Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
párnik -a m (ȃ) 
  1. 1. ladja na parni pogon: jadrnice in parniki / parnik na kolesa
  2. 2. velika ladja sploh: parnik odplove iz pristanišča; peljati se s parnikom; kljun parnika / čezoceanski, rečni parnik; tovorni, trgovski parnik
SSKJ
ptíca -e ž (í) 
  1. 1. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem: ptice čivkajo, pojejo, vreščijo; ptica je kljuvala, odletela; loviti ptice; jata ptic; živi kakor ptica pod nebom svobodno, brezskrbno
    // divja, domača ptica; gozdna, nočna, vodna ptica; mrtvaška ptica po ljudskem verovanju ptica, ki napoveduje smrt, zlasti sova, čuk; ptica pevka, selivka, ujeda; razstava ptic
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom iznajdljiva, prebrisana ženska: sosedovo dekle je prava ptica
    ●     ekspr. jeklena, srebrna ptica letalo
SSKJ
ptìč ptíča m (ȉ í) 
  1. 1. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem: ptiči čivkajo, pojejo; krmiti, loviti ptiče; jata ptičev; biti vesel kot ptič; živeti kot ptič na veji svobodno, brezskrbno
    // divji, domači ptiči; močvirski, vodni ptiči; ptiči pevci; ekspr. kralj ptičev orel
  2. 2. ekspr., navadno s prilastkom iznajdljiv, prebrisan človek: sosed je šele pravi ptič / on je čuden ptič; postal je pravi nočni ptič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje
    ●     ekspr. ni ne ptič ne miš nima izrazitih lastnosti, značilnosti; ekspr. jekleni ptič letalo; fant je gol kot ptič je brez kakršnegakoli imetja; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
SSKJ
rílec -lca [u̯c] m (ȋ) 
  1. 1. podaljšani, zoženi prednji del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih: prašiči brodijo z rilci po blatu; ježev rilec / odpreti rilec
    // ta del brez spodnje čeljusti: rilec in spodnja čeljust / skuhati rilec v ješprenju
  2. 2. v dolg mišičnat organ zrasla nos in zgornja ustna pri slonu: slon je z rilcem ovil deblo
  3. 3. ekspr. prednji, rilcu podoben del česa: rilec topa / rilec ladje kljun; rilec pri čajniku dulec
  4. 4. nizko obraz: udari ga na rilec; z odurnim rilcem se je obrnil k njemu
    // usta: dvignil je pijačo k rilcu
    ●     nizko ne vtikaj svojega rilca v vsako reč ne vmešavaj se; nizko kuhati rilec kujati se; ekspr. prodati zadnji rilec iz svinjaka prašiča
SSKJ
rumenokljún -a -o prid. (ȗ ū) ki ima rumen kljun: rumenokljun kos
● ekspr. rumenokljuni fantje mladi, neizkušeni
SSKJ
siníčji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na sinice: siničji kljun / siničje petje
SSKJ
šílast -a -o prid. (í) dolg, ozek in koničast: šilast kljun / šilasti vrhovi gora
// ki je ozke, koničaste oblike: šilast nos; šilasta glava / ekspr. šilasta kolena
// ki ima dolgo in ozko konico: nož s šilastim rezilom / šilast zvonik
♦ arhit. šilasti lok lok, ki je na vrhu koničasto zalomljen
SSKJ
širokokljún -a -o prid. (ȗ ū) ki ima širok kljun: širokokljune ptice
SSKJ
šópati -am nedov. (ọ̑) nižje pog.  
