Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
štefnjáti -ám nedov. (á ȃ) nižje pog. stikati, iskati: bil je jezen, ko je videl, da so mu štefnjali po kovčku / ljudje so štefnjali po razstavljenih izdelkih, kupil pa ni nihče ničesar
SSKJ
štúlast -a -o prid. (ú) nanašajoč se na štulo: štulasta pokrivala
● nar. kako je danes štulast nejevoljen, jezen
SSKJ
švígniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. zelo hitro zleteti: lastovka je švignila iz gnezda; ptič je švignil v grmovje / krogla je švignila mimo njega; puščica je švignila v zrak; ekspr. raketa je bliskoma švignila čez nebo
    // nav. ekspr. nenadoma, zelo hitro iti, steči: zajec je švignil iz grmovja; otroci so švignili skozi vrata; švignil je v hišo / če le more, švigne od doma / avtomobil je švignil mimo nje zelo hitro zapeljal
  2. 2. s prislovnim določilom nenadoma, za kratek čas se pojaviti, prikazati kje: blisk je švignil čez nebo / plamen je švignil kvišku; pren., ekspr. misel mu je švignila skozi možgane
  3. 3. ekspr. na hitro pogledati: švignila je z očmi po njem / jezen pogled mu je švignil po ljudeh jezno jih je pogledal
  4. 4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: švigniti z bičem po konju
SSKJ
trèsk tréska in trêska in trésk -a m (ȅ ẹ̄, ē; ẹ̑) 
  1. 1. močen, rezek glas ob streli: ob tresku se je živina stisnila k jaslim; treski in gromi
    // temu podoben glas sploh: tresk granate / posoda je s treskom padla na tla; s treskom zapreti vrata
  2. 2. glagolnik od treščiti: prestrašil ga je tresk v bližnje drevo / bati se treska da bi treščilo
    // ekspr. med gromom in treskom je začelo liti treskanjem
    // ekspr. strela: tresk na tresk je udarjal; hiter kot tresk
  3. 3. zelo slišen močen udarec: tresk kozarca ob zid / zgrudil se je od treska po glavi
    ●     ekspr. odbiti sovražnika z gromom in treskom s hudim bojem; ekspr. sprejela ga je z gromom in treskom z glasnim zmerjanjem, psovanjem; star. domov je prišel kot sam tresk zelo jezen, siten
SSKJ
tréskati -am nedov. (ẹ̄) 
  1. 1. brezoseb. povzročati močne poke ob razelektritvi ozračja: ponoči je treskalo; začelo je grmeti in treskati
    // zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo: treska v skale; v samotna drevesa rado treska
  2. 2. ekspr. dajati močne, rezke glasove: granate, topovi treskajo; mine so treskale ves dan
  3. 3. ekspr. silovito loputati: jezno je treskal z vrati / vrata treskajo
  4. 4. ekspr. slišno silovito udarjati, zadevati se ob kaj: kamenje je treskalo ob skale; valovi so treskali ob čoln; toča je treskala po šipah / treskati z glavo ob zid
    // slišno, plosko padati: bombe so treskale okoli bunkerja; drevesa so treskala na tla
  5. 5. ekspr. močno udarjati, tolči: s palico je treskal po njegovem hrbtu; treskati koga z vso močjo / veje so ga treskale po obrazu
  6. 6. ekspr. silovito metati: treskati kamne ob obzidje; jezen je treskal kozarce na tla, v steno
    ●     ekspr. med nami je večkrat treskalo večkrat smo se sprli, tepli; ekspr. preklinjala sta, da je kar treskalo zelo; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
    treskáje: treskaje padati; vrata so se treskaje zapirala
    treskajóč -a -e: treskajoče streljanje; prisl.: treskajoče goreti
SSKJ
tréščiti -im dov. (é ẹ̑) 
  1. 1. brezoseb. povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja: nekajkrat je treščilo in usula se je toča; v bližini je silovito treščilo; zagrmelo je in treščilo
    // zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo: treščilo je v hišo, v star macesen; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje udarila
  2. 2. ekspr. dati močen, rezek glas: semintja je zažvižgala krogla in treščila granata
  3. 3. silovito zaloputniti: treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel
  4. 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: letalo je treščilo ob drevo; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj se zaletel; pog. na ovinku sta avtomobila treščila skupaj
    // slišno, plosko pasti: satelit je treščil na zemljo; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh
  5. 5. ekspr. močno udariti: treščil ga je po glavi; treščiti koga s kolom; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil
  6. 6. ekspr. silovito vreči: treščiti butaro na tla; treščiti kozarec ob zid; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko jo trdo odložil; treščil je stran vse, kar ga je oviralo odvrgel
  7. 7. ekspr. nenadoma, nepričakovano priti: nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije
    ●     ekspr. z oblakov je končno treščil na zemljo postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. treščiti koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede kaj ga je spodbudilo; obstal je, kot bi treščilo vanj v hipu; ekspr. sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad mu nepričakovano, brez uvoda rekel
    tréščiti se ekspr.  
