Fran

1. 1. nanašajoč se na meglo:
   1. a) meglena plast; ekspr.: razgled ovira meglena tančica; iz meglenega jezera, morja se dvigajo gorski vrhovi
   2. b) hribi so še megleni; meglena pokrajina / megleno nebo
   3. c) pust meglen dan; meglena jesen; megleno podnebje
2. 2. ki se nejasno, nerazločno vidi: megleni obrisi predmetov; pren. megleni obrisi prihodnosti
   // ekspr. moten, medel, kalen: obraz je imel utrujen, oči meglene / skozi zastrto okno prihaja meglena svetloba
3. 3. ekspr. vsebinsko neopredeljen, neizdelan; nejasen: megleni načrti; imeti o čem meglene pojme; meglena slutnja / politični položaj je meglen
   // podan tako, da dopušča različno razumevanje, tolmačenje: ali so bili njegovi odgovori namenoma megleni; meglene splošne fraze; besedilo je na nekaterih mestih zelo megleno
   ● ekspr. niti v megleni prihodnosti ni videti rešitve časovno zelo oddaljeni; ekspr. zgodovina naselitve je še precej meglena neraziskana, nejasna

megléno prisl.: megleno si predstavljati, se spominjati / v povedni rabi jutri bo megleno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

mikávno prisl.: tako živeti ni prav nič mikavno; sam.: na njej je nekaj zelo mikavnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. ki vsebuje drobne, lebdeče delce: motna tekočina, voda; motno vino / motna reka
   // ki ima nizko stopnjo prozornosti: steklo je motno / skozi motna okna je prihajalo malo svetlobe
2. 2. ki je brez močnega sijaja, leska: motna luč, svetloba / bolnikove oči so bile motne; pren. moten pogled
   ♦ tekst. motno vlakno
3. 3. nav. ekspr. ki mu ni mogoče natančno določiti oblike, pomena, vsebine: motni obrisi hiš; motne dalje / motna misel, slutnja; motna prispodoba življenja; motne razmere / moten smehljaj

