Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
opráviti -im dov. (á ȃ)
1. uspešno končati
a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil
3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so na kratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
// publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem
5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
7. star. obleči1: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
8. nar. prebiti2, shajati2: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
    opravívši zastar.:
    opravivši naročilo, je odšel
    oprávljen -a -o:
    opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo
    ●     ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela
SSKJ²
ostánek -nka m (ȃ)
1. neporabljen, nerazdeljen, neopravljen del kake celote: nekaj denarja je razdelil, ostanek pa je obdržal; ostanek hlebca; izpiti še ostanek vina / plačati ostanek dolga / knjiž.: ostanek dneva je preživel s prijatelji; ostanek poti je prehodil peš zadnji del
// nav. mn. kos blaga, ki ga ni mogoče (raz)rezati na manjše kose za prodajo: kupiti, prodajati ostanke; ostanek za hlače, krilo / ta obleka je iz ostanka
2. nav. mn., navadno s prilastkom še obstoječi del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: ostanki grajskega obzidja; najti ostanke izumrlih živali / v rokah je držal ostanek metle; ekspr. to so le ostanki ceste, pravzaprav kolovoz
// del česa, kar je obstajalo v veliki količini, v visoki stopnji: ta etnična skupina predstavlja ostanek številnega naroda / ostanki stare miselnosti; ostanki ljudskih šeg / ekspr. to so le ostanki nekdanje lepote, slave
// kar po kakem procesu od česa še ostane: izločiti ostanek snovi s segrevanjem; les izgoreva skoraj brez ostankov; ostanek pri luženju
3. nav. mn., navadno s prilastkom del česa, ki se ne
a) porabi pri izdelavi, predelavi: lesni, mesni, tekstilni ostanki
b) poje, popije: ker je prišel prepozno domov, je dobil le ostanke; jesti, piti ostanke; na mizi je še polno ostankov / ostanki od kosila
// kar ostane od kakega pridelka po (po)spravljanju: pobirati ostanke v sadovnjaku, vinogradu; ostanki po žetvi
4. mn., ekspr., s prilastkom mrtvo telo, truplo: pokojnikove posmrtne ostanke so prepeljali v rojstni kraj
5. glagolnik od ostati: njegov ostanek v krčmi je povzročil govorice
● zastar. nikjer nima ostanka obstanka; pog. ne bom za drugimi pobiral ostankov ne maram ženske, s katero so imeli drugi ljubezensko razmerje; publ. najstarejši ostanki kulturnega delovanja človeka sledovi, dokazi; publ. obračunati z ostanki preteklosti kritično presoditi negativne stvari, ki so se ohranile iz preteklosti; publ. zbirka se brez ostanka vključuje v tradicionalno poezijo popolnoma
♦ arheol. ostanki kolišč; ostanki paleolitika; fiz. destilacijski ostanek; mat. ostanek število, ki ostane od deljenca po deljenju; pal. fosilni ostanki
SSKJ²
osušíti -ím dov., osúšil (ī í)
1. z odstranitvijo vode, vlage narediti bolj suho: osušiti perilo; na rahlo je osušila obraz z brisačo; grlo se mu je čisto osušilo od govorjenja / osušiti posodo s krpo obrisati; popolnoma premočen je bil, komaj so ga osušili mu posušili obleko / osušiti barje, močvirje; studenec se je osušil
2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: v gostilni so ga dobro osušili; pri kartanju so ga osušili za težke tisočake; z nakupom pohištva se je popolnoma osušil
● ekspr. osušiti kozarec, steklenico do dna izpiti do konca, popolnoma
    osušèn -êna -o:
    osušena denarnica; osušeno barje; osušeno sadje
SSKJ²
otròv -ôva m (ȍ ó)
zastar. strup: izpiti otrov / otrov za miši
SSKJ²
pocedíti -ím dov., pocêdi in pocédi; pocédil; pocejèn (ī í)
1. ekspr. popiti, izpiti: med vožnjo so pocedili zadnjo kapljo žganja / celo steklenico vina je pocedil
2. ekspr. s težavo reči, povedati: pocedila je nekaj besed med jokom / ne morem, je pocedil počasi
3. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo oditi, zbežati: brez besed jo je pocedila iz sobe; nevajeni streljanja so jo že po prvih strelih pocedili; pocedil jo je domov
    pocedíti se 
