Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
zatíkati1 -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatikati razglednice za okvir slike; sporočila mu zatikajo kar za vrata; rad si zatika okraske za klobuk za trak na klobuku
    // zatikati revolver za pas
    // s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice; zatikati drogove za kavlje / zatikati palice med špice koles vtikati
  2. 2. s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatikati v sneg zastavice za označevanje proge / zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico
    zatíkati se 
    1. 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: trnki so se zatikali za plavajoče veje / koščice se rade zatikajo v grlu
    2. 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: drseči hlodi so se zatikali ob korenine; jermen, tekoči trak se pogosto zatika / pri odklepanju se ključ zatika
    3. 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehavati nemoteno potekati: financiranje kulture se zatika; pogovor se je začel zatikati / pri preskrbi se zatika; brezoseb. pri objavi teh del se je zatikalo
    4. 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno delati premore, prekinitve: poročevalcu se je zatikalo; pri pripovedovanju se mu je zatikalo
      ●       glas, jezik se mu zatika ne izgovarja, ne govori gladko
    zatikáje: zatikaje palico v tla, je počasi odšel
    zatikajóč -a -e: zatikajoč se ključ; zatikajoč se pogovor; prisl.: zatikajoče se brati, govoriti
SSKJ
zavézati in zavezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa narediti vozel
    1. a) da se kaj zapre, stisne: zavezati culo, nahrbtnik, vrečo; zavezati mapo; zavezati si čevlje / zavezati drobce v robec; zavezati si lase v čop
    2. b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezati kozarec z vloženimi kumaricami / zavezati rano / zavezati komu oči z ruto
    3. c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati otroku slinček; zavezati si kravato, predpasnik / zavezati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado
      // narediti vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezati trak, vezalko / zavezati konju rep narediti vozel, da se mu rep skrajša
      // zavezati vrv okoli stebra / zavezati pentljo
  2. 2. z izjavo, predpisom narediti koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezati koga s pogodbo, z zakonom; zavezati koga, da sodeluje / zavezati koga k plačilu, na plačilo da plača; zavezati koga za pripravo zborovanja / zavezati vojake s prisego
    ●     star. zavezati birmo biti za botra; ekspr. zavezati blago carini z določenim predpisom narediti obvezno plačevanje carine od blaga; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; poljud. zavezati popek, strok. podvezati popkovnico; nar. zavezati zvonove v krščanskem okolju na veliki četrtek in petek prenehati zvoniti; bibl. kar boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih prepovedali, sklenili
    ♦     etn. zavezati pečo na petelinčka, v petelinčka
    zavézati se in zavezáti se 
    1. 1. z določeno izjavo se narediti dolžnega kaj storiti, delati: zavezati se poravnati dolg; zavezati se z besedo, obljubo; zavezal sem se, da preskrbim material; pismeno se zavezati / zavezati se za les
    2. 2. z dajalnikom z določeno izjavo, dejanjem se narediti dolžnega biti komu zvest: zavezati se gospodarju, poveljniku / star. dekle in fant sta se za vselej zavezala sta se (cerkveno) poročila
      // ekspr. z določeno odločitvijo, ravnanjem se narediti vezanega na kaj: pisatelj se ni zavezal nobeni reviji; zavezati se ljubezni; še mlad se je zavezal zemlji
      ●       zastar. zavezali so se z našimi nasprotniki zvezali, povezali
    zavézan -a -o: zavezan čevelj; ti dohodki so zavezani davku; kmečki rodovi so zavezani svoji zemlji
    ●     pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. ali si hodil po mestu z zavezanimi očmi nisi nič videl, opazil; star. biti zavezan vojaški službi biti vojaški obveznik
SSKJ
zavzétnost -i ž (ẹ́) zastar. zavzetost, vnema: velika zavzetnost za jezik / z veliko zavzetnostjo opravlja svoje delo
● zastar. ljubezenska zavzetnost prevzetost, vznemirjenost
SSKJ
zaživéti -ím dov., zažível (ẹ́ í) 
  1. 1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela
  2. 2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela
  3. 3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov
    // začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele
  4. 4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti
    // s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo
  5. 5. redko postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi
    ●     knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; redko veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil
SSKJ
zbadljív -a -o prid. (ī í) ki rad prizadeva, žali koga z zanj neprijetnimi, posmehljivimi besedami: zbadljiv človek; zbadljiva ženska / imeti zbadljiv jezik
// ki vsebuje, izraža posmehljiv, nedobrohoten odnos do koga: zbadljiva beseda, opazka, pripomba; zbadljiva pesem; zbadljivo ime
    zbadljívo prisl.: zbadljivo odgovoriti, vprašati; sam.: ekspr. rad zine kako zbadljivo
SSKJ
zbíren -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zbiranje: zbirni jašek za odvod padavin; zbirno jezero / priti na zbirni prostor; zbirno središče; zbirno taborišče za begunce
♦ elektr. zbirni jezik programski jezik za pisanje programa, neposredno razumljivega računalniku; lingv. zbirno ime skupno ime; ptt zbirna pošta
SSKJ
zblóda -e ž (ọ̑) knjiž.  