    1. 1. vreči se, skočiti: treščil se je v morje / treščil se je na posteljo
    2. 2. spopasti se, stepsti se: v gostilni so se fantje treščili; zver in človek sta se treščila
    tréščen -a -o: treščen je bil s stolpa
    ●     pog. biti malo treščen omejen, neumen
SSKJ
tréti tárem tudi trèm nedov., trì tríte; tŕl (ẹ́ á, ȅ) ekspr. povzročati, da je kdo v zelo neprijetnem položaju: tarejo jih davki, dolgovi / revščina ga tare / trli so jih z lakoto; tarejo jih in jim delajo krivico zatirajo
// povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: nesrečen je, nekaj ga tare; tare ga skrb za ženo in otroke / brezoseb. trlo ga je, ker ni uspel
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: dolgčas jih tare; jeza, žalost ga tare zelo je jezen, žalosten
SSKJ
vstájati -am nedov. (ā) 
  1. 1. spravljati se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega: plesalci so vstajali in se postavljali v vrsto; vstajati izza mize; vstajati iz postelje s pomočjo drugih; počasi, previdno, ekspr. trudno vstajati / od viharja poleženo žito že vstaja
    // spravljati se v pokončen položaj po spanju, počitku: po budnici so začeli vstajati; zjutraj težko vstaja; zgodaj, z dnevom vstajati
    // (po ozdravljenju) zapuščati bolniško posteljo: bolnik že vstaja; ne bi še smela vstajati
  2. 2. ekspr., v zvezi z od prenehavati delati kaj v sedečem položaju: nerad vstaja od branja; večkrat vstaja od dela, učenja
  3. 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom začenjati se kazati višje od okolice: pred njimi je iz morja vstajalo kopno / na obzorju vstaja mesec vzhaja
    // pojavljati se premikajoč se s tal navzgor: izpod nog so vstajali oblaki prahu; na morju so vstajali valovi / iz vlažne zemlje je vstajal hlad se je širil
    // nastajati, pojavljati se sploh: zunaj je vstajal dan; za gorami vstaja nevihta, vihar / vstajal ji je dvom, sum začenjala je dvomiti, sumiti; v njem je vstajala jeza postajal je jezen
  4. 4. ekspr. pojavljati se v zavesti koga: iz pozabe so druga za drugo vstajale podobe; v njem je vstajala preteklost, zavest krivde
  5. 5. ekspr. prenehavati biti v negativnem, neugodnem stanju: vstajati iz moralne pokvarjenosti, revščine / po vojni je domovina le počasi vstajala se obnavljala
  6. 6. ekspr. upirati se, nasprotovati komu: ljudstvo po deželi vstaja; kmetje so pogosto vstajali proti graščakom, zoper gospodo
    ●     ekspr. lasje so mi vstajali, ko sem to poslušal čutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. vstajati s petelini v kmečkem okolju zelo zgodaj; vstajati lačen od mize ne dobiti dovolj jesti; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
    vstajáje: vstajaje s stola, se je poslovil
    vstajajóč -a -e: iz vode vstajajoči hlapi; vstajajoče jutro
SSKJ
vstáti vstánem dov. (á ȃ) 
  1. 1. spraviti se iz ležečega ali sedečega položaja v pokončnega: govoreči je vstal, da bi ga bolje slišali; hitro, sunkovito vstati; vstati iz postelje, izza mize, s stola / vstati komu odstopiti mu sedež
    // spraviti se v pokončen položaj po spanju, počitku: mati je že vstala, otroci pa še spijo; vstati ob šestih; pozno, zgodaj vstati
    // (po ozdravljenju) zapustiti bolniško posteljo: bolnik je že vstal; en teden ne sme vstati; danes je prvič vstala; kmalu ne bo mogel več vstati / pog. bali so se, da ne bo več vstala iz postelje ozdravela; star. vstati od bolezni
