Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
tírs -a m (ȋ) v grški mitologiji palica boga Dioniza in menad, na zgornjem koncu ovita z bršljanovimi ali trtnimi listi in navadno s pinijevim storžem na vrhu: menade z venci in tirsi
SSKJ
tkálski -a -o [ls in u̯s] prid. (ȃ) nanašajoč se na tkanje ali tkalstvo: tkalska industrija / tkalski stroj / tkalski tehnik
♦ obrt. tkalski vozel vozel, s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti; tekst. (tkalski) čolniček priprava na statvah za vnašanje votka med osnovne niti
SSKJ
toaléta -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. boljša ženska obleka za posebne priložnosti: zna nositi toaleto; elegantna, preprosta toaleta; modra toaleta iz tila / dolga plesna toaleta; večerna toaleta
  2. 2. oblačenje, urejanje svoje zunanjosti: končati toaleto; med toaleto je ne sme nihče motiti; jutranja toaleta; soba za toaleto
    // knjiž. toaletne potrebščine: pospraviti toaleto v torbico
  3. 3. prostor s straniščem in navadno umivalnico, zlasti v javnih lokalih: toaleta je na koncu hodnika; šla je v toaleto, da si popravi pričesko / toaleta za dame; toaleta v letalu
SSKJ
tolkáč -a [u̯k] m (á) 
  1. 1. batu ali kiju podobno orodje, s katerim se kaj s tolčenjem mečka, drobi: mečkati krompir, peso s tolkačem; lesen tolkač; tolkač za poper
  2. 2. priprava na vhodnih vratih iz gibljivo pritrjenega obroča in kovinske plošče za trkanje; tolkalo: potrkati s tolkačem; medeninast tolkač
  3. 3. muz. krajša lesena ali kovinska palica z glavico na koncu, s katero se tolče na tolkalo
SSKJ
tolkálce -a [u̯k] s (ā) manjšalnica od tolkalo: okrašeno bronasto tolkalce
♦ muz. lesena ali kovinska paličica z glavico ali metlico na koncu, s katero se tolče na tolkalo
SSKJ
topolísten -tna -o prid. (ȋ) bot., navadno v zvezi topolistna kislica kislica z velikimi, dolgopecljatimi, na koncu zaokroženimi spodnjimi listi, Rumex obtusifolius
SSKJ
trájnica -e ž (ȃ) rastlina, ki raste, cveti več let: posaditi na vrt trajnice; presajanje trajnic; narcise, spominčice in druge trajnice
♦ bot. zelnata trajnica rastlina, pri kateri ob koncu vegetacijske dobe odmrejo nadzemni deli
SSKJ
trênje -a s (é) 
  1. 1. glagolnik od treti trem: trenje orehov; trenje peska pod kolesi / medsebojno trenje dveh hrapavih površin / trenje lanu s trlicami / ob koncu trenja priredijo gostijo teritve
  2. 2. fiz. pojav, da se podlaga upira premikanju telesa po njej s silo, ki je nasprotna smeri premikanja: premagovati, zmanjševati trenje; proučevati trenje; trenje med vrtečim se in mirujočim delom ležaja / kotalno trenje pri kotaljenju kakega telesa; koeficient trenja količina, ki pove, s kolikšno silo se podlaga upira, ko se po njej premika telo s stalno hitrostjo; sila trenja sila, s katero deluje podlaga na gibajoče se telo in katere smer je nasprotna smeri gibanja telesa
  3. 3. nav. ekspr. spor, nesoglasje: odpravljati medsebojna trenja; med njima je prišlo do trenja; nazorska, politična trenja; trenja v stranki / pogajanja so potekala brez večjih trenj
SSKJ
tréska -e stil. treskà -è ž (ẹ́; ȁ ȅ) nar. odsekan, odlomljen tanek, podolgovat kos lesa; trska: cepiti treske; klati polena v treske; podkuriti s treskami; suh je kot treska / treska se mu je zadrla v prst iver
// nekdaj tak kos lesa, na enem koncu narezan, za svetenje: prižgati tresko; svetiti s tresko; stojalo za gorečo tresko
SSKJ
tríceps -a m (ȋ) anat. mišica, ki ima na enem koncu tri krake, triglava mišica: triceps meč, nadlakta
SSKJ
tríglàv in trígláv -áva -o prid. (ȋ-ȁ ȋ-á; ȋ-ȃ) ki ima tri glave: triglavo božanstvo; pren. triglava gora
♦ anat. triglava mišica mišica, ki ima na enem koncu tri krake
SSKJ
trikót -a m (ọ̄) 
  1. 1. trikotna ploskev: pokositi trikot na koncu njive; trikot zelenice / graditi v trikotu med cestami; trikot Ljubljana—Kranj—Kamnik; pren. trikot državnih, narodnih in gospodarskih vprašanj
  2. 2. kar je po obliki podobno trikotniku: pojesti trikot sira; postaviti se v trikot / zložiti prtiček v obliki trikota
    ●     žarg., elektr. trikot trikotna vezava; star. ljubezenski trikot ljubezenski trikotnik
    ♦     muz. glasbilo v obliki jeklenega, v enem kotu odprtega, na vrvici visečega trikotnika, na katerega se udarja s paličico; triangel
SSKJ
trínajsti in trinájsti -a -o štev. (ȋ; á) ki v zapovrstju ustreza številu trinajst: trinajsti rojstni dan; trinajstega [13.] julija; odšel je ob trinajsti (uri) 13h
// trinajsto [13.] stoletje od 1200 do 1300
● žarg. oditi v trinajsti bataljon, trinajsto brigado med narodnoosvobodilnim bojem umreti; danes je trinajsti in še petek po ljudskem verovanju dan, ko se lahko pojavijo težave, neprijetnosti; trinajsta plača v kapitalistični ekonomiki vsota v višini mesečne plače, ki jo prejme nameščenec ali uslužbenec ob koncu leta
