diskriminácija -e ž (á)
dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljanje: odpraviti diskriminacijo; gospodarska, rasna diskriminacija; čeprav je diskriminacija med spoloma po ustavi prepovedana, so ženske za enako delo slabše plačane od moških / publ.: odpraviti diskriminacije do domačega prebivalstva; to je nova diskriminacija nasproti nezadostno razvitim deželam / pozitivna diskriminacija dodeljevanje več ugodnosti manjšim skupnostim kot velikim
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
diskriminírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljati: diskriminirati črnce; diskriminirati nezakonskega otroka
2. razločevati: s temi sredstvi uspešno diskriminiramo naravne in umetne pojave
1. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljati: diskriminirati črnce; diskriminirati nezakonskega otroka
2. razločevati: s temi sredstvi uspešno diskriminiramo naravne in umetne pojave
- diskriminíran -a -o:
podeželska mladina je bila pri šolanju diskriminirana; diskriminirano umetniško delo
SSKJ²
dobríkati se -am se nedov. (ī)
izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal; zaman se ji dobrikaš; toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrika
izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal; zaman se ji dobrikaš; toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrika
- dobrikajóč se -a -e:
pes se je dobrikajoč stisnil h gospodarju; spregovoriti z dobrikajočim se glasom
SSKJ²
dobróta -e ž (ọ̑)
1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti
2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami
// star. korist2, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti
3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot
4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote
● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo
♦ pravn. pravna dobrota nekdaj oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom
1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti
2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami
// star. korist2, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti
3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot
4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote
● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo
♦ pravn. pravna dobrota nekdaj oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom
SSKJ²
dobrótnica -e ž (ọ̑)
1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica
2. zastar. vlačuga, prostitutka: Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov)
1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica
2. zastar. vlačuga, prostitutka: Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov)
SSKJ²
dobrótnik -a m (ọ̑)
kdor izkazuje, deli komu dobrote: on je naš največji dobrotnik; vse življenje mu je bil dobrotnik; slabo vrača svojemu nekdanjemu dobrotniku
kdor izkazuje, deli komu dobrote: on je naš največji dobrotnik; vse življenje mu je bil dobrotnik; slabo vrača svojemu nekdanjemu dobrotniku
SSKJ²
dolgočásiti -im [dou̯gočasiti] nedov. (á ȃ)
povzročati komu dolgčas: govornik je dolgočasil poslušalce; dolgočasiš me s to statistiko
povzročati komu dolgčas: govornik je dolgočasil poslušalce; dolgočasiš me s to statistiko
- dolgočásiti se
čutiti, občutiti dolgčas: na plesu se je dolgočasila; pri takih pogovorih se vedno zelo dolgočasi
SSKJ²
dolgováti -újem [dou̯govati] nedov. (á ȗ) navadno z dajalnikom
1. biti dolžen, imeti dolg: dolguješ mi tisoč evrov; dolgujete nam na račun dobave / dolguje mu dopis
2. biti obvezan komu kaj izkazovati: dolgujem ji hvaležnost; dolgovati staršem ljubezen in spoštovanje
3. imeti kaj po zaslugi koga: temu človeku dolgujem srečo, življenje; publ. mesto dolguje svoj razcvet turizmu
1. biti dolžen, imeti dolg: dolguješ mi tisoč evrov; dolgujete nam na račun dobave / dolguje mu dopis
2. biti obvezan komu kaj izkazovati: dolgujem ji hvaležnost; dolgovati staršem ljubezen in spoštovanje
3. imeti kaj po zaslugi koga: temu človeku dolgujem srečo, življenje; publ. mesto dolguje svoj razcvet turizmu
SSKJ²
dôlžen in dolžán dôlžna -o stil. -ó [dou̯žən; dou̯žan] prid. (ó ȃ ó)
1. ki še ni poravnan, plačan: plačati dolžno naročnino; vrniti dolžno vsoto
// v povedni rabi ki ima dolg: na vse strani je dolžen / dolžen mu je veliko vsoto; dolžen mu je za delo; dolžni ste mi najemnino za pol leta / hvala lepa za trud, koliko sem pa dolžen koliko vam moram plačati; polovico bom plačal takoj, ostalo pa ostanem dolžen; pren. družbi je bil dolžen za vzgojo
● pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil
2. ki se glede na zasluge pričakuje, zahteva: izkazujejo mu dolžno čast, spoštovanje; izreči komu dolžno priznanje
// v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo / vsi smo dolžni skrbeti za red pričakuje se od nas, moramo; dolžni smo, da mu pomagamo
3. obvezen, predpisan: določili so dolžni delež posamezne občine pri financiranju skupnih zadev
♦ pravn. dolžno pismo pisna obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; dolžni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež
1. ki še ni poravnan, plačan: plačati dolžno naročnino; vrniti dolžno vsoto
// v povedni rabi ki ima dolg: na vse strani je dolžen / dolžen mu je veliko vsoto; dolžen mu je za delo; dolžni ste mi najemnino za pol leta / hvala lepa za trud, koliko sem pa dolžen koliko vam moram plačati; polovico bom plačal takoj, ostalo pa ostanem dolžen; pren. družbi je bil dolžen za vzgojo
● pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil
2. ki se glede na zasluge pričakuje, zahteva: izkazujejo mu dolžno čast, spoštovanje; izreči komu dolžno priznanje
// v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo / vsi smo dolžni skrbeti za red pričakuje se od nas, moramo; dolžni smo, da mu pomagamo
3. obvezen, predpisan: določili so dolžni delež posamezne občine pri financiranju skupnih zadev
♦ pravn. dolžno pismo pisna obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; dolžni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež
SSKJ²
domovínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na domovino: domovinski čut; domovinska dolžnost, ljubezen; domovinska nesreča / domovinska vojna vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu
● ta beseda je že dobila domovinsko pravico se je razširila, uveljavila
♦ lit. domovinska pesem pesem, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine; pravn. domovinski list do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino
nanašajoč se na domovino: domovinski čut; domovinska dolžnost, ljubezen; domovinska nesreča / domovinska vojna vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu
● ta beseda je že dobila domovinsko pravico se je razširila, uveljavila
♦ lit. domovinska pesem pesem, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine; pravn. domovinski list do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino
SSKJ²
domôvnica -e ž (ȏ)
pravn., do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica: izdati domovnico
pravn., do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica: izdati domovnico
SSKJ²
SSKJ²
doségati -am nedov. (ẹ̄)
1. s prizadevanjem, dejavnostjo prihajati do česa: dosegati cilje; dosegati svoj namen
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, ki ga določa samostalnik: dosegati napredek, uspeh; moštvo dosega zmage
2. v celoti opravljati, izpolnjevati: dosegati normo, plan
3. biti enak, enakovreden komu: po umetniški vrednosti dosega pisatelj svoje sodobnike / konzerve nikoli ne dosegajo sveže pripravljene hrane
● ta drevesa dosegajo višino do sto metrov so visoka do sto metrov
1. s prizadevanjem, dejavnostjo prihajati do česa: dosegati cilje; dosegati svoj namen
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, ki ga določa samostalnik: dosegati napredek, uspeh; moštvo dosega zmage
2. v celoti opravljati, izpolnjevati: dosegati normo, plan
3. biti enak, enakovreden komu: po umetniški vrednosti dosega pisatelj svoje sodobnike / konzerve nikoli ne dosegajo sveže pripravljene hrane
● ta drevesa dosegajo višino do sto metrov so visoka do sto metrov
SSKJ²
dosodíti in dosóditi -im dov., dosójen (ī ọ́)
1. prenehati soditi: s koncem leta bo ta sodnik dosodil
2. z odločbo, sodbo določiti, da komu kaj pripada: sodišče je tožnici dosodilo odškodnino / dosoditi dosmrtno ječo, smrtno kazen
3. šport. določiti glede na pravila igre: sodnik je dosodil enajstmetrovko v korist domačih
1. prenehati soditi: s koncem leta bo ta sodnik dosodil
2. z odločbo, sodbo določiti, da komu kaj pripada: sodišče je tožnici dosodilo odškodnino / dosoditi dosmrtno ječo, smrtno kazen
3. šport. določiti glede na pravila igre: sodnik je dosodil enajstmetrovko v korist domačih
SSKJ²
dostavljáč -a m (á)
kdor komu kaj dostavlja: dostavljač ni izročil pošte o pravem času; dostavljač časopisov, kruha; dostavljač pri trgovskem podjetju
kdor komu kaj dostavlja: dostavljač ni izročil pošte o pravem času; dostavljač časopisov, kruha; dostavljač pri trgovskem podjetju