  2. 2. ekspr., v zvezi z od prenehati delati kaj v sedečem položaju: vstati od dela, učenja / težko vstane od knjige preneha brati, se učiti
  3. 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom pokazati se višje od okolice: iz morja je vstal otok; pred njim je vstala tovarna / sonce je že vstalo vzšlo
    // pojaviti se premikajoč se s tal navzgor: z jezera je vstala megla; za njimi je vstal oblak prahu / pred njim so vstale čudne pošasti so se pojavile
    // nastati, pojaviti se sploh: na teh tleh je vstala kultura, edinstvena na svetu; pri njih je vstalo novo življenje / sredi noči je vstala burja začela pihati; pojavili so se oblaki in vstal je vihar / vstal mu je dvom, sum začel je dvomiti, sumiti; v srcu mu vstane jeza, skrb, žalost postane jezen, zaskrbljen, žalosten; v ljudeh je vstalo sovraštvo do tujcev začeli so sovražiti tujce
    // v njem so vstale maščevalne misli
  4. 4. ekspr. pojaviti se v zavesti koga: iz pozabe so vstali dogodki iz mladosti; pred njim je vstalo nerešljivo vprašanje / v spominu so mu vstali neznani obrazi spomnil se je neznanih obrazov
  5. 5. ekspr. prenehati biti v negativnem, neugodnem stanju: vstati iz revščine, sužnosti / pesn. vstati od smrtnega spanja / verjeli so, da bo njihova domovina nekoč vstala se obnovila, okrepila; že ugasla ljubezen je spet vstala
  6. 6. ekspr., navadno v zvezi s proti upreti se, začeti nasprotovati komu: ljudstvo je vstalo proti taki odredbi; vstati proti krivici; vstali so kot en mož proti sovražniku
  7. 7. v krščanstvu priti v stanje združitve duše s telesom ob koncu sveta: verovati, da bodo mrtvi vstali / vstati od mrtvih / Kristus je vstal od mrtvih vstal tretji dan po smrti
    ●     vznes. vstal je velik pesnik, prerok nastopil; ekspr. vstal je vik in krik začeli so se zelo razburjati; ekspr. vstati z levo nogo biti slabo razpoložen; knjiž. vstal je na pot odšel je; od mize je vstal še lačen ni se najedel do sitega
    vstávši zastar.: komaj vstavši ranjenec je spet padel
    vstàl -ála -o: kip vstalega Kristusa; pravkar vstali otrok; krotil je vstalo jezo
SSKJ
vzdígati -am nedov. (í ȋ) star. vzdigovati: vzdigati vreče / iz dimnika se vzdiga dim / nad potokom se vzdiga hrib / v njem se je vzdigala jeza postajal je jezen
    vzdigajóč -a -e: vzdigajoči se valovi
SSKJ
vzdigováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: ko je vzdigoval deblo, se je ponesrečil; vzdigovati z dvigalom; počasi, težko vzdigovati; spuščati in vzdigovati / lahko je vzdigoval težka bremena bil je sposoben vzdigovati
    // vzdigovati jadra / od utrujenosti je komaj vzdigovala roke; pri hoji visoko vzdigovati noge; vzdigovati klobuk v pozdrav / vzdigovati kvišku, pog. gor
  2. 2. delati kaj višje: vzdigovati dvorišče z nasipanjem
  3. 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigati: ranjenca so vzdigovali trije moški; vzdigovati se z rokami / vzdigovati podrte drogove
  4. 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: vzdigovati cene / ekspr. od veselja vzdigovati glas začenjati glasneje govoriti
    // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigovati življenjsko raven