  1. 1. zmedenost, zmota: njegova zbloda izvira iz neprimernega čtiva / fant je v veliki zblodi / čustvene, duhovne zblode / tvoje ravnanje je zbloda zabloda
  2. 2. mešanica, zmes: njegov jezik je zbloda različnih jezikov
SSKJ
zbóren2 -rna -o prid. (ọ̑) lingv. nanašajoč se na najvišjo zvrst knjižnega jezika: zborni in pogovorni knjižni jezik; zborna izreka kodificirana izreka knjižnega jezika
SSKJ
združeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati, da pride kaj skupaj na eno mesto: združevati knjige po avtorjih in strokah / združevati na enem mestu
    // delati, da pride kaj skupaj sploh: pri šivanju združujemo kose blaga; stroj, ki združuje vlakna / združevati v snope; združevati konce vrvi z vozli
    // delati, povzročati, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združevati samce in samice / spolno združevati
  2. 2. delati, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združevati občine / združevati njive in travnike / združevati besede v stavke / združevati ovce v trope
    // delati, da kaj postane sestavni del večje enote: združevati samostojne delavnice z osrednjim obratom / dogovor združuje države v gospodarsko skupnost
  3. 3. delati iz več delov, enot novo enoto, celoto: združevati člene pravilnika, ki se preveč ponavljajo
  4. 4. biti, nahajati se med čim in to povezovati: stavbi združuje pokrit hodnik; ceste in proge združujejo pokrajine in naselja
  5. 5. biti skupen vsem delom kake celote: združuje jih jezik; pesmi združuje ista tematika
    // notranje, čustveno povezovati: ta ideja ljudi združuje; skupno trpljenje najbolj združuje / skrb za otroke združuje starše in učitelje
  6. 6. imeti kaj kot svoj sestavni del: društvo je združevalo napredne dijake / ta del motorja združuje najvažnejše dele
  7. 7. delati, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občne zbore združujejo z zabavami / združevati prijetno s koristnim
  8. 8. imeti, vsebovati obenem: kritika mora združevati pravičnost in ostrino / združeval je lepoto in duhovitost; v svojem značaju združuje plemenite lastnosti
    ●     država v svojih mejah združuje različne narode v državi so, živijo; publ. sindikat združuje nekaj tisoč članov ima; ekspr. kako združuje poklic igralca s tako brezčutnostjo kako je kot igralec lahko tako brezčuten
    ♦     čeb. združevati čebelje družine; jur. združevati delo vzpostavljati razmerja v delovnem procesu
    združeváti se 
    1. 1. postajati sestavni del večje enote: predmestna naselja se združujejo z mestom
      // prihajati prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se kabla združujeta / v daljavi se nebo združuje z morjem
    2. 2. iz dveh ali več samostojnih enot nastajati nova, večja enota: podjetji se združujeta / glasovi so se združevali v melodijo
    3. 3. začenjati delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: kmetje se združujejo z delavci; gospodarsko, poslovno, strokovno se združevati / politično se združevati v stranke
    4. 4. imeti spolni odnos: ti dve pasmi se ne združujeta / spolno, telesno se združevati
    združujóč -a -e: združujoč se v društva, gojiti ljudske običaje; v jate združujoči se ptiči; združujoče lastnosti
SSKJ
zindividualizírati -am dov. (ȋ) knjiž. s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika: pisatelju je uspelo zindividualizirati like v romanu
// vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti: zindividualizirati jezik
    zindividualizírati se začeti ravnati kot posameznik, ne oziraje se na skupnost, družbo: ljudje so se zindividualizirali
    zindividualizíran -a -o: zindividualiziran človek; zindividualizirano življenje
SSKJ
zlíkati -am tudi izlíkati -am dov. (ȋ) 
  1. 1. s potegovanjem vročega likalnika po tkanini zgladiti: zlikati hlače, obleko; oprati in zlikati perilo
    // narediti kaj gladko, nezmečkano: pred obdelavo je treba pločevino zlikati / ekspr. ležišče, posteljo si vsako jutro skrbno zlika
  2. 2. knjiž. slovnično, stilno izboljšati: članek bo treba še zlikati; Prešeren je slovenski jezik poplemenitil in zlikal
  3. 3. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: v zavodu so ga dobro zlikali; izobraziti in zlikati človeka
  4. 4. star. zloščiti, osvetliti: zlikati čevlje, parket; zdrgniti in zlikati komate, bakren kotliček
