tabor mladih
// zveza držav ali strank s podobnimi interesi; blok: država ne pripada nobenemu taboru; opozicijski tabor / vzhodni, zahodni tabor / politični tabor
1. skupek šotorov, naprav, navadno za začasno bivanje na prostem: postaviti tabor; izbrati primeren kraj za tabor; begunski, vojaški tabor; ciganski tabor / urediti tabor za turiste kamp; ujetniški tabor ujetniško taborišče
♦ alp. bazni tabor za opremo in odpravo na mestu, kjer se začne vzpon na vrh; višinski tabor za člane odprave med vzponom; tur. rokovnjaški tabor folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev
2. utrdba za obrambo kmečkega prebivalstva pred Turki od srede 15. do konca 16. stoletja, navadno ob cerkvi na vzpetini: vaščani so se zatekli v tabor; cerkev z ostanki tabora / turški tabor
3. množično zborovanje na prostem: organizirati tabor; udeležiti se tabora; govoriti na taboru
// zgod., od 1868 do 1871 množično politično zborovanje na prostem z zahtevami po zedinjeni Sloveniji in enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah: tabori so pritegnili veliko ljudi; doba taborov; pomen taborov za utrjevanje narodne zavesti / narodni tabor; vižmarski tabor
4. navadno s prilastkom organizirano začasno skupno bivanje ljudi s skupno dejavnostjo pod mentorskim vodstvom: udeležiti se počitniškega delovnega tabora; potapljaški tabor; mladinski raziskovalni tabor
5. navadno s prilastkom skupina ljudi istih nazorov, zlasti političnih: razdeliti narod na dva tabora; napredni tabor; nasprotni, sovražni tabor; predstavniki sprtih taborov; tabor mladih
// zveza držav ali strank s podobnimi interesi; blok: država ne pripada nobenemu taboru; opozicijski tabor / vzhodni, zahodni tabor / politični tabor
SSKJ²
táboren -rna -o prid. (á)
nanašajoč se na tabor:
a) izbrati taborni prostor / taborna disciplina; taborno življenje / sedeti pri tabornem ognju
b) taborna cerkev
nanašajoč se na tabor:
a) izbrati taborni prostor / taborna disciplina; taborno življenje / sedeti pri tabornem ognju
b) taborna cerkev
SSKJ²
termín2 -a m (ȋ)
čas, datum, določen ali dogovorjen za kaj: izbrati termin za prvo predstavo; razpisati termine za izpite; prijaviti se do določenega termina; poiskati nezaseden, prost termin
// omejen čas, določen ali dogovorjen za kaj: v tem terminu predvajajo stare filme; zdravniški nasveti bodo odslej v drugem terminu / delati izpit v jesenskem terminu roku
čas, datum, določen ali dogovorjen za kaj: izbrati termin za prvo predstavo; razpisati termine za izpite; prijaviti se do določenega termina; poiskati nezaseden, prost termin
// omejen čas, določen ali dogovorjen za kaj: v tem terminu predvajajo stare filme; zdravniški nasveti bodo odslej v drugem terminu / delati izpit v jesenskem terminu roku
SSKJ²
tím -a m (ȋ) knjiž.
