Fran > SSKJ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja: tu sem že pol ure, njega pa od nikoder; naj eden ostane tu / tu pri tebi mora biti; tu, pred vsemi sorodniki, sem ti stvar izročil; tu, kjer stojim, je lep razgled / kje si? Tu; krmar! Tu, kapitan; pri govorjenju po telefonu, radiu tu vodja oddelka / od tu do mesta ni več daleč odtod; star. le-tu ne bomo varni tu(le)
   // izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela: tu imam veliko prijateljev; tu ostanem še kako leto; delati moraš tu in v Nemčiji; ljudje tu so delavni in gostoljubni / tu poleg stanuje zdravnik / seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tu; publ. London. Tu so objavili rezultate preiskave
2. 2. izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem: da, tu je avtomobil začelo zanašati; to tu je treba odstraniti; tu zavije pot na levo / tu me boli / kaj imate tu, je pokazal na kovček / tu se podpišite / ta sodelavec tu vam bo vse pojasnil; tu zadaj za knjigami je spravljen denar / vznes., kot napis na nagrobniku tu počiva XY; kot napis na spominski plošči tu se je rodil XY
   // izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali v njegovi roki, kjer je komu na razpolago: ali imate pero? Izvolite, tu je; na, tu imaš denar / naj bo, tu imate avtomobil, pa se odpeljite / ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za spravo tu je moja roka; pog., pri udarcu na, tu imaš za tvoje jezikanje
3. 3. izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila, dela: tu beri počasi, mu je s prstom pokazal drugi odstavek; avtor članka tu navaja drugačne številke kot na začetku; da, tu sem se pri računanju zmotil / napisal je več pesmi, tu objavljamo eno; tako je tu, v tem filmu, prikazano
   // izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi: o tem sem že govoril, pisal, tu naj dodam le še naslednje; že tu želim poudariti, da se s predlogom strinjam
   // izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s predhodnim ali neposredno sledečim besedilom: znižal je ceno na milijon in tu nepopustljivo vztrajal; na sestanku so govorili o novem zakonu. Tu se je izoblikovalo več stališč / tu, pri človekovi naravi, se je kritik ustavil
4. 4. izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen položaj, določene okoliščine: slišiš govorjenje, tu ni več dvoma, oni so; tu je vsako razpravljanje odveč, glasujmo; tako je odločil gospodar in tu nič ne pomaga / tako je pač, tu ni kaj; ekspr. veš kaj, tu se pa vse neha / ekspr. kdo je tu odgovoren. Tu je skupnost otroškega varstva, tu je zdravstvo, tu so sindikati
5. 5. izraža neposredno predhodno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas uresničitve: tako je prav, in tu je udaril po mizi; tu je zagrozil s pestjo, kaj se to pravi; jaz grem v Ameriko, tu je nekoliko zajecljal, zaradi pijače
6. 6. izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja: prišli so do reke in tu se film konča; tu ga zbudi iz sanjarjenja divji krik
   // izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom: celo tu, ob koncu stoletja, se pojavljajo take zahteve; od tu naprej se začenja drugo obdobje
7. 7. v povedni rabi izraža navzočnost ali neposredno prihodnost česa glede na čas govorečega ali glede na čas predhodnega besedila: pomlad je tu; žetev bo kmalu tu / da, da, leta so tu / kosilo je tu, izvolite
8. 8. v zvezi s tam izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega pojavljanja česa: tu je dobil nekaj, tam nekaj; tu eden, tam eden, pa se nabere / delal je zdaj tu zdaj tam; tu pa tam raste kako drevo tupatam
   // moj sin tu, moj sin tam, pa vsak mesec potovanja izraža pogostnost omenjanja, navajanja izraza moj sin