  5. 5. redko sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigati: vzdigovati denar; vzdigovati s hranilne knjižice
  6. 6. napravljati, da se kdo upre, upira; dvigati: vzdigovati ljudstvo proti izkoriščevalcem
  7. 7. ekspr. povzročati, delati: knjiga vzdiguje ogorčenje
    ●     ekspr. spet vzdigujejo glave postajajo uporni, predrzni; ekspr. zmeraj hitreje je vzdigoval noge hodil; ekspr. ne vzdiguj nosu nad navadne ljudi ne bodi domišljav, prevzeten; ekspr. knjiga vzdiguje prah v javnosti povzroča razburjanje, govorice; ekspr. vzdigovati svet s tečajev spreminjati trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. takrat so ga vzdigovali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili
    vzdigováti se 
    1. 1. premikati se navzgor, kvišku: megla se vzdiguje; iz lonca se vzdiguje para; s tal, za avtomobili se vzdiguje prah; vzdigovati se proti najvišji točki; hitro, višje se vzdigovati / cesta se vedno bolj vzdiguje vzpenja
      // pog. vstajati: drug za drugim se vzdigujejo in odhajajo
    2. 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: v njenem srcu se vzdiguje upanje / počasi se vzdiguje veter začenja pihati
    3. 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: iz morja se vzdigujejo strme skale; okrog pristanišča se je vzdigovalo mesto
    4. 4. s smiselnim osebkom v dajalniku čutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: bolnici se vzdiguje; vzdiguje se mi od gnusa, zaradi nesnage / želodec se jim vzdiguje ob pogledu na nered; v želodcu se mu vzdiguje
      ●       vzdigovati se nad povprečje biti boljši od povprečja; ekspr. videlo se je, kako se je nekaj vzdigovalo v njem kako je postajal jezen, razburjen
    vzdigováje star.: vzdigovaje skalo poškodovati si hrbet
    vzdigujóč -a -e: počasi se vzdigujoča cesta
SSKJ
zakáj prisl. (ā) 
  1. 1. vprašuje po vzroku: zakaj hodiš tja; zakaj si jezen na nas / zakaj bi ne bili veseli / ekspr.: le zakaj je ni v službi; zakaj, le zakaj si to storil; tukaj so vragvedi zakaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašala ga je, zakaj se smeje / elipt. hočem vedeti, zakaj
  2. 2. elipt., v trdilnih stavkih, v zvezi z le, pa izraža močno, odločno zanikanje: se bojiš? Zakaj le
    // v nikalnih stavkih izraža pritrditev brez pridržka: bi šel z nami? Zakaj pa ne
  3. 3. pog. čemu: zakaj mi vse to praviš? Zato, da izveš resnico; sam.: postavljati zakaje vprašanja o vzroku, vzrokih
    ●     ekspr. vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog
SSKJ
zakresáti -kréšem dov., zakrêši zakrešíte; zakrêsal (á ẹ́) udariti s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: zakresal je kamen in kresilna goba se je vžgala / železje zakreše po steni, da zasmrdi po ognju
● star. v njem zakreše jeza postane jezen; zastar. zakresati star papir zažgati; star. dogodek mu zakreše nove pomisleke vzbudi; star. rad zakreše kako šaljivo reče, pove
    zakresáti se 
    1. 1. nastati zaradi udarca česa ob kaj trdega, tako da pride do trenja: pod čevlji se zakrešejo iskre
    2. 2. ekspr. močno se zaiskriti, se zasvetiti: zakresati se v soncu / oči se zakrešejo
      ●       ekspr. v očeh se mu je zakresalo upanje je bilo videti, da je začel upati
SSKJ
zalomástiti -im dov. (á ȃ) silovito, hrupno iti skozi kaj ovirajočega: zalomastili smo skozi nizko grmičje
