Včasih slišim, da kdo opiše izgubo glasu ali pa močno hripavost z metaforo, da je na slabem glasu. Je to napaka ali drug pomen frazema v zvezi z izgubo dobrega slovesa, spoštovanja?
Zadetki iskanja
Medmetna raba besede prosim:
V zadevnem članku navajate kot primer stavek:
Mi lahko, prosim, odgovoriš še danes?
Ali lahko uporabimo ta medmet tudi v stavkih, kjer je osebek v množini? Oziroma ali lahko medmetno rabimo tudi 1. osebo množine?
- Nam lahko, prosim, odgovorite še danes?
ali
- Prosimo, odgovorite še danes!
ali
- Odgovorite, prosim, še danes.
Po pregibniku Besana se priimek Ovsenek sklanja Ovsenek, Ovsenka, Ovsenku ... Zakaj ne Ovseneka, Ovseneku? Vem, da »po občutku« ni merodajen argument, pa vseeno ...
V Slovenskem pravopisu (v členu 528) piše, da zloženke načeloma pišemo skupaj, med primeri pa je naveden tudi zaimek malokdo. Ali je malokdo zloženka ali je sklop?
Prevajam eno delo in sm se malce zataknil pri poslovenjenju fraze like knows like ali pa it takes one to know one. Se komu svita, kako ju ponavadi postavimo v slovensko obliko?
To je beseda, ki jo dandanes poznamo skorajda vsi. Nisem pa še zasledil, kako se po slovensko reče temu izrazu. Ali se je ta beseda že dovolj poslovenila, da bi jo lahko poimenovali pirsing? Ali je tuja oblika ustreznejša? V SSKJ-ju ne zasledim ne enega ne drugega izraza, drugje v rabi pa obe varianti. Kaj vi pravite?
Kako lahko razložim slovensko negovorečemu (zelo malo), kako in zakaj se v slovenščini sklanja. Primer: ena roža dve roži pet rož
ali pa
eno pivo dve pivi pet piv
Med pregledom več voščilnic ob rojstvu otroka se mi je porajalo naslednje vprašanje. Kateri izmed spodnjih zapisov je pravilen? Dobrodošla sreča! ali Dobrodošla, sreča!
Koncept je verjetno enak, kot npr. pri pozdravu, kjer je slovnično pravilen zapis Živijo, Ana! in ne Živijo Ana!
Zapisi z vmesno vejico se mi zdijo bolj pravilni, pa vendar vas rajši vprašam za mnenje, saj jih v poplavi voščilnic v fizičnih in spletnih trgovinah zelo redno najdem. Najlepša hvala za obrazložitev in razjasnitev vprašanja že vnaprej!
Iščemo krajše poimenovanje za rubriko z izobraževalnimi vsebinami. Razmišljamo o dveh možnostih: izobraževanje ali znanje. Krajša različica bi bila zaradi omejitve prostora boljša izbira, a skrbi nas, da ima znanje drugačen, preveč šolski prizvok. Ali obstaja še kakšno drugačno samostalniško poimenovanje, ki bi pojmovno zajemalo široko polje vseživljenjskega učenja, ki ni nujno vezano na šolski sistem? Kaj pa množinska oblika poimenovanja rubrike, npr. znanja? Kakšna je pravzaprav po vašem razlika med enimi in drugim poimenovanjem?
Imam poved: Ob toplem popoldnevu se je na atletski olimpijadi zbralo mnogo tekmovalcev ter obiskovalcev. Imam možnosti, da je krepko napisan stavčni člen: a) osebek b) predmet v tožilniku c) predmet v rodilniku Kateri odgovor naj izberem? – Vsi sošolci mi pravijo, da je to sigurno osebek, a se jaz s tem vsekakor ne strinjam, ker mi vprašanje kdo se je zbralo nikakor ni smiselno.
Kakšna je raba ločil na koncu povedi, če je del naslova klicaj (Čefurji, raus!)?
Npr.
- Vsi učenci so prebrali roman Čefurji, raus!.
ALI
- Vsi učenci so prebrali roman Čefurji, raus! (Naslov je napisan ležeče.)
1. Po nekih novih pravilih (ne vem, kdo naj bi jih postavil, ampak zdaj vse tajnice govorijo o tem) naj se v formalnih pismih ne bi več v istem besedilu pisalo Zadeva: ... in Spoštovani, temveč le eno ali drugo. Morda veste, kako je s tem?
