Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
izpodbíti -bíjem in spodbíti -bíjem dov., izpodbìl in spodbìl (í ȋ)
1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje državi
2. zanikati, ovreči: izpodbiti dokaz, trditev; tega dejstva ni mogoče izpodbiti
// pravn. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika
    izpodbít in spodbít -a -o:
    izpodbiti razlogi; sodba je bila s tem dokazom popolnoma izpodbita
SSKJ²
izpodjédati -am tudi spodjédati -am nedov. (ẹ́)
1. z jedenjem, grizenjem od spodaj delati škodo, uničevati: črv izpodjeda korenine
● ekspr. delo v rudniku mu izpodjeda zdravje kvari, uničuje
2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstranjevati: voda izpodjeda breg
3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati komu škodo: v službi ga izpodjedajo; izpodjedati drug drugega / izpodjedati komu ugled
SSKJ²
izpodjésti -jém tudi spodjésti -jém dov., 2. mn. izpodjéste tudi spodjéste, 3. mn. izpodjedó tudi izpodjêjo tudi spodjedó tudi spodjêjo; izpodjêj in izpodjèj izpodjêjte tudi spodjêj in spodjèj spodjêjte; izpodjédel izpodjédla tudi spodjédel spodjédla, stil. izpodjèl izpodjéla tudi spodjèl spodjéla (ẹ́)
1. z jedenjem, grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti: črv izpodje korenine
● ekspr. internacija mu je izpodjedla življenjske moči pokvarila, uničila
2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstraniti zemljo: voda je izpodjedla breg
3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodjedel ga je v službi / izpodjesti komu čast, ugled
    izpodjéden tudi spodjéden -a -o:
    izpodjeden breg; temelji mosta so izpodjedeni; izpodjedeno drevo
SSKJ²
izpodkopávati -am tudi spodkopávati -am nedov. (ȃ)
1. s kopanjem od spodaj kvariti, uničevati: izpodkopavati drevje, temelje hiše / voda izpodkopava bregove; pren., ekspr. izpodkopavati temelje države
● ekspr. nočno delo mu izpodkopava zdravje kvari, uničuje
2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati pomen ali preprečevati obstoj česa: izpodkopavati komu avtoriteto, ugled; izpodkopavati oblast; izpodkopavati vero v resnico
SSKJ²
izpodnášati -am in spodnášati -am nedov. (ȃ)
1. s potegom, sunkom odstranjevati izpod česa: izpodnašati podstavke / sošolci so mu radi izpodnašali stol
2. s silo, močjo preprečevati normalno premikanje nog: burja ga izpodnaša; voda jih je začela izpodnašati / brezoseb. na melišču jih je izpodnašalo
// v zvezi z noga s podstavljanjem noge povzročati, da se kdo spotakne, pade: fantje so mu izpodnašali noge
3. s trajnim, hitrim tokom odstranjevati: voda izpodnaša breg / brezoseb. hišo je začelo izpodnašati
4. ekspr. preprečevati obstoj, delovanje: njegovi nasprotniki ga izpodnašajo; demokratska stranka izpodnaša republikansko / negotovost ga izpodnaša
● ekspr. izpodnašati komu tla povzročati, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročati, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja
SSKJ²
izpodnêsti -nêsem in spodnêsti -nêsem dov., izpodnésel izpodnêsla in spodnésel spodnêsla; izpodnesèn tudi izpodnešèn in spodnesèn tudi spodnešèn (é)
1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: izpodnesti desko; izpodnesti podstavek / izpodnesel mu je oporo, na katero se je naslanjal
// v zvezi s stol s hitrim potegom, sunkom odstraniti stol izpod sedečega, da ta lahko pade: izpodnesli so mu stol
2. s silo, močjo preprečiti normalno premikanje nog: val jih je izpodnesel; voda mu je izpodnesla noge / brezoseb. na poledeneli cesti ga je izpodneslo / pri prehitevanju je motoristu izpodneslo zadnje kolo
// v zvezi z noga s podstavitvijo noge povzročiti, da se kdo spotakne, pade: izpodnesel mu je nogo; padel je, kakor bi mu kdo izpodnesel noge
3. s trajnim, hitrim tokom odstraniti: voda je izpodnesla breg
4. ekspr. preprečiti obstoj, delovanje: izpodnesti svojega tekmeca / na vse načine so se trudili, da bi izpodnesli vstajo
● ekspr. enega so izpodnesli, drugi pa je zbežal ustrelili; ekspr. hipotezo bo treba podpreti ali pa izpodnesti zanikati, ovreči; ekspr. izpodnesli so mu stolček povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju; ekspr. izpodnesti komu tla povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. vse življenje je bil pošten, zdaj pa ga je izpodneslo je naredil moralni prekršek
SSKJ²
izpodžréti -žrèm in spodžréti -žrèm dov., izpodžŕl in spodžŕl (ẹ́ ȅ)
1. z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti: črvi so izpodžrli korenine