1. skupina ljudi, ki opravlja skupno delo, delovna skupina: izbrati tim za določeno nalogo; uspešen, velik tim; člani tima / strokovni, zdravniški tim / delati v timu
2. skupina športnikov, ki nastopa na isti strani v športni igri; moštvo1: kateri tim je zmagal; sestaviti tim; trener tima / košarkarski, odbojkarski tim
1. skupina ljudi, ki opravlja skupno delo, delovna skupina: izbrati tim za določeno nalogo; uspešen, velik tim; člani tima / strokovni, zdravniški tim / delati v timu
2. skupina športnikov, ki nastopa na isti strani v športni igri; moštvo1: kateri tim je zmagal; sestaviti tim; trener tima / košarkarski, odbojkarski tim
SSKJ²
tipografíja -e ž (ȋ)
1. oblikovanost, oblika zlasti črk, natisnjenega besedila: določiti, izbrati tipografijo; lepa, okusna tipografija
2. knjiž. tiskarstvo: začetki kitajske tipografije
♦ tisk. tiskanje s tipami
1. oblikovanost, oblika zlasti črk, natisnjenega besedila: določiti, izbrati tipografijo; lepa, okusna tipografija
2. knjiž. tiskarstvo: začetki kitajske tipografije
♦ tisk. tiskanje s tipami
SSKJ²
tovarišíca -e ž (í)
1. ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: izbrati tovariše in tovarišice za odpravo; tovarišica pri igri
// ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti: našel si je dobro tovarišico / življenjska tovarišica
// ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho; tovarišica v sobi
2. ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: poklicne tovarišice je niso podprle; obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki / ekspr. čebela z brenčanjem privablja tovarišice druge čebele
3. ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: njene tovarišice malo vedo o življenju; šla je s tovarišico na ples
4. nekdaj naslov za odraslo žensko: na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic; predstaviti neznane tovarišice / kot nagovor tovarišice in tovariši, začenjam sejo; kot pristavek k imenu, poklicu: tovarišica profesor(ica); tovarišica ravnateljica
5. šol. žarg., v socializmu učiteljica, profesorica: dobiti ob polletju novo tovarišico; tovarišica za slovenščino
♦ etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica
1. ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: izbrati tovariše in tovarišice za odpravo; tovarišica pri igri
// ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti: našel si je dobro tovarišico / življenjska tovarišica
// ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho; tovarišica v sobi
2. ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: poklicne tovarišice je niso podprle; obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki / ekspr. čebela z brenčanjem privablja tovarišice druge čebele
3. ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: njene tovarišice malo vedo o življenju; šla je s tovarišico na ples
4. nekdaj naslov za odraslo žensko: na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic; predstaviti neznane tovarišice / kot nagovor tovarišice in tovariši, začenjam sejo; kot pristavek k imenu, poklicu: tovarišica profesor(ica); tovarišica ravnateljica
5. šol. žarg., v socializmu učiteljica, profesorica: dobiti ob polletju novo tovarišico; tovarišica za slovenščino
♦ etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica
SSKJ²
trenútek -tka m (ȗ)
1. zelo kratek čas: trenutek mine; kratek, knjiž. bežen trenutek; trenutek nepazljivosti in zgodila se je nesreča; trenutek tišine / vse skupaj je trajalo samo trenutek; zabliskalo se je in čez trenutek zagrmelo; umolkniti za trenutek; trenutek pozneje je odšel / potrpi še nekaj trenutkov malo / na trenutke je pri zavesti kdaj pa kdaj za zelo kratek čas; v trenutku je ustavil zelo hitro; v trenutku se vrnem takoj / kot vljudnostna fraza: trenutek počakajte, prosim; trenutek, nekaj ti moram povedati; oprostite (mi) za trenutek
// navadno s prilastkom čas, ki se zdi zelo kratek: vsak prost trenutek porabi za učenje; ekspr. srečni, svetli, temni trenutki življenja; trenutek olajšanja, slabosti, dobre volje; ugodje trenutka in trajnejše ugodje / ekspr. to je trenutek, ki človeku ostane za vedno doživetje
2. točka, kratek čas v neomejenem trajanju: nastopil, prišel, knjiž. napočil je trenutek izstrelitve rakete; izbrati, zamuditi pravi trenutek za odriv; tisti trenutek, v tistem trenutku se je spomnil na mater tedaj; ozrl se je in tisti trenutek, v tistem trenutku je počilo istočasno
