Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Kakšno je vaše strokovno mnenje glede besed povraten in pa povrnitven? Katero je ustreznejše?
Prva beseda vsebuje prizvok hrvaščine (po nedoločniku povratiti), druga beseda pa vsebuje prizvok naše slovenščine (po nedoločniku povrniti). Zakaj se torej beseda povrnitven ne uporablja tako pogostno?
Zakaj se pri o-ju spremeni naglas pri samostalniku visokogórje (gôra – visokogórje)?
Tujka antifona ima po slovarjih naglas na o (na tem mestu je naglas tudi v latinski besedi); dejanska raba v cerkvenem okolju pa pozna pretežno naglas na i (tako je beseda naglašena v izvirni grški obliki). Kateri naglas je torej ustreznejši in bolj pravi? Ne vem, ali naj vztrajam pri naučenem naglasu in čakam na spremembo v slovarjih ali naj se priučim predpisanega naglasa.
Imam vprašanje glede besedotvorja. Zakaj v slovenskem jeziku nimamo ene besede za mešana jajca, kot na primer Hrvati?
Opažam, da v slovarju slovenskega knjižnega jezika še ni besede – stvarstven.
Argumenti, da je nujno uvrstiti besedo stvarstven v slovar, so naslednji:
Izpeljanke iz besede stvarstven, ki so tudi uporabljajo:
iImam pravopisno/etimološko vprašanje za matematični/splošni termin tretjina. Zanima me, zakaj se v besedo tretjina vriva črka j. Omenjena črka se v termin vriva kakor iz vrstilnega števnika tretji/tretja/tretje, vendar pa gre za samostojen (vsaj za moje pojme) samostalnik, ki označuje enoto, sicer del celote. Delež celote je zame tretina, kot je na primer polovica:
Torto damo na pol – dobimo polovici. Torto damo na tri dele – dobimo tri tretine.
Prihaja morda izvor besede iz poimenovanja zadnjega dela, ki prinaša celoto – tretjega dela? Zadnji del je tretji del – zadnja tretjina.
Pišem Vam z vprašanjem, povezanim s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika.
Pred kratkim sem se prvič spoznal z besedo "hranivo", ki je naravni govorci jezika ne uporabljamo, zakaj beseda je umetnega izvora in nekako ne odgovarja načelom glasoslovja slovenskega jezika. Zato Vas na tem mestu vljudno prosim, da mi razložite, na podlagi katerih virov ste se odločili, da to besedo uvrstite v besednjak slovenskega jezika. Verjamem, da se kot raziskovalka slovenskega jezika zavedate, da se jezika ne ustvarja, temveč se sledi njegovi notranji naravi in spremembam, ki se v jeziku dogodijo naravno. Ker beseda "hranivo" v naravnem besednjaku nima svojega mesta, ni odgovorno in spoštljivo do govorcev jezika, da to umetno besedo uvrstite v slovar slovenskega knjižnega knjižnega jezika.
Skladno z tem me prav tako zanima, zakaj se beseda "glodavci" črkuje glodavci, ko pa po besedotvornem preverjanju lahko ugotovimo, da bi reč, ki gloda poimenovali glodalo in ne glodavo. Tako živali, ki glodajo, niso glodavci, temveč glodalci.
Študentski svet Fakultete za farmacijo želi ohranjati slovenski jezik na čim višji ravni, zato nas zanima sledeče.
Na naši članici (UL FFA) smo pri prebiranju različnih aktov, pravilnikov in poslovnikov ter zapisnikov naleteli na neskladje pri zapisu okrajšave za študentski svet. Pojavljata se dve enačici za Študentski svet Univerze v Ljubljani: ŠS UL in ŠSUL. Podobno velja tudi za študentske svete članic: ŠSFFA ali ŠS FFA, ŠS UL MF ali ŠSULMF, ŠSFKKT ali ŠS FKKT itd.
Tukaj se poleg omenjenega zapisa skupaj oz. narazen pojavi še kombinacija z okrajšavo UL oz. Univerza v Ljubljani.
Zanima nas torej dvoje: ali je pravilneje pisati ŠS UL ali ŠSUL; ali je pravilneje ŠSFFA, ŠS FFA, ŠS UL FFA ali kaj drugega.
Dostopnost
Dostopnost