    zlíkan tudi izlíkan -a -o 
    1. 1. deležnik od zlikati: bleščeče zlikan avtomobil; skrbno zlikani robovi na hlačah; zlikana obleka, srajca; pospraviti zlikano perilo
      ●       ekspr. bil je ves zlikan, kakor iz škatlice zelo skrbno oblečen, urejen
    2. 2. ekspr. ki je zelo skrbno oblečen, urejen: zlikan moški; vedno je vsa zlikana
SSKJ
zlôben -bna -o prid., zlôbnejši (ó ō) ki drugim želi, namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave: zlobni ljudje so se smejali njegovi nesreči; bil je čemeren in zloben; zloben kot hudič / biti zloben do koga; ne bodi (tako) zloben
// ki izraža, kaže zlobo: zloben izraz okrog ustnic; njegove oči so dobile zloben lesk; reči kaj z zlobnim nasmeškom; zloben pogled
// ki vsebuje zlobo: zloben namen; zlobna misel, pripomba
● on se tega ni spomnil ali, če sem malo zloben, ni vedel izraža neprimernost trditve; ekspr. ima zloben jezik rad zelo slabo govori o ljudeh, opravlja; ekspr. varovati se zlobnih jezikov opravljivcev
    zlôbno prisl.: zlobno namigovati na kaj; zlobno se posmihati
SSKJ
zlomíti zlómim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose
    // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti
    // zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik
  2. 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti
    // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je
    // telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila
  3. 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
    ●     ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
    ♦     jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)
    zlomíti se 
    1. 1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal
    2. 2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla
    3. 3. ekspr. nahitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku
    4. 4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se nahitro konča
      // ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu
      ●       v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati
    zlómljen -a -o: zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena
    ●     ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli
SSKJ
znánstven -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na znanost: znanstvena metoda / znanstvena izdaja knjige; znanstvena raziskava, razprava / znanstveni jezik; doktor in drugi znanstveni naslovi / znanstvena ustanova / znanstveni delavec, svetnik / znanstvena natančnost / znanstvena fantastika literarna dela, ki temeljijo na predvidenih izsledkih znanosti
♦ polit. znanstveni socializem revolucionarna teorija, ki sta jo na podlagi znanstvene analize kapitalizma utemeljila Marx in Engels
    znánstveno prisl.: znanstveno utemeljiti trditev
SSKJ
zób -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 
  1. 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
  2. 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa
    ●     ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
    ♦     alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago
SSKJ
zunánjost -i ž (ȃ) 
  1. 1. zunanja stran, površina česa: obložiti zunanjost stavbe z marmorjem; umazana zunanjost knjige
  2. 2. celota iz okolja vidnih značilnosti osebe, stvari: njegova zunanjost se je z leti spremenila; opisati zunanjost pogrešanega; soditi koga po zunanjosti; dekle prikupne zunanjosti / paziti na svojo zunanjost biti primerno oblečen, negovan; urejena zunanjost / skladnost med človekovo zunanjostjo in notranjostjo telesnimi značilnostmi
    // ocenjevati žival po zunanjosti po vidnih telesnih značilnostih
  3. 3. knjiž. vidna, s čuti zaznavna stvarnost, del stvarnosti: televizijski jezik je del vidne in slišne materialne zunanjosti; zunanjost sveta / raziskovati zunanjost literature oblikovne značilnosti, zgodovinske, življenjske okoliščine literarnih del
  4. 4. vidna, s čuti zaznavna stvar pri kom, čem: ognil se je opisovanju obraza in drugih zunanjosti
    // vidna, s čuti zaznavna stvar, ravnanje zlasti kot nasprotje vsebini česa: zunanjosti pri poroki; prevelik poudarek na zunanjosti pri bogočastju
    // stvar, ravnanje, ki kaže družbeni ugled, veljavo: oklepa se dragih avtomobilov in drugih zunanjosti
SSKJ
zverížiti -im dov. (ī ȋ) ekspr.  