môtno stil. motnó prisl.: motno se spominjati dogodka; motno brušen kozarec / piše se narazen ali skupaj: motno zelena ali motnozelena gladina jezera; motno bela koža; motno rdeča svetloba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. postati večji po
   1. a) obsegu: matici je zadek zelo narasel / jajca in sladkor umešamo, da vse skupaj naraste; testo je lepo naraslo / zaradi deževja je reka narasla / publ. roman je narasel na štiri knjige ima, obsega
   2. b) številu: nesreče, vlomi naraščajo; mestno prebivalstvo naraste za več tisoč na leto
2. 2. doseči višjo stopnjo
   1. a) glede na intenzivnost, jakost: napetost, sovražnost med njimi je narasla; pritisk in temperatura v posodi sta narasla; ob tekmovanjih zanimanje za šport naraste / veter je proti večeru narasel / ekspr. glas mu je preteče narasel začel je glasneje govoriti
      // šum je narasel v hrup
   2. b) glede na količino: njegovi dolgovi so narasli; tabela kaže, za koliko je proizvodnja narasla
   3. c) glede na možni razpon: cene so čez mero narasle; vrednost zlata je narasla / število zaposlenih je naraslo
3. 3. zrasti: mladičem je perje že naraslo; raku so namesto polomljenih klešč narasle nove / odkar ga ni videla, mu je brada zelo narasla / zastar. narasel je velik fant
   ● zaradi deževja je gladina jezera narasla se je dvignila; ekspr. odkar je v tej službi, ji je greben zelo narasel postala je domišljava, prevzetna; prim. narasel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na naravo:
   1. a) naravni pojavi, zakoni; delovanje naravnih sil / naravne lepote dežele; naravne zanimivosti / naravni park večji del narave z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; naravni rezervat manjši del narave, namenjen zlasti znanstvenemu raziskovanju; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen
   2. b) naravni energetski viri; naravne dobrine; naravna bogastva / naravni asfalt, cement, plin; naravni magnet; naravna svetloba svetloba, ki jo dajejo nebesna telesa; naravna svila svila iz kokonov sviloprejke; naravno gnojilo; naravna in umetna jezera; blago iz naravnih vlaken
   3. c) naravni nauki
2. 2. tak, kot je sam po sebi, ne da bi ga človek spremenil: pustiti soku naraven okus; naravna barva lesa; okolica jezera je še popolnoma naravna / naravno vino vino brez dodatkov
3. 3. tak kot v resnici, v naravi: ohraniti naravni videz predmeta; kip pesnika v naravni velikosti / pripovedovati v naravnem časovnem zaporedju
   // ki je glede na ustroj organizma najbolj primeren: glava naj bo v naravnem položaju; naravna drža telesa / način življenja naj bo čimbolj naraven / naravne potrebe človeka po gibanju
4. 4. ki je v skladu z zakoni narave: naravni potek, razvoj, red; porušiti naravno ravnovesje / naravno kisanje, vrenje / umreti naravne smrti
   // ki se glede na stanje, položaj pričakuje: naraven razvoj bolezni, dogodkov; to je naravna posledica njegovega ravnanja; njegova reakcija je popolnoma naravna / stvari so se mu zdele čisto naravne razumljive
5. 5. ki v svojem bistvu ne podleže vplivom okolja: všeč so mu taki naravni ljudje; vedno je naraven; dekle je zelo naravno in preprosto
   // preprost, neprisiljen, neizumetničen: njegov govor je naraven; naravne kretnje; naravno vedenje / igralka je presenetila s svojo naravno igro
6. 6. dan, prirojen človeku: imeti naravni čut za pravičnost; naravni dar za glasbo; naravna inteligenca / ekspr. naravna pamet / naravni nagon
   ♦ biol. naravni izbor ali naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; ekon. naravni prirastek prebivalstva število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem razdobju rodi, kot umre; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; gastr. naravni zrezek ocvrt zrezek, ki ni paniran; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; gozd. naravni gozd gozd naravnega nastanka; jur. naravna domneva domneva na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja; naravno pravo nauk o pravicah, ki izhajajo iz človeške narave in so zato nedotakljive, neodvzemljive; kem. naravna barvila; lingv. naravni jezik jezik, ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; naravni spol; mat. naravni logaritem logaritem z osnovo e; naravno število število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; med. naravna imunost imunost, nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob; petr. (naravni) katran oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike

narávno 
1. 1. prislov od naraven: govoriti, živeti naravno; stvar poteka naravno; naravno skodrani lasje
2. 2. knjiž., v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov; razumljivo: naravno je, da je to storil; to je tako naravno, da bolj ne more biti; elipt. čisto naravno, da so hišo prodali; sam.: njegova odločitev je nekaj popolnoma naravnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

nènarávno prisl.: nenaravno se vesti; bil je nenaravno bled

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. delati kaj nižje: nižati kup / temen strop sobo niža; gladina jezera se niža / cesta se neopazno niža spušča
2. 2. spravljati z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: nižati naklado revije; temperatura in pritisk se nižata / nižati cene
   ♦ muz. nižati intonacijo peti ali igrati na nižji tonski višini od predpisane; nižati ton za pol tona
3. 3. ekspr. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati: ročico pri stroju je nižal in vzdigoval
   ● sonce se že niža zahaja; knjiž. večer se je nižal večerilo se je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. izraža premikanje ali usmerjenost v zaprt prostor, ant. ven: gledati, spustiti, vabiti noter; stopite noter; elipt. hiša je zaprta, ne morem noter; soba je odprta in ljudje hodijo ven in noter / kot povelje trebuh noter, prsi ven / vrata se odpirajo na noter navznoter; ropotijo smo znesli tja noter / pog. potica je dobra, noter sem dala orehe v nadev
   ● nižje pog. ne govori preveč, ta bi te še noter dal pisal o tebi v časopisu; star. mrzla jesen noter gre se približuje; pog. šli smo že noter v zimo bližala se je zima; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj; nižje pog. zamujeno noter prinesti nadomestiti; pog. noter pride manj, kot je stroškov dohodkov je manj; pog. s svojim jezikom te bo še spravila noter v zapor, ječo
   // v medmetni rabi izraža poziv za vstop: fantje, le noter, noter / na trkanje se oglasi iz sobe: noter naprej
2. 2. pog., navadno v zvezi z do, v prav, čisto: gozd sega noter do jezera; igrati noter do jutra / sejati noter v noč; iti daleč noter v Rusijo
3. 3. zastar. notri: noter jo peče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost
   // usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce
2. 2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela
   // pripisovati, prisojati: niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali; obešali so mu razne pustolovščine
3. 3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe
4. 4. nar. povešati, nagibati: sončnica ponoči obeša cvet; grmi se obešajo čez rob jezera
   ● ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati

obéšati se 
1. 1. oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča; obešati se okrog vratu; pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv
2. 2. slabš., z dajalnikom pridruževati se: obeša se družbam v gostilni; vsiljivo se jim obeša
   // iskati pomoč, zavetje: nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas; bolje, da se ne obeša nanj
3. 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se: kar naprej se obeša okrog naše hiše; obešati se po gostilnah
   ● ekspr. dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame legal, sedal; slabš. začela se je obešati na fante, na moške začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. obešati se na okna sklanjati se, nagibati se čeznje; ekspr. obešati se komu na pete slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; ekspr. obešati se komu na vrat nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. ozemlje z določenimi značilnostmi: alpsko območje; gozdnata območja Slovenije; na Dolenjskem so znana polharska območja; potresno območje; gospodarsko zaostala območja / slovensko jezikovno območje / publ., z oslabljenim pomenom: luška kapitanija obsega območje obale in obalnega morja; na območju Jugoslavije v Jugoslaviji; hotelski objekt na območju blizu jezera blizu jezera
   // ozemlje, na katerem je, se opravlja določena dejavnost: določiti območje zdravstvene postaje; gravitacijsko območje bolnice; prodajno, sodno, volilno območje; rekreacijsko, turistično območje
   // ozemlje okoli kakega središča: mestno območje; območje Ljubljane / zasavsko območje / taboriščno območje
2. 2. prostor, v katerem ima kaj svojo moč, vpliv: merilno območje instrumenta; letalo je izginilo iz vidnega območja; območje topovskega ognja; območje zemeljske težnosti
3. 3. dejavnost, dejavnosti, kjer kdo opravlja svoje delo; področje: delovno območje poravnalnih svetov; raziskave s psihološkega območja; območje poezije / razširiti območje dela
   ● publ. vplivno območje ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv; ekspr. izviti se iz območja družine oblasti, vpliva; ekspr. hotel se je iztrgati iz območja njene ljubezni rešiti se njenega vpliva, njene ljubezni; na tem območju ne predvidevajo novih gradenj prostoru, zemljišču; območje med Črnim morjem in Baltikom ozemlje
   ♦ ekon. nerazvito območje z nizkim narodnim dohodkom; elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost; nastavitveno območje v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih veličin; fiz. območje infrazvoka; meteor. območje visokega zračnega pritiska; urb. metropolitansko območje urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na osrednje mesto; voj. armadno območje na katerem so razporejene enote določene armade; ljubljansko armadno območje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: sončna svetloba odseva v rosi; plameni se odsevajo v njegovih očeh / svetloba plinskih svetilk je odsevala od mokrega tlaka / z oken je odsevalo dopoldansko sonce; zimsko sonce odseva v snegu / na gladini jezera odsevajo hiše
   // odbijati: stena odseva svetlobo / voda odseva njegovo podobo kaže
   // svetlo se odražati, kazati: breze odsevajo iz zelenja
2. 2. redko svetiti, sijati: luč odseva v temo
3. 3. kazati, izražati: pogled odseva njegova čustva; njen obraz odseva odločnost; nasmeh je odseval radost in srečo / vprašanje je odsevalo podcenjevanje / knjiž. umetnost odseva svoj čas
   // biti viden, kazati se v čem: ponos mu je odseval v očeh; jeza se mu odseva na obrazu / z obraza mu odsevata groza in strah / iz besed je odsevala utrujenost / knjiž. v šopku je odsevala pozna jesen
   ● publ. rezultati gospodarske reforme odsevajo na družbeni razvoj vplivajo