2. Katere možnosti imamo pri pisanju pozdravov, še posebej v kombinaciji s podpisom, npr.
Lep pozdrav,direktornova vrstica Jože Novak
Lep pozdrav.DirektorJože Novak ...
Lepo vas pozdravljam.
Lepo pozdravljeni.
Zdi se mi, da imamo tukaj pravzaprav ogromno možnosti in ni treba, da se omejujemo samo na eno, vendar ljudje pričakujejo, da jim daš le en odgovor.
3. Za to trditev pa bi samo potrebovala vašo potrditev: če v dopisu napišemo položaj človeka v podjetju/organizaciji, je prav, da ženskam pripišemo žensko obliko poklica, kajne? Npr.
Maša Kovač,nabavna referentka (in ne nabavni referent).
Zanima me razlog za obstoj precejšnjega števila »zastrupljenih« besed v slovenskem jeziku, katerih pomen se razlaga ravno obratno od tega, kar bi morale pomeniti, glede na besede iz katerih so sestavljene.
Recimo beseda “NI” izraža zanikanje. Beseda “RES“ izraža dejstvo. Beseda “RESNICA" (RES-NI-CA) pa naj bi tudi izražala dejstvo, čeprav bi glede na njeno sestavo morala pomeniti zanikanje dejstva, torej nedejstvo.
Še en primer:
Beseda “UM” izraža sposobnost mišljenja. Beseda “RAZ” izraža nekaj, kar je bilo prej, in sedaj ni več. Beseda “RAZUM“ (RAZ-UM) pa je definirana kot sposobnost vključevati, sprejemati v zavest in ugotavljati vzročne, logične povezave, glede na njeno sestavo pa bi morala pomeniti ravno nasprotno.
Z uporabo takšnih besed na zavedni ravni torej nekaj lahko govorimo, na podzavedni ravni pa v bistvu sporočamo ravno obratno. Kdo je odgovoren za takšne oksimorone v slovenskem jeziku in kako jih odpraviti?
Poleg bolj ali manj tradicionalnih poimenovanj pokrajinskih enot z imeni nekdanjih dežel (Koroška, Štajerska, Primorska, Goriška, manj Kranjska) in njihovih delov (Gorenjska, Dolenjska, Notranjska, Kras, Bela Krajina) ali zemljepisnih enot (Dravsko polje, Savinjska dolina,) obstajajo tudi tradicionalna poimenovanja po krajih (Tolminsko, Bovško, Koprsko, Vipavsko, Kočevsko, Celjsko, Kozjansko, Cerkljansko).
Vendar pa se zadnje čase pojavljajo tudi nova, netradicionalna poimenovanja po drugih krajih, ki včasih niso dajali imen svoji okolici. Predvsem to opažam pri ustnem poročanju radijskih in televizijskih krajevnih poročevalcev, ki kar vsako upravno enoto ali celo občino poimenujejo z imenom glavnega kraja.
In tako slišimo, da se je kaj zgodilo ne le na Koprskem, pač pa tudi na Piranskem in na Izolskem; in ne le na Vipavskem, temveč tudi na Ajdovskem in Sežanskem in Ilirskobistriškem; in da je poleg Kočevske tudi Ribniško in Grosupeljsko; na Gorenjskem se pa dogaja kaj ne le na Kranjskem (pa ni mišljena dežela Kranjska, temveč zgolj mestna občina Kranj), pač pa tudi na Jeseniškem in celo na Kranjskogorskem.
Pa seveda z zgledi nisem bil in tudi nisem mogel biti izčrpen.
Kaj meni jezikovna stroka o tem pojavu širjenja. Saj vem, da se jezik razvija in da je raba pogosto argument, ampak - meni se zdi stvar posiljena in neokusna.
Še namig: mogoče bi lahko pojav kdo širše (s primeri, mogoče z anketo in statistično) obdelal v diplomski ali drugi nalogi.
Zanima me, ali mora biti samostalnik srce v naslednjih primerih v ednini ali v množini. Učenci radi beremo knjige, da bo učenost sveta osvojila naša srca. (Gigafida) Pesem se je dotaknila naših src/našega srca.
Kako to, da besede lulika ni v SSKJ, medtem ko besede lulček, veselička, pizda, pička, mala, sram ... so?
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- 8
- Naslednja »