- 1. nav. ekspr. ki povzroča občutek neprijetnosti, zadrege: pogovor je postajal kočljiv; kočljivo vprašanje / kočljiv človek pretirano občutljiv
// znašli so se v kočljivem položaju
// ki zahteva pri uresničitvi sposobnost, spretnost, pronicljivost: dobiti kočljivo nalogo; reševati kočljive zadeve / kočljiv poklic - 2. zastar. izbirčen, zahteven: otrok je razvajen in kočljiv / opravljen s kočljivo skrbnostjo (pretirano) veliko