   ● naredil bom, kakor tu sedim izraža podkrepitev trditve; tu in tam se opije tuintam; tu pa tam še srečam kakega sošolca tupatam; sam.: knjiž. resnica našega tu, našega sveta; prim. tuintam, tupatam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. izraža kraj, prostor, kjer govoreči je, se nahaja: ste še vedno tukaj; tukaj me počakaj / tukaj pri vas mora biti; tukaj okrog / od tukaj do doma je daleč odtod
   // izraža kraj ali organizacijo, ustanovo, kjer govoreči je, dela: tukaj imamo dosti znancev; ljudje tukaj so prijazni; vi niste od tukaj / tukaj v bližini stanujem / seveda vam bomo pomagali, saj zato smo tukaj; publ. Ljubljana. Tukaj so sprejeli dopolnila k ustavi
2. 2. izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali na njem, na katerega se usmerja pozornost koga, navadno z gibom, kazanjem: tukaj, vidiš, je avtomobil zaneslo; to tukaj je treba popraviti; ravno tukaj je stal / tukaj me boli; kaj imate tukaj, je pokazal na kovček / tukaj se podpišite / tukaj za steno je skladišče; tukaj notri je tekočina / vznes., kot napis na nagrobniku tukaj počiva XY; kot napis na spominski plošči tukaj se je rodil XY
   // izraža kraj, prostor v bližini govorečega ali da je kaj v roki, kjer je komu na razpolago: pero je tukaj, izvolite; na, tukaj imaš denar in kupi / ob iztegu roke kot znak za sklenitev dogovora, kupčije ali za spravo tukaj je moja roka; pog., pri udarcu na, tukaj imaš za tvojo nesramnost
3. 3. izraža s kazanjem, gledanjem, sobesedilom določeno mesto besedila, dela: avtor tukaj navaja novejše podatke; da, tukaj se je pri računanju zmotil / napisal je več pesmi, tukaj objavljamo eno
   // izraža mesto govorjenja, pisanja, na katerem se govoreči, pišoči nahaja ali ki temu mestu neposredno sledi: o tem sem že govoril, tukaj naj dodam le še naslednje; že tukaj želim poudariti, da se s predlogom ne strinjam
   // izraža mesto govorjenja, mišljenja glede na vsebino, določeno s predhodnim ali neposredno sledečim besedilom: na sestanku so govorili o novem zakonu. Tukaj se je izoblikovalo več stališč / zlasti tukaj, pri vodilnih delavcih, je to pomembna lastnost
4. 4. izraža z neposredno predhodnim govorjenjem, mišljenjem določen položaj, določene okoliščine: tukaj gre samo za denar; tako je odločil gospodar in tukaj nič ne pomaga / veš kaj, tukaj se pa vse neha
5. 5. izraža neposredno predhodno uresničeno mesto govorjenja, mišljenja glede na čas uresničitve: tako je prav, in tukaj je udaril po mizi; jaz grem domov, tukaj je nekoliko zajecljal, ker sem vsega naveličan
6. 6. izraža trenutek, določen s časom kakega dogodka, stanja: prišli so do vrha gore in tukaj se knjiga konča; tukaj se oglasi tajnica
   // izraža mesto, točko v času, določeno s sobesedilom: celo tukaj, ob koncu stoletja, so se pojavljale take zahteve; od tukaj naprej se začenja drugo obdobje
7. 7. v zvezi s tam izraža vsako bližnje, prvo mesto prostorsko neurejeno razporejenega pojavljanja česa: prikazujejo se enkrat tukaj, enkrat tam; streljali so zdaj tukaj, zdaj tam
   ● vse je bilo tako resnično, kot sem tukaj izraža podkrepitev trditve; sam.: skladno oblikovanje našega danes in našega tukaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. cevasta priprava
   1. a) za hranjenje, nošenje puščic: obesiti si tulec čez rame; potegniti puščico iz tulca
   2. b) za hranjenje, nošenje česa sploh: spraviti šivanke v tulec; izročiti komu diplomo v tulcu; kovinski, plastičen tulec / tulec za kvačko; tulec za zobno ščetko
   3. c) kot del naboja, ki ostane po izstrelitvi krogle: vojaki so pobirali tulce; stresti smodnik iz tulca; medeninast tulec
      // cevast predmet, element, v katerega se kaj da, vstavi: svinčnik, podaljšan s tulcem; vtakniti svečo v tulec svečnika / nekdaj tulec za cigarete papirnata cevka, ki se napolni s tobakom, da nastane cigareta