● ekspr. skrbi so mu izpodžrle živce pokvarile, uničile
2. slabš. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodžrli so ji dom
SSKJ²
izpolníti in izpôlniti -im tudi spolníti in spôlniti -im [ispou̯niti; spou̯niti] dov. (ī ó)
1. napraviti, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: on zmeraj obljublja, pa nikoli nič ne izpolni / svoje grožnje ni izpolnil; izpolniti besedo, obljubo / izpolniti komu prošnjo ugodno rešiti; to željo ti lahko izpolnim; želja se ji ni izpolnila
// napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolniti dolžnost, povelje, ukaz; izpolniti očetovo voljo / izpolniti normo / stoodstotno izpolniti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati / armada je častno izpolnila težavno nalogo opravila / vseh naročil ne morem izpolniti v tako kratkem roku
● publ. kandidat ni izpolnil vseh pogojev ni imel kvalitet, ki se zahtevajo, pričakujejo; publ. kongres je izpolnil vsa pričakovanja uspeh kongresa je bil zelo velik
♦ šol. izpolniti šolsko obveznost končati devet let šolanja v osnovni šoli
2. vpisati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolniti prijavnico / izpolniti obrazec v treh izvodih; izpolniti položnico s tiskanimi črkami, pisalnim strojem / izpolniti rubriko
3. napraviti, da prostor ni več prazen: prazno steno je izpolnil s knjižnimi policami / nova knjiga bo izpolnila vrzel v umetnostni publicistiki / izpolniti izpraznjeno delovno mesto zasesti ga; pren. samo delo in glasba ne moreta izpolniti življenja
4. živeti do določene dobe: pesnik je izpolnil šestdeset let
    izpolnívši tudi spolnívši zastar.:
    izpolnivši naročilo, se je vrnil
    izpôlnjen tudi spôlnjen -a -o:
    izpolnjen obrazec; izpolnjeni pogoji; prostor je s tem izpolnjen; ukaz je bil v celoti izpolnjen; izpolnjena želja
SSKJ²
izposodíti in izposóditi -im in sposodíti in sposóditi -im dov. (ī ọ̑)
dati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposoditi avtomobil; izposoditi knjigo
    izposodíti si in izposóditi si in sposodíti si in sposóditi si
    1. dobiti v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposoditi si obleko za nastop; kolo si je izposodil od prijatelja / izposoditi si pri sosedih na visoke obresti
    ●     evfem. policisti so že prijeli tistega, ki si je izposodil vaš avto vzel, ukradel
    2. vzeti, prevzeti: besede za te pojme smo si izposodili iz nemščine; izposoditi si metodo dela
    3. ekspr. ponorčevati se, pošaliti se: dobro, pošteno so si ga izposodili; pisatelj si je temeljito izposodil birokrate
    izposójen tudi sposójen -a -o:
    izposojen denar; izposojene besede; izposojene knjige moram jutri vrniti
SSKJ²
izposójati -am in sposójati -am nedov. (ọ́)
dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojati avtomobile, kostume
● knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj
    izposójati si in sposójati si
    1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: ta gospodinja si pogosto izposoja živila pri sosedah; izposojati si denar; izposojati si knjige v knjižnici
    ●     ekspr. noči mu niso bile dovolj, še dan si je izposojal za spanje spal je podnevi
    2. jemati, prevzemati: izposojati si besede iz drugih jezikov; izposojati si ideje od drugih avtorjev
    3. ekspr. norčevati se, šaliti se: izposojati si svoje tovariše; pošteno si ga izposojajo
SSKJ²
izposojeváti -újem tudi sposojeváti -újem nedov. (á ȗ)
dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojevati avtomobile / knjižnica izposojuje ob torkih
    izposojeváti si tudi sposojeváti si
    1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposojevati si denar, knjige
    2. jemati, prevzemati: izposojevati si besede iz drugih jezikov
SSKJ²
izpovédati -povém dov. (ẹ́)
1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedati ljubezen, žalost; v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva; izpovedati se v glasbi, slikarstvu / izpovedati dekletu ljubezen / knjiž. to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki izrazil / star. odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati povedal, priznal
2. pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari: priče so izpovedale drugače kot obdolženec; brez obotavljanja, po resnici izpovedati / izpovedati pod prisego / izpovedal je, da je nedolžen
3. javno izraziti svojo pripadnost čemu: izpovedati vero; vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost
    izpovédati se ekspr.