  1. 1. gačiti: šopati medveda
  2. 2. hraniti, krmiti s potiskanjem hrane v kljun: šopati gos, purana; pren. šopati učence z znanjem
    ●     nizko ti otroka preveč šopaš mu daješ preveč jesti
SSKJ
tíca -e ž (í) 
  1. 1. star. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptica: tica frfota v kletki; žvrgolenje tice
  2. 2. ekspr. lahkoživa, malopridna ženska: v mladosti je bila prava tica; take tice bodo zaprli
    // navadno v povedni rabi iznajdljiva, prebrisana ženska: ona je tica, zmeraj se znajde; ti si pa tica, da si jih ugnala
SSKJ
tìč tíča m (ȉ í) 
  1. 1. pog. žival, ki ima peruti, kljun in je pokrita s perjem; ptič: tiči žvrgolijo; ujeti tiča; petje tičev; poje kot tič lepo; živi kot tič svobodno, brezskrbno
  2. 2. ekspr. lahkoživ, malopriden človek: ljudje takih tičev ne marajo; za tiče te vrste je sodišče; s tistimi tiči se ne boš družil / on je čuden tič človek; vseh sort tiči so med nami ljudje
    // navadno v povedni rabi iznajdljiv, prebrisan človek: starejši so bili drugačni tiči kot mi; on je tič, da malo takih; ti si mi pa tič / tič je, da je toliko naredil sposoben, podjeten; res je tič, da si upa pogumen; kljub starosti je še tič dosti zmore
  3. 3. evfem. moški spolni ud: odpel je hlače in pokazal tiča
    ●     pog., ekspr. je nočni tič (rad) dolgo bedi, dela; (rad) ponočuje; pog. ni ne tič ne miš nima izrazitih lastnosti, značilnosti; pog. kar tako živi z neko žensko, pa ni ne tič ne miš ne poročen ne samski; nar. pol tič(a) pol miš(a) netopir; pog. iste sorte tiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo
SSKJ
vránji -a -e prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na vrane: vranji kljun / vranja jata / vranje krakanje
  2. 2. ekspr. črn s kovinskim sijajem: imeti vranje lase / vranja obleka
    ♦     bot. vranja noga rastlina s pernatimi listi in belimi, rumenkastimi ali škrlatno rdečimi cveti, Coronopus
    vránje prisl.: vranje črn
SSKJ
vtikováti -újem nedov. (á ȗ) vtikati: raca vtikuje kljun v vodo / ne vtikuj se v pogovor vmešavaj
SSKJ
zazévati -am dov. (ẹ́) 
  1. 1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu je zazevala; zaradi izsušitve so okna zazevala / ekspr. čevlji so zazevali, da so bili vidni prsti podplat se je odtrgal od zgornjega dela
    // razmeroma široko se odpreti: odsunil je vrata, da so nastežaj zazevala / brazda je na široko zazevala
    // z odprtjem, razmikom česa nastati: na licu mu je zazevala velika rana; s tolikšno silo je zasadil sekiro v tnalo, da je zazevala dolga razpoka / v strehi je zazevala luknja
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pred njim je zazeval prepad / ko je hotel misel zapisati, je papir prazen zazeval vanj; pren. v srcu je zazevala praznina
  3. 3. ekspr. široko odpreti usta, kljun: ko je zaslišal novico, je zazeval od presenečenja; kokoš zazeva od žeje
    // zazehati: zazeval je in se pretegnil; od dolgega časa je zazeval
    ●     knjiž. dolgo se nista srečala in med njima je zazeval prepad odtujila sta se drug drugemu
SSKJ
zazijáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. ekspr. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zaradi slabe izdelave so okna hitro zazijala / čevlji so ob strani zazijali podplat se je odtrgal od zgornjega dela
    // razmeroma široko se odpreti: porinil je, da so vrata nastežaj zazijala / od presenečenja so ji zazijala usta / razpoke v čolnu so še bolj zazijale so se še povečale
    // z odprtjem, razmikom česa nastati: na čelu mu je zazijala velika rana; v steni je zazijala razpoka
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod planincem je zazijal prepad; pren. v nas je zazijala praznina