// ekspr. silovito, hrupno iti sploh: jezen je zalomastil po stopnicah
SSKJ
zgrísti zgrízem dov. (í) 
  1. 1. zdrobiti z zobmi: zgristi meso, orehe; dobro, slabo zgristi / zgristi z zobmi
    // z grizenjem poškodovati, raniti: miši so zgrizle obleko / od živčnosti si je zgrizla nohte; zgristi si ustnice
  2. 2. ekspr. izčrpati, uničiti: bolezen ga je zgrizla; ljubosumje zgrize človeka
    ●     ekspr. kritiki so ga zgrizli njegovo delo so ocenili zelo negativno; ekspr. na smrt sta se zgrizla zelo sta se sprla; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi
    zgrísti se 
    1. 1. ekspr. postati zelo jezen sam nase: zaradi teh govoric bi se najraje zgrizel / zgristi se od jeze, žalosti biti zelo jezen, žalosten
    2. 2. nar. sesiriti se: mleko se zgrize
    zgrízen -a -o: zgrizeni nohti; zgrizena hrana; zgrizene ustnice; prim. izgristi
SSKJ
zlovóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki je slabe volje, nerazpoložen: ves večer je bil molčeč in zlovoljen; bolezen ga je delala zlovoljnega; iz mesta se je vrnil zlovoljen / bil je zlovoljen zaradi navzočnosti tujca nejevoljen, jezen
// zlovoljen obraz, pogled
    zlovóljno prisl.: zlovoljno mu je segel v besedo
SSKJ
zmléti zméljem dov., zmêlji zmeljíte (ẹ́) 
  1. 1. z napravo zdrobiti žito: zmleti koruzo, pšenico; na debelo, na drobno zmleti / zmleti na žrmlje / zmleti v moko
    // s pripravo, napravo zdrobiti kako drugo snov sploh: zmleti kosti, orehe; zmleti meso z mesoreznico / zmleti suh kruh v drobtine
    // z napravo razkosati sadje: sadje najprej zmeljejo in nato stisnejo
  2. 2. ekspr. zdrobiti, streti: težki tovornjaki so zmleli nasuto kamenje / voz ga je zmlel pod seboj
  3. 3. ekspr. uničiti, porušiti: potres je zmlel celo naselje / čas ga je zmlel
    ●     ekspr. zmleti nasprotnika, sovražnika uničiti, onemogočiti ga; ekspr. zmlel je velik kos kruha pojedel; ekspr. če ga dobim v roke, ga bom zmlel natepel, pretepel; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo
    zmlét -a -o: zmleti orehi; sadje je zmleto
SSKJ
zmlínčiti -im dov. (í ȋ) povzročiti, da kaj pod pritiskom spremeni obliko, se iznakazi: zmlinčiti cigaretni ogorek; kovanec se pod kolesom zmlinči / kolo mu je zmlinčilo roko
// nav. ekspr. s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konj je zmlinčil jezdeca; skala se je odkrušila in zmlinčila več ljudi
● ekspr. tako sem jezen nanj, da bi ga zmlinčil zelo; ekspr. zmlinčiti sovražnika v prah uničiti, onemogočiti ga
    zmlínčen -a -o: zmlinčen avtomobil; bil je ves polomljen in zmlinčen
SSKJ
zrêči zrêčem dov., zrêci zrecíte; zrékel zrêkla (é) star.  
  1. 1. reči, povedati, navadno brez obzirov: bil je zelo jezen in jim je vse zrekel; koliko bridkih mu je zrekla
  2. 2. dati ime, vzdevek: zaradi punčke so ji zrekli Pikapolonica
SSKJ
zvèn zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) 
  1. 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena
    // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu
  2. 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed
    // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije
  3. 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven
    ♦     fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk
Število zadetkov: 100