    1. zelo počasi in v majhni količini steči: od barve, s katero je pisal parole, sta se pocedila dva curka; po bradi se mu je pocedila slina / kri se mu je pocedila iz nosa
    2. ekspr. hitro oditi, steči: gruča otrok se je pocedila proti mostu
    ●     ekspr. za hribi je zagrmelo in prav kmalu se je pocedil dež je začelo deževati; ekspr. ob pogledu na rdeča jabolka so se mu pocedile sline si je zaželel jabolk
SSKJ²
potegljáj -a m (ȃ)
gib, s katerim se kaj potegne, povleče: delal je enakomerne potegljaje z žago; grabiti s hitrimi potegljaji; potegljaj za ušesa; potegljaj s svinčnikom / kaditi z dolgimi potegljaji / izpiti v dveh potegljajih požirkih
SSKJ²
povléči -vléčem dov., povléci povlécite in povlecíte; povlékel povlékla; povléčen (ẹ́)
1. krajši čas vleči: povleči za vrv / povleči za zvonec / povlekel ga je za rokav
2. z vlečenjem, potegom spraviti
a) bližje k sebi: povleči vrv gor; povleči koga s seboj / povlekel ga je bližje
b) iz česa, s česa: povleči nit iz tkanine / iz nahrbtnika je povlekel čutaro vzel
c) na drugo mesto, v drug položaj: povleči klop v senco / povleči krilo čez kolena; ekspr. v naglici je povlekel nase obleko se hitro oblekel
3. premakniti kaj po površini: povleči s čopičem po zidu; povleči s palico po pesku / v zadregi je povlekla z roko po naslanjaču / povleči z glavnikom skozi lase
4. s črtanjem narediti: povleči črto
5. navadno z močnim vdihom zajeti in spraviti vase: povleči dim iz cigarete / močno povleči cigaro / pog. povleči požirek vina izpiti
6. ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga, navadno brez njegove vednosti, privolitve, v položaj, stanje, v katerem je osebek: povlekli so ga v svojo družbo; s težavo so ga povlekli v akcijo / povleči državo v vojno
7. pog. odložiti, preložiti: selitev je povlekel še za en mesec / ne bo še šel v pokoj, bo še malo povlekel
8. nar. pobranati: zorati in povleči njivo
9. ekspr. zapihati, potegniti: nenadoma je povlekla močna burja
● ekspr. od časa do časa je povlekel dreto zasmrčal; pog., ekspr. povlekel je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. povleči koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. treba ga bo povleči za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh
    povléči se pog.
    umakniti se: čete so se povlekle v ozadje / namesto da bi mu pomagal, se je povlekel nazaj
    ●     star. deževje se je povleklo v pozno jesen deževalo je do pozne jeseni
SSKJ²
požír -a m (ȋ)
zastar. požirek: pri prvem požiru ga je kar streslo / izpiti nekaj požirov vina
SSKJ²
požírek -rka m (ȋ)
1. količina tekočine, ki se naenkrat pogoltne: izpiti, srkniti požirek vode; ekspr. debel, krepek požirek; hlasten požirek; nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten; majhen, velik požirek; požirek mleka, pijače
// dejanje, s katerim se kaj pogoltne: narediti požirek; pri zadnjem požirku se mu je zaletelo / piti po požirkih; popiti v požirkih; pren., ekspr. v enem samem požirku bi rad izpil vso lepoto okrog sebe
2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: ostalo je le še nekaj požirkov vode; v steklenici je bil le še požirek žganja
● pog., ekspr. dajva ga še požirek popijva še malo (alkoholne) pijače; ekspr. iti, povabiti na požirek iti, povabiti pit; ekspr. v enem požirku je izpraznil kozarec ne da bi se vmes oddahnil
SSKJ²
požlampáti -ám dov. (á ȃ)
nizko popiti, izpiti: večino žganja je sam požlampal
SSKJ²
požléviti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
nar. popiti, izpiti: brž je požlevil svojo merico vina
SSKJ²
prehitévati -am nedov. (ẹ́)
1. s hitrejšim premikanjem prihajati pred koga, ki gre spredaj: ljudje so jih dohitevali in prehitevali; prehitevati kolono vozil; prehitevati levo, na ovinku; v teku prehitevati
2. biti hitrejši in navadno uspešnejši od koga: svoje kolege je prehitevala z izpiti in ocenami / proizvodnja prehiteva potrošnjo je večja
3. nav. ekspr. delati kaj prej kot kdo drug: prehitevati koga v rasti, razvoju; prehitevati z odgovorom / beseda prehiteva besedo
// pojavljati se prej, kot se pričakuje, želi: podražitve so zelo prehitevale zvišanje plač