3. s prilastkom kratko omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: prelomni trenutki v življenju naroda; to je zgodovinski trenutek / publ. prikazati gledališki, politični trenutek sedanje razmere v gledališču, politiki / taka politika je v sedanjem trenutku nevarna v sedanjih razmerah; v tem trenutku zamenjava ni primerna
● ekspr. ne dajo mu niti trenutka miru prav nič; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; ekspr. niti trenutek ga ni skrbelo sploh ga ni skrbelo; ekspr. od trenutka do trenutka je hrup naraščal hitro; ekspr. nima mirnega trenutka nikoli nima miru; ekspr. prvi trenutek, v prvem trenutku ni dojel, kaj se je zgodilo takoj; ekspr. ta trenutek, vsak trenutek lahko pride v zelo kratkem času, takoj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; ekspr. predati se veselemu trenutku popolnoma doživljati veselo razpoloženje; ekspr. vsak trenutek te lahko doleti nesreča kadarkoli; ekspr. z vsakim trenutkom je slabše hitro se slabša; ekspr. prišel je zadnji trenutek komaj še pravočasno; ekspr. biti do zadnjega trenutka pri zavesti do smrti; ekspr. zagrenila mu je vsak trenutek življenja vse življenje
♦ psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda
1. zelo kratek čas: trenutek mine; kratek, knjiž. bežen trenutek; trenutek nepazljivosti in zgodila se je nesreča; trenutek tišine / vse skupaj je trajalo samo trenutek; zabliskalo se je in čez trenutek zagrmelo; umolkniti za trenutek; trenutek pozneje je odšel / potrpi še nekaj trenutkov malo / na trenutke je pri zavesti kdaj pa kdaj za zelo kratek čas; v trenutku je ustavil zelo hitro; v trenutku se vrnem takoj / kot vljudnostna fraza: trenutek počakajte, prosim; trenutek, nekaj ti moram povedati; oprostite (mi) za trenutek
// navadno s prilastkom čas, ki se zdi zelo kratek: vsak prost trenutek porabi za učenje; ekspr. srečni, svetli, temni trenutki življenja; trenutek olajšanja, slabosti, dobre volje; ugodje trenutka in trajnejše ugodje / ekspr. to je trenutek, ki človeku ostane za vedno doživetje
2. točka, kratek čas v neomejenem trajanju: nastopil, prišel, knjiž. napočil je trenutek izstrelitve rakete; izbrati, zamuditi pravi trenutek za odriv; tisti trenutek, v tistem trenutku se je spomnil na mater tedaj; ozrl se je in tisti trenutek, v tistem trenutku je počilo istočasno
3. s prilastkom kratko omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: prelomni trenutki v življenju naroda; to je zgodovinski trenutek / publ. prikazati gledališki, politični trenutek sedanje razmere v gledališču, politiki / taka politika je v sedanjem trenutku nevarna v sedanjih razmerah; v tem trenutku zamenjava ni primerna
● ekspr. ne dajo mu niti trenutka miru prav nič; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; ekspr. niti trenutek ga ni skrbelo sploh ga ni skrbelo; ekspr. od trenutka do trenutka je hrup naraščal hitro; ekspr. nima mirnega trenutka nikoli nima miru; ekspr. prvi trenutek, v prvem trenutku ni dojel, kaj se je zgodilo takoj; ekspr. ta trenutek, vsak trenutek lahko pride v zelo kratkem času, takoj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; ekspr. predati se veselemu trenutku popolnoma doživljati veselo razpoloženje; ekspr. vsak trenutek te lahko doleti nesreča kadarkoli; ekspr. z vsakim trenutkom je slabše hitro se slabša; ekspr. prišel je zadnji trenutek komaj še pravočasno; ekspr. biti do zadnjega trenutka pri zavesti do smrti; ekspr. zagrenila mu je vsak trenutek življenja vse življenje
♦ psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda
SSKJ²
ubráti ubêrem dov., stil. uberó; ubrál (á é)
1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja
a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor
b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila
// star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove
2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro
3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel
4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom
// hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati
5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema
6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi
7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače
● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega
1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja
a) urejeno, prijetno celoto: ubrati barve pohištva; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor
b) logično urejeno celoto: govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž. zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto združila