  1. 1. narediti, povzročiti, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: vihar je zverižil drevo; zverižiti z udarcem; okensko krilo se je zverižilo / bolezen ga je zverižila / zverižiti ustnice
  2. 2. narediti vsebinsko nejasno, zapleteno: z mnogimi vstavki je zgodbo zverižil; misli so se mu zverižile
    // vsebinsko nejasno, zapleteno povedati: zverižil je nekaj stavkov, pa ga ni nihče razumel / zverižil je nekaj pesmi
  3. 3. popačiti: zverižiti dejstva / zverižiti jezik / neprestani pritiski so ga moralno zverižili pokvarili, izpridili
    zverížen -a -o: zverižene črke; zverižena slika mostu v vodi; zverižene stare ulice
SSKJ
zvóčen -čna -o prid., zvóčnejši (ọ̄ ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost
    ●     prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
    ♦     elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih
  2. 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran
    zvóčno prisl.: zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln
SSKJ
žarovít -a -o prid. (ȋ) knjiž.  
  1. 1. žarek, žareč: žarovita zarja na obzorju / žarovita svetloba / žarovito poletje sončno, zelo vroče
    // žarovita belina prta bleščeča
  2. 2. ognjevit: poslušati govor žarovitega poslanca / njegov jezik je pesniško žarovit / njeni žaroviti pogledi so ga omamljali bleščeči, žareči
SNB
žénskiSSKJ -a -o prid. (ẹ́)
    žénska kvôta -e -e in kvóta -e ž (ẹ́, ó; ọ́) nav. mn.
    predpisani odstotek žensk, ki deluje na kakem področju: uvesti ženske kvote; obvezne ženske kvote; zagovorniki ženskih kvot; Vlada pripravlja sprejetje zakona o ženskih kvotah v podjetjih
    žénska pisáva -e -e ž (ẹ́, ȃ)
    način leposlovnega pisanja, značilen za ženske avtorice: obstoj ženske pisave; proučevanje ženske pisave; Zgodbe določa izrazita ženska pisava – tako pri izbiri motivov in zornem kotu predstavitve kot pri njihovi obdelavi
    žénske štúdije -ih -dij ž mn. (ẹ́, ú ȗ)
    interdisciplinarno študijsko in raziskovalno področje, namenjeno proučevanju vlog, izkušenj in dosežkov žensk v družbi: predavati ženske študije; doktorica ženskih študij; center za ženske študije; Glede na družbene spremembe v zadnjem stoletju, znanstveni prispevek raziskovalk in pomembnost ženskih študij se da zamolčevanje ženske prisotnosti in delovanja razumeti le kot izraz zaplankanosti in nadutosti
    žénsko poimenovánje -ega -a s (ẹ́, ȃ) jezikosl.
    občno ali lastno ime ženskega spola, parno moškemu; feminativ: tvoriti ženska poimenovanja za poklice; Da bodo električarke, parlamentarke, v francoščini celo ministrice, prepričale jezik, kako smiselna in potrebna so tudi ženska poimenovanja, se bodo morale najprej preporazdeliti družbene vloge
Število zadetkov: 746