  3. 3. slabš. široko odpreti usta, kljun: ko je slišal novico, je zazijal; od začudenja je kar zazijal; petelin zazija od vročine
    // zazehati: od časa do časa je zazijal
  4. 4. slabš. zakričati, zavpiti: zazijati od bolečine
    ●     slabš. iz oči ji je zazijal strah po očeh se je videlo, da jo je strah; ekspr. pred njim je nenadoma zazijalo težko vprašanje se je pojavilo
    zazijáti se slabš.  nepremično, navadno radovedno se zagledati: zazijal se je v izložbo; zazijati se za kom; kam si se zazijal / zazijal se je v mlado deklico zaljubil
SSKJ
zévati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu zeva; zaradi izsušitve lesa okna zevajo / ekspr. njegovi čevlji že zevajo imajo podplat odtrgan od zgornjega dela
    // biti razmeroma široko odprt: vrata nastežaj zevajo / rana zeva
    // ekspr., s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v mreži, ograji zeva luknja / na čelu mu zeva globoka rana ima globoko rano
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod njim je zevalo brezno; oder je nemo zeval v dvorano
  3. 3. ekspr. imeti odprta usta, kljun: mrliču so podvezali brado, da ne bi zeval; kokoš je zevala od vročine, žeje / mladič je zeval, dokler ga niso do sitega nakrmili odpiral kljun
    // zehati: že ves večer zeva; brezoseb. nocoj se otrokom ni nič zevalo
    zevajóč -a -e: požrešno zevajoč gobec zveri; zevajoča rana; v zidu zevajoča razpoka
SSKJ
zévniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): okenski krili sta zevnili
    // razmeroma široko se odpreti: usta so zevnila
  2. 2. ekspr. odpreti usta, kljun: ko mladič zagleda mater, lačno zevne; zevniti od strahu
    // zazehati: dvakrat je zevnil in takoj zaspal
SSKJ
zijáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. ekspr. biti v stanju, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): avtomobilska vrata zijajo / čevlji so zijali, da so se videli prsti so imeli podplat odtrgan od zgornjega dela
    // biti razmeroma široko odprt: okna zijajo in vrata so sneta s tečajev / rana zija; kopalna kad pri dnu zija je počena; razpoke v zemlji zijajo vsak dan bolj so vsak dan večje
    // s prislovnim določilom biti kje z vidno odprtino, praznino: v strehi zijajo luknje; košare in sodi so prazni zijali po shrambah
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: okenske odprtine so črne zijale v nas; pod njim je zijal prepad
  3. 3. slabš. imeti odprta usta, kljun: ne zijaj, zapri usta; kokoš zija od žeje
    // zehati: ves večer že zija
  4. 4. slabš. nepremično, navadno radovedno gledati: ustavil se je in zijal; zijati okrog sebe; kaj tako zijaš vame, za njo / oči topo zijajo
  5. 5. slabš. kričati, vpiti: kaj tako zijaš, saj nismo gluhi; zijati nad kom
    ●     slabš. to bo zijal, ko pride bo začuden, presenečen; ekspr. zijati od začudenja biti zelo začuden; slabš. že spet zija v časopis bere časopis; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; slabš. zija kot tele v nova vrata gleda zelo neumno ali začudeno; preg. čim več ima, po več zija tem več bi hotel imeti
    zijáje: zijaje ga je poslušala
    zijajóč -a -e: zijajoči gobci pošasti; zijajoča rana, razpoka
SSKJ
zíniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. odpreti usta, kljun: zinil je in ugriznil; ziniti od začudenja; široko ziniti
    ●     ekspr. čevelj mu je zinil, da se vidijo prsti podplat se mu je odtrgal od zgornjega dela; dan se je podaljšal za toliko, kolikor petelin zine malo se že pozna, da je dan daljši
  2. 2. ekspr. reči, povedati: premisli, kaj boš zinil; v pijanosti marsikaj zine; niti besede ni zinil / ni zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja
Število zadetkov: 39