// star. uglasiti: ubral je razglašene strune na citrah; ubrati zvonove
2. ekspr. začeti igrati, peti: pevke so ubrale prvo kitico pesmi; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare začeti igrati na kitaro
3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer iti, oditi kod: ubrali so najbližjo pot v dolino; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu šel, odšel
4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ubral jo je kar po bližnjici; ubrati jo za vojaki; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom
// hitro oditi, steči: skočil je iz grma in jo ubral po stezi; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir zdirjati
5. ekspr. začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: ubrati nove metode dela; moštvo je ubralo drugo taktiko; preiskovalci so ubrali napačno pot; ubrati pravo pot pri reševanju problema
6. star. izbrati: ubrali so pravi čas za setev; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi
7. zastar. zgrabiti: ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače
● star. ubrati jadro skrajšati; star. ubrati krilo, zavese nabrati; ekspr. ubral je korak po godbi uravnal, uskladil; ekspr. preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno našel; ekspr. zdaj bomo ubrali druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. rad ubere smešno struno rad se pošali, pove kaj smešnega
- ubráti se
priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja: igralska skupina se je dobro ubrala; ni se mogel ubrati z drugimi
- ubrán -a -o
1. deležnik od ubrati: ubrani glasovi pevcev; nakit mora biti ubran z obleko; ubrane barve vzorca; ubrano petje, zvonjenje
2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju: ubrana celota; ubrana kompozicija / ubrana igra
3. knjiž. ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo: roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo; prisl.: ubrano peti; zbor zveni ubrano
SSKJ²
udeléženec tudi udeležênec -nca m (ẹ̑; é)
kdor se česa udeleži: vsi udeleženci se tega še spominjajo; določiti, izbrati udeležence; udeleženci igre, natečaja, pogovora, sestanka; navodila za udeležence
♦ avt. udeleženec v prometu pešec, voznik
kdor se česa udeleži: vsi udeleženci se tega še spominjajo; določiti, izbrati udeležence; udeleženci igre, natečaja, pogovora, sestanka; navodila za udeležence
♦ avt. udeleženec v prometu pešec, voznik
SSKJ²
ustrézen -zna -o prid., ustréznejši (ẹ́ ẹ̄)
1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo
// ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen
2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje
// ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake
3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja
1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: nimajo ustreznih prostorov; ustrezna hrana za otroke; kupiti ustrezno posodo; najti ustrezno mesto; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje; izbrati ustreznejšo obliko; napevu napisati ustrezno besedilo
// ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: izdelki dosegajo ustrezno raven; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen
2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna primerna; ustrezno vedenje
// ki je v skladu z določenimi dejstvi: ustrezna ocena položaja; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ. narediti ustrezne korake
3. ki je v skladu z določenim namenom: ustrezna obdelava zemlje; določili so mu ustrezno terapijo; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna; takrat še niso imeli ustreznega orodja
- ustrézno prisl.:
času, okolju, razmeram ustrezno ravnati, ukrepati; ustrezno opremljeni prostori
SSKJ²
vezáva -e ž (ȃ)
1. glagolnik od vezati: vezava žita v snope / za to nošo je značilna vezava rute na zatilju / vezava šopkov / vezava vogalnih brun; vezava električnih vodnikov / vezava je knjigo zelo podražila / knjiga je v vezavi; ročna, strojna vezava; vezava v platno, usnje / vezava uvoza na izvoz / vezava evrskih sredstev; rok vezave / kemijska vezava; olje za vezavo barve / vezava atomov v molekuli; vezava vodika s fluorom
2. obrt. kar nastane z vezanjem (knjige): obnoviti vezavo; knjiga ima lepo vezavo
3. tekst. način križanja, prepletanja podolžnih in prečnih niti v tkanini: izbrati vezavo; modne vezave / keprova, platnena vezava; osnovna vezava ki se ne da izpeljati iz druge; vezava rips