      // kar ima cevasto obliko sploh: zviti papir v tulec / model (za potico) s tulcem
2. 2. redko tuljava: naviti sukanec na tulec / tekstilni tulec
3. 3. knjiž. tok: tulec za očala / tulec za pištolo
4. 4. knjiž., redko kornet: kepica sladoleda v tulcu / testeni tulec
5. 5. teh. kos cevi, odrezan pravokotno na vzdolžno os: povezati, stisniti s tulcem / spojni tulec; tulci vezalk za čevlje
6. 6. obrt. polizdelek iz klobučevine, iz katerega se oblikuje klobuk: valjati tulce; klobučevinasti tulci / moški, ženski tulec
   // temu polizdelku podobno pokrivalo: pokriti si glavo s tulcem
   ♦ bot. večji ovršni list, ki obdaja socvetje; igr. beseda, ki je navadno somerni notranji del kake druge daljše besede; lov. past iz votlega debla in težkega ošiljenega kola, ki usmrti žival; zool. trden, na spodnjem koncu cevast osrednji del ptičjega peresa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. izraža svojino ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: tvoj avtomobil, dom; blago je tvoje, ne moje / neprav. daj mi tisto tvojo knjigo svojo
   // tvoj obraz; tvoje roke
2. 2. izraža splošno pripadnost ogovorjenemu: tvoja krivda, trmoglavost / bil sem v tvojih letih, ko sem se poročil / tvoj poklic
   // izraža razmerje med ogovorjenim in okolico: tvoj položaj je dober; tvoja čast je ogrožena; tvoja navzočnost me hrabri / ekspr. kako boš to naredil, je tvoja stvar
3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do ogovorjenega: tvoj mož, otrok / tvoj delavec / kot pozdrav na koncu pisma: lepo te pozdravlja Tvoj (tvoj) Peter; vedno Tvoja (tvoja) Urša
4. 4. izraža izhajanje od ogovorjenega: tvoj dar / tvojega pisma bodo veseli / tvoj nasvet, ukaz
5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost z ogovorjenim: tvoj avtobus že prihaja
6. 6. v medmetni rabi, v zvezi s ti izraža čustven, navadno negativen odnos do ogovorjenega: pritoževala se je: Ti in tvoj šport; ti in tvoje ribe
   ● tvoj čas šele prihaja čas, ko boš uspel, se uveljavil; pog. ona ni tvoj tip ne ustreza tvojemu okusu, tvojim predstavam; tvoja kava je dobra kava, ki jo ti skuhaš; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se mi zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; prisl.: po tvoje že ne bomo delali; želela je, da bi bilo po tvoje da bi upoštevali tvoj nasvet, predlog; sam.: pog. tvoj ne hodi več v službo tvoj mož; pog. tvojim je bilo pri nas všeč tvojim sorodnikom; pog. tvoja pa odlično kuha tvoja žena; pri hiši ni nič tvojega ni tvoje lastnine; pog. prav, naj bo po tvojem po tvojem mnenju; prim. vajin, vaš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

uigráti se 
1. 1. z vajami, igranjem pripraviti se, razgibati se za igranje: violinist se je moral pred koncertom dobro uigrati
2. 2. izpopolniti se v igranju: na začetku igra slabo, potem se uigra

uigrán -a -o: uigran ansambel; igralci so uigrani
♦ šport. dobro uigrane napadalke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

ujémati se 
1. 1. biti tak, da s čim drugim sestavlja
   1. a) urejeno, prijetno celoto: barve se ujemajo; glasovi pevcev so se lepo ujemali / njihovi gibi, koraki so se ujemali
   2. b) logično urejeno celoto: podatki, trditve se ujemajo; oblačila igralcev so se dobro ujemala s časom in krajem dogajanja; njegova dejanja se ne ujemajo z njegovim nazorom / njihov nenadni prihod se ni ujemal z načrtom
2. 2. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobje kolesa se ujemajo; izbokline se morajo ujemati z vboklinami
3. 3. biti drug drugemu enak
   1. a) po obliki, velikosti: trikotnika se ujemata v dveh stranicah in kotu med njima
   2. b) po zvočnosti: v pesmi se glasovi na koncu vrstic navadno ujemajo