SSKJ
triumvirát -a m (ȃ) 
  1. 1. pri starih Rimljanih skupna javna služba treh uradnikov: razvoj triumvirata
  2. 2. pri starih Rimljanih vladanje treh oblastnikov, ki si med seboj delijo oblast: ob koncu republike je prišlo do triumvirata / prvi triumvirat vladanje Cezarja, Pompeja in Krasa
    // skupina takih treh oblastnikov: sestaviti triumvirat; oblast triumvirata
  3. 3. knjiž. skupina treh pomembnih, vodilnih oseb, trojica: stavko je vodil triumvirat / triumvirat Jurčič, Levstik, Stritar
SSKJ
tŕn -a m (ŕ) 
  1. 1. koničast izrastek
    1. a) pri lesnatih rastlinah: odstraniti trne s stebla; deblo in veje so porasli s trni; dolgi, kratki, ostri trni; trni in bodice / trn vrtnice ga je ranil, zbodel; izdreti, izpuliti komu trn iz prsta
    2. b) na telesu nekaterih živali: riba s trni na plavutih
      // temu podobna izboklina na čem: natakniti si boksar z velikimi trni; prstan s kovinskim trnom
  2. 2. teh. stožčasto orodje ali stožčasta os: vpeti trn v primež; pritrditi brusilni kolut na trn
  3. 3. ekspr., s prilastkom kar povzroča duševno trpljenje: trn ljubosumnosti, zavisti
    ●     ekspr. v duši, srcu mu tiči trn nekaj mu povzroča duševno trpljenje; ekspr. tukaj raste sam trn samo trnje; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. vsa je na trnih, ker ga še ni vznemirjena, nestrpna; pasna zaponka s trnom z delom, ki se vtakne v luknjico na drugem koncu pasu; zmlada se trn ostri človeka je treba začeti vzgajati že v mladosti
    ♦     anat. trn koničast odrastek na zadnji strani vretenca; bot. listni, stebelni trn; beli trn trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi; glog; črni trn trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi, Prunus spinosa; kristusov trn trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti; bodčec; pasji trn trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi; čistilna krhlika; vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha
SSKJ
tróba -e ž (ọ́) preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: narediti si trobo iz lubja; otroške trobe; trobi podoben cvet
// kar je po obliki temu podobno: z rokami je napravil trobo pred usti / troba starega gramofona; vodna troba vodni vrtinec
// knjiž. dati signal s trobo s hupo
● nar. držati, narediti trobo kazati, pokazati jezo, nejevoljo z naprej potisnjenimi ustnicami
♦ vrtn. jasminova troba okrasna vzpenjavka s pernatimi listi in velikimi zvončastimi oranžnimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Campsis radicans
SSKJ
tróblja -e ž (ọ̑) 
  1. 1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: trobiti na trobljo; glas troblje; troblje in piščali / otroška troblja
    // kar je po obliki temu podobno: z dlanmi je napravil trobljo pred usti; zviti časopis v trobljo / starinski gramofon s trobljo
  2. 2. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: dati znak s trobljo; avtomobilska troblja
    ♦     med. ušesna troblja cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; zool. troblja velik morski polž z močno, stožčasto hišico, Charonia lampas
SSKJ
tróglàv in trógláv -áva -o prid. (ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ) ki ima tri glave: troglavo božanstvo / v pravljicah troglavi zmaj; pren. troglava gora
♦ anat. troglava mišica mišica, ki ima na enem koncu tri krake
SSKJ
trómba -e ž (ọ̑) 
  1. 1. preprosto glasbilo v obliki na koncu lijakasto razširjene cevi, v katero se piha: narediti trombo iz ovnovega roga; zatrobiti na trombo
    // kar je po obliki temu podobno: cvet z veliko trombo
    ♦     meteor. lijakast viharni vrtinec pod nevihtnim oblakom nad morjem, navadno s pokončno osjo
  2. 2. star. trobenta: igrati na trombo / vojaška tromba je zatrobila budnico
    // trobljenje: zaslišal se je žvižg sprevodnika in tromba vlakovodje; tromba ob budnici, za budnico
SSKJ
tŕska -e stil. trskà -è ž (ŕ; ȁ ȅ) 
  1. 1. odsekan, odlomljen tanek, podolgovat kos lesa: pri sekanju, tesanju letijo trske; podkuriti s trskami; trske in iveri / nacepiti trske; klati polena v trske; suh je kot trska / pazi, da se ti ne zadre kaka trska v roko, za noht iver
    // ekspr. razbiti vrata v trske
    ●     ekspr. nabili jih bomo, da bodo kar trske letele zelo; tako je potrpežljiv, da bi lahko trske na njem cepil da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim; ekspr. letalo je šlo v trske se je razbilo
    // nekdaj tak kos lesa, na enem koncu narezan, za svetenje: prižgati trsko; svetiti s trsko; goreča smolna trska
  2. 2. ekspr. zelo suh človek: toliko pojé, pa je taka trska
Število zadetkov: 479