Zanima me, ali je beseda natanko v povedi Letos mineva natanko 400 let od smrti Shakespeara prislov ali členek?
Zadetki iskanja
Jezikovna svetovalnica
Imam dve pravopisni vprašanji, in sicer:
1. Kako se pravilno sklanja moško ime Vasilija?
2. Kaj je slovnično pravilno: svilna pot ali svilena pot? Namreč, v prvem primeru gre za pot po kateri se je s svilo trgovalo; v drugem pa je pot narejena s svile. Ali se motim?
Kateri je pravilen naglas pri imenih Andrej, Jernej in Matej?
Ali je sprejemljivo, da osebna imena izgovarjamo drugače, kot je določeno s SP, npr. Anton (naglas na a), Martin (naglas na a), Aleš (naglas na a), Jernej (naglas na drugem e), Tamara (naglas na prvem a) ipd.? Zakaj SP ne dovoljuje dvojnic oz. zakaj ne bi smeli izgovarjati imena tako, kot je oseba (glede na narečno skupino, želje staršev ipd.) vajena? Za priimke to že velja, kajne, npr. Kovač (naglas na o ali a). In še: Kateri samoglasnik je naglašen v imenu Alica (v čudežni deželi)?
Zanima me, če se lahko pridevnik sveti ob samostalniku Jurij razume tudi kot vrstni pridevnik.
Prosim, velja pravilo v odgovoru »Naglas moških imen 'Andrej', 'Jernej' in 'Matej'« za hrvaška, južnoslovanska, slovanska ali vsakršna imena?
Učili smo se, da se imena vladarjev, papežev in svetnikov poslovenijo. Tako imamo Elizabeto II., Franca Jožefa I., Benedikta XVI., sv. Martina, sv. Jožefa itd. Do nedavnega pa smo imeli Juana Carlosa I. (ne pa Janeza Karla I.), ki ga je nasledil Filip VI. Tudi za odcepljeni otok se govori, da je tam prestolonaslednik Charles (in ne Karel). Zanima me, kakšno mnenje imate glede slovenjenja novorazglašenih svetnikov, ki imajo rahlo eksotična imena oziroma so bili znani s tujim imenom že pred beatifikacijo ali kanonizacijo, kot npr. sv. John Henry/Janez Henrik Newman, sv Juan Diego/Janez Didak Cuauhtlatoatzin, sv. Charbel/Šarbel Makhlouf in sv. Patrick/Patrik/Patricij.
Ni zelo akutno, bolj zgodovinsko in iz radovednosti: kdaj in zlasti zakaj se je začela namesto "kranjske" oblike besed kot Lublana in lubezen pa tudi Kran, Krana uporabljati oblika z j oziroma lj, torej Ljubljana, ljubezen, Kranj, Kranja? Je bila za to reč res kakšna nuja ali pač zgolj kaprica kakšnega jezikoslovca, morda utemeljena v romantičnem zanosu kakšne sorte pan/jugo-slovanstva? Je kakšna možnost, da bi se kdaj vrnili k naravni govorici?
Velikokrat sem že lahko prebral npr. imel je napredovalo bolezen. Tak način izražanja mi nikakor ne gre v račun in se mi pravzaprav sploh ne zdi sprejemljiv. Veliko bolje bi bilo napisati napredovana bolezen pri tem in tem človeku, čeprav je tudi takšno pisanje še vedno čudno. Edino sprejemljivo se mi zdi, da je npr. bolezen napredovala – je napredovala, napisano S POMOŽNIM GLAGOLOM IN NE KAR BREZ. Pred nekaj deset leti takšnega izražanja in pisanja nisem nikjer zasledil, sedaj pa tako ali tako opažam kronično pomanjkanje celo najosnovnejšega pravopisnega znanja, kolikor bi ga moral imeti vsak, ki je uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje, žal pa sploh ne gre za kakšne malenkostne napake, npr. popolnoma napačna uporaba predlogov s in z. Sumim, da je s strani stroke ta napredovala bolezen ni požegnana, pa vas zato prosim za pojasnilo.