   3. c) količinsko: računi, številke se ujemajo; ponudba se ujema s povpraševanjem
   4. č) vsebinsko: prepis se ujema z izvirnikom; poročila se glede tega, v tem ujemajo / vse se ujema: ime, letnica, kraj — prav on je
4. 4. biti s čim drugim prostorsko, krajevno isti: področji teh dveh pojavov se ujemata; slovenska narodnostna meja se ne ujema z državno
5. 5. pojavljati se, biti v (približno) istem času: koledarska jesen se ujema z jesenskim vremenom / dogodka se časovno ujemata
6. 6. biti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v takem odnosu, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: z ženinimi starši se dobro ujema / ujemati se po navadah, značaju
7. 7. biti s kom enakega, zelo podobnega mnenja, mišljenja: glede vrednosti dela se kritiki ujemajo; v nečem pa smo se ujemali: hoteli smo pravičnejši svet; z njim se v glavnih trditvah ujemamo / ujemati se v mnenju, nazoru
   // zastar. soglašati, strinjati se: molče se je ujemal z ostalimi / naročniki se z odločitvijo niso ujemali
   ♦ lingv. ravnati se po kakem stavčnem členu v spolu, sklonu, številu in osebi; pridevnik se ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in številu

ujemajóč -a -e: ujemajoči se gibi; ne ujemajoči se liki; barvno ujemajoči se deli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili, znotraj kakega naselja, navadno s pločnikom ob straneh: ulica drži, pelje na grad; ulice se križajo; prečkati ulico; razsvetliti ulice; na ulicah je veliko ljudi; ob vseh ulicah v naselju so zelenice; hoditi, peljati se, sprehajati se po ulici; asfaltirana, makadamska, tlakovana ulica; dolga, ozka, široka ulica; glavna, stranska ulica; mestne ulice; mirna, samotna, ekspr. živahna ulica; ime ulice; stati na vogalu ulice / enosmerna ulica po kateri poteka promet samo v eni smeri; slepa ulica ki ima izhod samo na enem koncu
   // mn., star. stanoval je na Florjanskih ulicah na Florjanski ulici
   // taka pot in prostor na obeh straneh te poti, na katerem so navadno hiše: vsi smo iz iste ulice; imeti delavnico v majhni, zakotni ulici / poslovna, stanovanjska, trgovska ulica / skrbeti za urejenost pločnikov in zelenic na ulici / stanuje v Čopovi ulici številka 5
   // stanovalci, prebivalci hiš ob ulici: naša ulica je prva priskočila na pomoč; ekspr.: vsa ulica se je zgražala nad njim; ne zganjajte takega hrupa, saj boste zbudili celo ulico
2. 2. ed., slabš. neosveščeni, nekulturni ljudje: v drami je dobro prikazal ulico in salon; jezik, nasilje ulice
3. 3. ekspr., v zvezi slepa ulica zelo neprijeten, zapleten položaj: spraviti kaj, koga iz slepe ulice; zabresti v slepo ulico; pogajanja med velesilama so zašla v slepo ulico v položaj, iz katerega navidez ni izhoda
4. 4. mn., star. ograjena pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: srečala sta se na ulicah
   ● slabš. otroka je vzgajala ulica prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; publ. študenti so šli na ulice so demonstrirali; ekspr. mladina veliko časa preživi na ulici na javnih mestih, v javnih lokalih, na ulici sploh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh
   // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam
2. 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje
3. 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev
4. 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje
   // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti
5. 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje
   ● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo
   ♦ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč
   // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro)
   // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro)
   // avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote
2. 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure
3. 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov
   // šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika
4. 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h / ekspr. uživati ure mladosti
5. 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala
6. 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure
7. 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino
   // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok
8. 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem
   ● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
   ♦ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. pritrditi, privezati s sidrom: usidrati ladjo; usidrati se blizu obale, na sidrišču
2. 2. grad. pritrditi, povezati s sidrom: usidrati oblogo

usídrati se ekspr.  trdno se namestiti kje: plezalec se je usidral na vrhu stene; usidral se je na drugem koncu mize / sovražne čete so se usidrale ob meji / ta načela so se hitro usidrala
// ustvariti si trden položaj v kaki organizaciji, skupnosti: usidral se je na fakulteti, v odboru
● ekspr. slikar se je motivno usidral v domači zemlji izbira, uporablja domače motive

usídran -a -o: ob bregu usidrana ladja; globoko usidrano sovraštvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. narediti kaj (bolj) tesno: podloga je suknjič utesnila / po nekaj kilometrih dolino utesnijo skalnata pobočja zožijo; rov se proti koncu utesni / utesniti komu delovne prostore; knjižnico so začasno utesnili ji zmanjšali prostor
   // narediti, povzročiti, da je kaj videti tesnejše: temno pohištvo je sobo zelo utesnilo
2. 2. narediti, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati: obleka jo je utesnila / mestno stanovanje otroka utesni; kulise so igralca utesnile / čevlji ne smejo preveč utesniti nog
   // narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel: strogi predpisi so jih utesnili; gospodarsko, politično utesniti koga
3. 3. narediti, povzročiti, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost: dom ga je utesnil; šola nekatere otroke utesni
4. 4. narediti, povzročiti, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko: vojne so utesnile trgovino; utesniti načrte; utesniti vzgojo
   // knjiž. zmanjšati, skrčiti: utesniti svoje potrebe / utesniti komu osebno svobodo / svoje delovanje je utesnil na ozko področje omejil
5. 5. povzročiti, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo: utesniti resničnost v meje izkustva / utesniti pesem v sonetno obliko
   ♦ jur. utesniti izvršbo omejiti jo na sredstva, ki so potrebna za plačilo terjatve

utesnjèn -êna -o: utesnjeni delovni prostori; dolina je utesnjena med strme hribe; povsod se je čutil utesnjenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

utoplíti se postati toplejši: soba se je utoplila; brezoseb. proti koncu tedna se je utoplilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od vaditi: manjka mu vaje; delati kaj za vajo; dolgotrajna, vsakodnevna vaja; vaja v lepem izražanju, pisanju, računanju; vaja s solisti in zborom; skladba za vajo / imeti glasbeno, gledališko vajo / žarg. orožne vaje vojaške vaje
2. 2. skupek gibov, dejanj, namenjenih za sistematično usposabljanje, izpopolnjevanje koga za kaj: delati, ponoviti vajo; lahka, preprosta vaja / dihalne vaje; telesne vaje; vaje za odpravljanje govornih motenj
   // šport. skupek gibov, dejanj, s katerimi telovadec kaže svoje sposobnosti: končati, oceniti vajo; vaja na bradlji / prosta vaja brez orodja in brez pomoči drugih; redovne vaje v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju razporeditve za javno nastopanje; simultane vaje ki se delajo istočasno na tleh in na orodju