SSKJ²
dostavljávec -vca in dostavljálec -lca [dostau̯ljau̯ca] m (ȃ)
kdor komu kaj dostavlja: naročeno blago mi je pripeljal dostavljavec; dostavljavec časopisov, paketov
kdor komu kaj dostavlja: naročeno blago mi je pripeljal dostavljavec; dostavljavec časopisov, paketov
SSKJ²
SSKJ²
doštudírati -am dov. (ȋ)
končati študij: dolgo je študirala, zdaj je le doštudirala; fant je hitro doštudiral; doštudiral je pravo; doštudiral je na tehniški fakulteti / ekspr. izključili so me iz gimnazije in tako sem doštudiral nehal študirati
// preh. omogočiti komu, da konča študij: vse otroke je doštudiral s svojo skromno plačo
končati študij: dolgo je študirala, zdaj je le doštudirala; fant je hitro doštudiral; doštudiral je pravo; doštudiral je na tehniški fakulteti / ekspr. izključili so me iz gimnazije in tako sem doštudiral nehal študirati
// preh. omogočiti komu, da konča študij: vse otroke je doštudiral s svojo skromno plačo
- doštudíran -a -o:
doštudirana mladina
SSKJ²
drèk drêka m, mest. ed. tudi dréku (ȅ é)
1. vulg. pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo; blato, govno, iztrebki: stopiti v drek; kurji, pasji, svinjski drek; smrad po dreku; umij se, smrdiš ko drek
2. nizko kar je malo vredno, nepomembno: vsak drek si zapiše; joka za vsak drek; tepec boš ostal, če boš bral takle drek tako slabo knjigo / bil je proti vojni in sploh vsemu temu dreku
// malo vreden, nepomemben človek: ti si drek proti njemu / kot psovka na, drek hudičev, da si boš zapomnil, kdaj si izzival
3. nizko neprijeten, zapleten položaj: zdaj si pa res v dreku; zmeraj je pomagal komu iz dreka
4. nizko, v členkovni rabi izraža
a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: to me pa res en drek briga; vse si je sam pripravil, doma je en drek dobil; iskal sem, pa sem en drek našel
b) v povedni rabi omalovaževanje: drek je vse skupaj / elipt. pravi drek, če me premestijo
5. nizko, v členkovni rabi izraža močno zanikanje ali omalovaževanje: drek, ne bom se pustil; drek, pa taka zabava!
● nizko vse en drek je, če grem ali ne vseeno je; nizko tako za en drek je, da bi ga še otrok lahko pretepel brez moči, šibek; nizko pritožuje se za vsak drek za vsako malenkost; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
1. vulg. pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo; blato, govno, iztrebki: stopiti v drek; kurji, pasji, svinjski drek; smrad po dreku; umij se, smrdiš ko drek
2. nizko kar je malo vredno, nepomembno: vsak drek si zapiše; joka za vsak drek; tepec boš ostal, če boš bral takle drek tako slabo knjigo / bil je proti vojni in sploh vsemu temu dreku
// malo vreden, nepomemben človek: ti si drek proti njemu / kot psovka na, drek hudičev, da si boš zapomnil, kdaj si izzival
3. nizko neprijeten, zapleten položaj: zdaj si pa res v dreku; zmeraj je pomagal komu iz dreka
4. nizko, v členkovni rabi izraža
a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: to me pa res en drek briga; vse si je sam pripravil, doma je en drek dobil; iskal sem, pa sem en drek našel
b) v povedni rabi omalovaževanje: drek je vse skupaj / elipt. pravi drek, če me premestijo
5. nizko, v členkovni rabi izraža močno zanikanje ali omalovaževanje: drek, ne bom se pustil; drek, pa taka zabava!
● nizko vse en drek je, če grem ali ne vseeno je; nizko tako za en drek je, da bi ga še otrok lahko pretepel brez moči, šibek; nizko pritožuje se za vsak drek za vsako malenkost; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
SSKJ²
dŕkati -am nedov. (ȓ)
1. vulg. samozadovoljevati se: nekateri moški le še drkajo; drkati na sliko porno igralke
2. vulg. nalašč povzročati komu nevšečnosti z oviranjem pri delu, obremenjevanjem z nepomembnimi stvarmi, zadevami: dan na dan so ga drkali v glavo, v možgane
3. zastar. večkrat zdrsniti, zdrkniti: potne kapljice so mu drkale po čelu
4. zastar. drsati se: gledala je, kako fantje drkajo po ledu; otroci so se hodili na potok drkat
1. vulg. samozadovoljevati se: nekateri moški le še drkajo; drkati na sliko porno igralke
2. vulg. nalašč povzročati komu nevšečnosti z oviranjem pri delu, obremenjevanjem z nepomembnimi stvarmi, zadevami: dan na dan so ga drkali v glavo, v možgane
3. zastar. večkrat zdrsniti, zdrkniti: potne kapljice so mu drkale po čelu
4. zastar. drsati se: gledala je, kako fantje drkajo po ledu; otroci so se hodili na potok drkat
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- ...
- 82
- Naslednja »
Število zadetkov: 1632
Dostopnost