● njegova ura prehiteva kaže več, kot je v resnici; ekspr. prehitevati dogodke vnaprej ukrepati ne glede na razvoj česa; ekspr. delo ga vedno prehiteva ga ima več, kot ga lahko opravi; ekspr. njene želje prehitevajo možnosti so večje kot možnosti
    prehitévati se 
    1. nav. ekspr. smiselno nepovezano, nelogično pripovedovati: ne zna pripovedovati po vrsti, vedno se prehiteva
    // ekspr. kosati se: prehitevati se v pridnosti
    2. knjiž. prenagljeno ravnati: vse dobro premisli, nikoli se ne prehiteva; prehitevati se z odločitvami
    ●     ekspr. vprašanja otrok so se kar prehitevala bilo jih je zelo veliko
    prehitevajóč -a -e:
    prehitevajoči avtomobili; prehitevajoče se besede
    prehitévan -a -o:
    prehitevano vozilo
SSKJ²
ranína -e ž (í)
1. trta, katere grozdje zgodaj dozori, ali grozdje te trte: zasaditi ranino / ranino so že obrali; mošt iz ranine
2. agr., v zvezi radgonska ranina trta s srednje velikimi, podolgovatimi grozdi z okroglimi, rumeno zelenimi jagodami, ki se goji v okolici Gornje Radgone: gojiti šipon in radgonsko ranino
// kakovostno belo vino iz grozdja te trte: izpiti liter radgonske ranine
SSKJ²
spiti gl. izpiti
SSKJ²
sŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
spraviti v usta kaj tekočega in požreti ob hkratnem potegu zraka vase, pri čemer nastanejo sikajoči glasovi: nekajkrat je srknila vroč čaj; srkniti juho iz žlice
// ekspr. popiti, izpiti: pred kosilom je srknil kozarček slivovke
● ekspr. počasi je srknil cigaretni dim vdihnil; pog., ekspr. rad ga srkne pije (alkoholne pijače)
SSKJ²
stekleníca -e ž (í)
višja posoda za tekočine z ozkim, podolgovatim grlom, navadno iz stekla: napolniti steklenico; odpreti, zamašiti steklenico; piti iz steklenice; natočiti vino v steklenico; litrska steklenica; okrogla, ploščata, trebušasta steklenica; steklenica iz zelenega stekla; pokrovčki za steklenice / slatinska steklenica; termos steklenica steklenica z dvema stenama, ki le malo prepušča toploto; steklenica za pivo, za peneča se vina; grlo, vrat steklenice / pločevinasta, porcelanasta steklenica / steklenica olja, piva, vina / nepovratna steklenica steklenica, ki se v trgovini ne more vrniti ali zamenjati; povratna steklenica steklenica, ki se v trgovini lahko vrne ali zamenja
// vsebina steklenice: izpiti steklenico do dna
● ekspr. rad je segal po steklenici rad je pil (alkoholne pijače)
♦ fiz. leydenska steklenica nekdaj kondenzator v obliki steklenega valja, ki ga na obeh straneh obdaja plast kovine; gost. bordoška steklenica s kratkim vratom za temna in rdeča vina, 0,7 l; kem. reagenčna steklenica rjava ali brezbarvna steklenica za shranjevanje reagentov, kemikalij
SSKJ²
šílce2 -a s (í)
nekdaj prostorninska mera, 0,3 decilitra: izpiti šilce žganja / iti, povabiti na šilce
// kozarček za to mero: šilce se je razbilo; natočiti v šilce
SSKJ²
šílo -a s (í)
1. orodje iz dolge, tanke konice in ročaja za delanje lukenj pri šivanju česa tršega, debelejšega: uporabljati šilo; ročaj šila / nasaditi šilo; prebosti platno, usnje s šilom / čevljarsko, sedlarsko šilo
● ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi; star. vrniti šilo za ognjilo milo za drago; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za šilo ni več čevljaril
♦ zool. morsko šilo rdeča ali rdeče rjava morska riba z vretenastim telesom, Syngnathus acus
2. star. šilce2, mera: izpiti šilo žganja
SSKJ²
tečájnica -e ž (ȃ)
1. udeleženka tečaja: izpiti tečajnic
2. knjiž. severnica: tečajnica in druge zvezde
♦ fin. tečajna lista
SSKJ²
udušíti -ím dov., udúšil (ī í)
1. zadušiti: samica je udušila mladiča / skoraj se je udušil v dimu / tesnoba ga je hotela udušiti; udušiti svojo vest
2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: udušiti vstajo / razum je udušil nagon; udušiti otrokovo samostojnost / udušiti jok, smeh; udušila je solze, ki so ji silile v oči / udušiti bolečino, strah
3. zmanjšati jakost zvoka: ropotanje strojev je udušilo besede; preproga uduši korake
4. pogasiti: ogenj so s težavo udušili / udušiti cigareto v pepelniku ugasniti
5. ekspr. popiti, izpiti: udušili so veliko vina / steklenico je hitro udušil
    udušèn -êna -o:
    udušen glas; prisl.: udušeno krikniti
Število zadetkov: 44