4. elektr. način spojitve električnih elementov: vzrok nesreče je bila površno izvedena vezava; spremeniti vezavo v tokokrogu / dvohodna vezava ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; vzporedna, zaporedna vezava
5. jezikosl. odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela: proučevati vezavo; vezava in ujemanje / tožilniška vezava
1. glagolnik od vezati: vezava žita v snope / za to nošo je značilna vezava rute na zatilju / vezava šopkov / vezava vogalnih brun; vezava električnih vodnikov / vezava je knjigo zelo podražila / knjiga je v vezavi; ročna, strojna vezava; vezava v platno, usnje / vezava uvoza na izvoz / vezava evrskih sredstev; rok vezave / kemijska vezava; olje za vezavo barve / vezava atomov v molekuli; vezava vodika s fluorom
2. obrt. kar nastane z vezanjem (knjige): obnoviti vezavo; knjiga ima lepo vezavo
3. tekst. način križanja, prepletanja podolžnih in prečnih niti v tkanini: izbrati vezavo; modne vezave / keprova, platnena vezava; osnovna vezava ki se ne da izpeljati iz druge; vezava rips
4. elektr. način spojitve električnih elementov: vzrok nesreče je bila površno izvedena vezava; spremeniti vezavo v tokokrogu / dvohodna vezava ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; vzporedna, zaporedna vezava
5. jezikosl. odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela: proučevati vezavo; vezava in ujemanje / tožilniška vezava
SSKJ²
vlóga1 -e ž (ọ̑)
1. upodobitev osebe v dramskem delu: vloga je zelo težka; igralec se je dobro vživel v vlogo; igrati glavno, stransko vlogo; naslovna vloga po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov; tenorska vloga; plesala je vlogo kraljične / filmska, gledališka vloga
// besedilo take upodobitve: prepisati vlogo; znati vlogo na pamet
2. navadno s prilastkom kar kaj opravlja glede na svoj namen: vloga šole se spreminja; gledališče dobro izpolnjuje svojo vlogo; vloga umetnosti v družbi
// publ., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost, kot jo določa prilastek: igrati napredno vlogo v boju za socialno osvoboditev; imeti pomembno vlogo pri odločanju zelo vplivati na odločitev / lastiti si vlogo svetovalca položaj
● pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; ekspr. zmeraj hoče igrati glavno vlogo biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; knjiž. rad igra vlogo človekoljuba se dela človekoljubnega
♦ gled. zasesti vlogo izbrati igralca za določeno vlogo; karakterna vloga ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem; psih., soc. vloga posameznikovo ravnanje, ki se pričakuje glede na njegov položaj v določeni družbeni skupini
1. upodobitev osebe v dramskem delu: vloga je zelo težka; igralec se je dobro vživel v vlogo; igrati glavno, stransko vlogo; naslovna vloga po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov; tenorska vloga; plesala je vlogo kraljične / filmska, gledališka vloga
// besedilo take upodobitve: prepisati vlogo; znati vlogo na pamet
2. navadno s prilastkom kar kaj opravlja glede na svoj namen: vloga šole se spreminja; gledališče dobro izpolnjuje svojo vlogo; vloga umetnosti v družbi
// publ., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost, kot jo določa prilastek: igrati napredno vlogo v boju za socialno osvoboditev; imeti pomembno vlogo pri odločanju zelo vplivati na odločitev / lastiti si vlogo svetovalca položaj
● pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; ekspr. zmeraj hoče igrati glavno vlogo biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; knjiž. rad igra vlogo človekoljuba se dela človekoljubnega
♦ gled. zasesti vlogo izbrati igralca za določeno vlogo; karakterna vloga ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem; psih., soc. vloga posameznikovo ravnanje, ki se pričakuje glede na njegov položaj v določeni družbeni skupini
SSKJ²
vodítelj -a m (ȋ)
1. kdor vodi kako skupino, skupnost, organizacijo: izbrati, priznati koga za voditelja; delavski, mladinski voditelji; voditelj naroda, stranke / voditelj države / duhovni voditelj mladih
2. kdor neposredno sodeluje pri realizaciji radijske, televizijske oddaje, prireditve: spreten voditelj; voditelj oddaje o kulturi / voditelj prireditve
1. kdor vodi kako skupino, skupnost, organizacijo: izbrati, priznati koga za voditelja; delavski, mladinski voditelji; voditelj naroda, stranke / voditelj države / duhovni voditelj mladih
2. kdor neposredno sodeluje pri realizaciji radijske, televizijske oddaje, prireditve: spreten voditelj; voditelj oddaje o kulturi / voditelj prireditve
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »
Število zadetkov: 96
Dostopnost