   // telovadna vaja
   // nav. mn. tak skupek kot organizirana dejavnost: vaj se redno udeležuje; imeti, voditi vaje; hoditi na vaje / pevske, plesne, strelske vaje
3. 3. nav. mn., šol. organizirana dejavnost navadno na višjih ali visokih šolah, namenjena praktičnemu ponavljanju in utrjevanju učne snovi: obiskovati vaje; predavanja in vaje / kemijske, laboratorijske, terenske vaje / seminarske vaje
   // ponavljanje in utrjevanje učne snovi: najprej bo razlaga, nato vaje; pismene in ustne vaje
4. 4. šol. pismeni izdelek, narejen za ponavljanje, utrjevanje učne snovi: pisati, popravljati vajo; domače, šolske vaje / tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje
5. 5. šol. podatki, navodila, na osnovi katerih se ponavlja in utrjuje učna snov: na koncu poglavja so vaje; knjiga s praktičnimi vajami
   ● iz vaje biti, priti odvaditi se določenega dela, spretnosti; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja
   ♦ gled. aranžirna vaja aranžirka; bralna vaja pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo; tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem; šport. borilne vaje; vaje za moč ki krepijo mišice; voj. vojaške vaje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. zaradi pritiska, delovanja sile prenehati ohranjati trdnost: poskusil je na silo odpreti vrata, toda ključavnica se ni vdala; vrata so se hitro vdala / zaradi preobteženosti se je polica vdala upognila
2. 2. prenehati ohranjati svojo voljo, stališče in začeti delati, živeti v skladu z voljo, stališčem drugega: vdati se prošnji, ukazu / ekspr. pod težo dokazov se je vdal, da je lagal je po nasprotovanju, zanikovanju priznal
   // navadno v zvezi z v prenehati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začeti delati, živeti v skladu z razmerami: vdati se v razmere, usodo / nič več se ne pritožuje, se je že kar vdal / v krščanskem okolju vdati se v božjo voljo
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: ne vdaj se nepotrebni jezi; vdati se obupu in žalosti
   // izraža začetek dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: vdati se alkoholizmu, brezdelju, sanjarjenju / star. po končanem delu se je vse vdalo petju in veselju / vdati se alkoholu, mamilom
4. 4. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnika: po dolgem boju so se vdali / vdati se sovražniku
5. 5. s predčasnim prenehanjem igranja, tekmovanja zaradi premoči nasprotnika priznati svoj poraz: igralec, šahist se je vdal
6. 6. ekspr. ljubezensko se prepustiti partnerju: v ljubezni se mu je vdala; vdala se mu je in spočela
   ● zastar. imeli so svate, hči se je vdala se je poročila, omožila; star. konec februarja se je mraz nekoliko vdal je popustil

vdán -a -o 
1. 1. deležnik od vdati se: biti vdan v usodo; postati vdan pijači; vdano prenašanje trpljenja
2. 2. ki čuti veliko čustveno naklonjenost in spoštovanje do koga, združeno s pripravljenostjo upoštevati njegovo voljo, potrebe, želje: ljubiti koga in mu biti vdan; bila mu je zvesta in vdana žena; biti komu pretirano, ekspr. slepo vdan; ekspr. bila mu je iz srca, od srca vdana / kot vljudnostna fraza na koncu pisma Te (te) pozdravlja Tvoj (tvoj) vdani prijatelj
   // ki vsebuje, izraža tako čustvo: vdan nasmeh, pogled; boječe, otroško vdan / vdana ljubezen; pesem izraža vdano občudovanje
3. 3. ki nesebično in zvesto dela za dobro koga: vdani pomočniki, uslužbenci
4. 4. ekspr. ki se trudi za dosego tega, kar izraža določilo: biti pretirano vdan redu; bila je vdana modi in posnemanju tujega / biti vdan plemenitim, človekoljubnim idealom; prisl.: vdano prenašati trpljenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.