    povedati vse, kar človeka vznemirja: čutil je potrebo, da bi se komu izpovedal; izpovedal sem se vsega, kar mi je ležalo na srcu; odkrito se izpovedati
    izpovédan -a -o:
    izpovedana ljubezen; to je bilo jasno, pred pričami izpovedano; 
prim. spovedati
SSKJ²
izprašíti -ím tudi sprašíti -ím dov., izprášil tudi sprášil (ī í)
odstraniti prah iz česa: izprašiti obleko, preprogo; izprašiti in izkrtačiti naslonjače
● šalj. izprašiti komu hlače, zadnjico natepsti ga; ekspr. izprašil bo sinu lahkomiselnost iz glave s strogim ravnanjem bo dosegel, da sin ne bo več lahkomiseln
    izprašèn tudi sprašèn -êna -o:
    izprašena obleka, posteljnina; 
prim. sprašiti2
SSKJ²
izpustíti -ím tudi spustíti -ím dov., izpústil tudi spústil (ī í)
1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel
2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri
// povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo
3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov
// navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več
4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek
5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več
// ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil
6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika
● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe
♦ pravn. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca
    izpustíti se tudi spustíti se
    pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu
    izpuščèn tudi spuščèn -êna -o:
    pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; 
prim. spustiti
SSKJ²
izrabíti in izrábiti -im dov. (ī á)
1. popolnoma, v celoti porabiti: izrabiti ves kredit
// napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko uporabi: izrabiti prostor / ves prosti čas izrabi za študij
2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: maksimalno izrabiti stroj; izrabiti energetske vire
3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izrabiti ugodne razmere / izrabil je ugodno priložnost in zbežal
// napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izrabiti službeni položaj; izrabiti predpise
4. dati komu premajhno povračilo za delo, ki ga je opravil: brezobzirno izrabiti delavce
5. z dolgo rabo, uporabo napraviti kaj neuporabno, neprimerno: čopič je izrabil do držaja; čevlji so se že izrabili; stroj se je čisto izrabil / žival se pri težkem delu kmalu izrabi izčrpa, oslabi
    izrábljen -a -o:
    dobro izrabljen čas; načrtno izrabljen prostor; stroj je že izrabljen
SSKJ²
izrábljati -am nedov. (á)
1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko uporablja: dobro izrabljati prostor / koristno izrabljati čas
2. delati, da kaj opravlja svoj namen: maksimalno izrabljati stroje; za elektrarne se izrabljajo tudi veliki slapovi
3. delati, da kaj prinese ugodnosti: izrabljati ugoden položaj na tržišču / kot vljudnostna fraza izrabljam to priložnost, da se vam zahvalim za pomoč
// delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izrabljati službeni položaj; izrabljati neurejene razmere / izrabljati svoj vpliv na mladino
4. dajati komu premajhno povračilo za delo, ki ga opravlja: izrabljati delavce
    izrábljati se 
    z dolgo rabo, uporabo postajati neuporaben, neprimeren: stroji se izrabljajo
    izrabljajóč -a -e:
    izrabljajoč ugodno priložnost, so pobegnili
    izrábljan -a -o:
    gospodarsko izrabljane kolonije
SSKJ²
izráziti -im dov. (á ȃ)
1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pisno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi
♦ jezikosl. izraziti začudenje z medmetom
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku
● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj
3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 × 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično
    izráziti se 
    1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil
    // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla
    // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast
    2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah
    // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi
    3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela
    izrážen -a -o:
    javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih
SSKJ²
izrážati -am nedov. (á)
1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pisno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina
// biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti
3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja
// biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje
4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo pravicam homoseksualcev; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih
    izrážati se 
    1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pisno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo
    // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi
    2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju
    izražajóč -a -e:
    izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti
SSKJ²
izrêči -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é)
1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal
2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se / publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju
3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči
● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo
♦ pravn. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo
    izrêči se 
    javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca
    // javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči
    izrékši in izrêkši zastar.:
    to izrekši, se je poslovil
    izrečèn -êna -o:
    izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega
SSKJ²
izróčati -am nedov. (ọ́)
1. delati, da prehaja kaj k drugemu: izročati komu denar, pisma / ko je izročal sinu posestvo, si je izgovoril preužitek / izročati pozdrave
// dajati komu kaj, zlasti na slovesen način: diplome jim je izročal dekan
2. s širokim pomenskim obsegom delati, da prehaja kaj kam z določenim namenom: izročati denar, predmete v hrambo, varstvo / sčasoma so mu izročali zahtevnejša opravila dajali / publ. obnovljeno šolo so izročali svojemu namenu
● vznes. očeta so izročali zemlji pokopavali so ga
    izróčati se knjiž.
    prepuščati se, predajati se: izročal se je težkim mislim
Število zadetkov: 1632