odsevajóč -a -e: razumel je iz pesmi odsevajočo otožnost; v morju odsevajoče mesto; nežnost odsevajoče oči

odsévan -a -o: odsevana sončna svetloba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: obesiti ogledalo na steno; iz žepa je potegnil ogledalo; stopiti pred ogledalo; gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu; ogledalo s starinskim okvirom; omara z ogledalom; škornji so se svetili kot ogledalo / brušeno ogledalo; kristalno ogledalo; stensko, žepno ogledalo
2. 2. ekspr., s prilastkom ogledalu podobna površina: čoln je drsel čez vodno ogledalo; veliko ogledalo jezera; ogledalo parketa
3. 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: umetnost je ogledalo življenja; gledališče kot ogledalo časa / to naj ostane kot ogledalo težkih dni spomin na težke dni
   ● ekspr. jezero mu je ogledalo v jezeru se ogleduje; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže ogledalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na napake
   ♦ avt. vzvratno ogledalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; lov. ogledalo modrikasto svetleče se perje v peruti race

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti: voda je oledenela
   // prekriti se z ledom; poledeneti: cesta je oledenela; površina jezera je že oledenela
2. 2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: koža na rokah mu je oledenela
3. 3. ekspr. postati negiben, tog: oledeneti od groze, strahu; vztrepetal je in oledenel
   // v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: kadar me je pogledal, mi je oledenela kri; ob tem kriku mu je oledenelo srce
   ● ekspr. prej prijazni pogled mu je oledenel postal brezčuten, zelo hladen; ekspr. ob tej grozovitosti jim je smeh oledenel na licih izginil z lic

oledenèl in oledenél -éla -o: oledeneli pogled; oledeneli vrhovi gor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. neporasel ali deloma porasel: za hišo se je razprostiral plan svet; ta svet je deloma gozdnat, deloma plan
   // odprt, razsežen: iz ozke soteske so prišli na plano jaso; čutil se je nebogljenega sredi planega polja
   // ki je brez vzpetin, raven: našli so toliko planega prostora, da so postavili hišo; travnik pred njim je bil plan kot gladina jezera
2. 2. v zvezi z morje odprt, širok: odpluti na plano morje; lovijo le na planem morju
   ♦ arheol. plano grobišče brez posebej nasutega kamenja, zemlje; strojn. plana stružnica stružnica za struženje ravnih ploskev; sam.: plano se je razprostiralo daleč pred njim; knjiž. pripravljen je stvar organizirati, na plano pa naj bi šli drugi se izpostavili nevarnostim, nevšečnostim; po planem si niso upali hoditi; med nevihto je bil na planem zunaj, na prostem; stekel je in je bil prvi na planem zunaj; spali so na planem zunaj, na prostem; vsi so hiteli na plano ven, na prosto
   ♦ vrtn. presajati rože na plano iz zaprtih gred ali rastlinjakov na prosto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo
2. 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje
   // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid
3. 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge
4. 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje
5. 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico
   ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo

pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila

pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

1. 1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: v igri je moral večkrat popačiti obraz; popačil se je od bolečine
2. 2. nav. ekspr. spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: tuje besede je popačil, da so bile nerazumljive; popačili so ime kraja / umetno popačiti ton, zvok
3. 3. prikazati kaj drugače, kakor je: zavestno so popačili dejstva; popačil je smisel njegovega stavka
4. 4. star. iznakaziti, skaziti: nesreča ji je popačila obraz / hiše so popačile okolico jezera
5. 5. star. pokvariti, izpriditi: lažnivost popači vsakega človeka; bala se je, da bo ta družba popačila njene otroke

popáčiti se z nenaravnimi, nepravilnimi gubami, potezami pokazati, izraziti negativen, odklonilen odnos: medtem ko ji je prigovarjal, se mu je popačila v obraz / ekspr. ti si pa res imeniten igralec, se je popačil zaničljivo rekel

popáčen -a -o: od nesreče popačen obraz; uporabljati popačene besede; o njej ima popačeno predstavo, sliko; moralno popačeni ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.