Fran > SSKJ

1. 1. dati del zlasti ob koncu česa v tak položaj, da na drugem delu tega leži ali tvori z njim kot: zapogniti vogal lista, rjuhe; dvakrat zapogniti rob; zapogniti navznoter / zapogniti pločevino
2. 2. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko; upogniti: zapogniti poganjek rastline; polkrožno zapogniti

zapógnjen tudi zapôgnjen -a -o: zapognjena rjuha; zapognjena veja
● miza z zapognjenimi nogami ukrivljenimi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. povzročiti, da kaj vsebuje vonj po čem sladkem: zasladiti zrak z jabolki, medom
2. 2. narediti kako uživanje hrane prijetno s čim sladkim, zaužitim na koncu: zasladiti kosilo s skledo jagod
3. 3. ekspr. z zaužitjem česa sladkega narediti kaj bolj prijetno: rada si zasladi življenje s torto
   // narediti kaj bolj prijetno: zasladiti pogovor s šalami

zaslajèn -êna -o: zaslajen zrak
● knjiž. zaslajena voda v orientalskem okolju voda z dodanim sladkorjem in navadno tudi dišavami kot osvežujoča pijača

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. glavna odrska zavesa: zastor se dvigne, razmakne, spusti / kot pojasnilo, opozorilo na koncu dramskega dela, dejanja zastor izraža, da se zastor spusti
2. 2. knjiž. priprava, s katero se kaj zastira: spustiti zastor čez okna / pločevinasti zastor vrat rolo; zaščitni zastor na izložbenem oknu / kot je ločen z zastorom zaveso
   // ekspr., navadno s prilastkom kar ovira dostop svetlobe, omejuje videnje sploh: zastor dežja, oblakov; zastor dreves
3. 3. zastar. predpasnik: opasati si, zavezati si zastor
   ● zastor pade predstava, dejanje je končano; knjiž. zastor nad njegovim življenjem se je zagrnil umrl je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. vzdolžno zaviti kaj, da dobi obliko spirale: zasukati nit na koncu in jo vdeti / ekspr. zasukati (si) brke
2. 2. premakniti kaj okoli njegove osi v manjšem, krajšem premiku: zasukati glavo; zasukati radijski gumb; zasukati ključ, volan na desno; zasukati za deset stopinj
3. 3. obrniti: napadalci zasukajo konje in zbežijo; popoldne se je veter zasukal / zasukati top proti utrdbi; zasukati se v levo / zasukati oči / ekspr. zasukati pogovor drugam
4. 4. ekspr. ustrezno namenu začeti uporabljati kaj, delati s čim: zasukati meč, orodje
5. 5. ekspr. spremeniti, obrniti: odločitev je zasukala položaj; njuni odnosi so se zasukali / življenje se mu je zasukalo
   ● zasukati kolo zavrteti; ekspr. zasukati (si) rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. zasukati stavek drugače povedati, izraziti

zasúkati se 
1. 1. v manjšem, neenakomernem zavoju se premakniti okoli svoje osi: vrtinec se je nekajkrat zasukal / dim, plamen se zasuka proti nebu
2. 2. zaviti, obrniti se: pot se zasuka proti jugu, v gozd / reka se zasuka v loku
3. 3. ekspr. začeti hitro opravljati delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: zasukala se je in kosilo je bilo pripravljeno; zasukajte se, da končamo pred nočjo
4. 4. ekspr. zaplesati: na plesišču so se zasukali prvi pari
   ● ekspr. zasukalo se mu je postal je zmeden, nerazsoden

zasúkan -a -o: zasukani brki
● star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; ekspr. z zasukanimi vprašanji jih je spravil v zadrego zapletenimi, zavitimi
♦ gozd. zasukana rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. s taljenjem zapreti: zataliti stekleno cev na enem koncu
   // s taljenjem zadelati, zaobliti: zataliti robove
2. 2. vtaliti: zataliti žico v steklo

zataljèn -êna -o: zataljeni robovi; zataljena cev manometra

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. kos tkanine, ki se kam obesi za omejevanje svetlobe, preprečevanje pogleda: na oknih visijo zavese; nagubati, odgrniti zaveso; pregraditi prostor z zaveso; bombažna, mrežasta zavesa; gosta, prosojna, težka zavesa; zavesa iz žameta; blago za zavese / dekorativne zavese; okenska zavesa; nekdaj posteljna zavesa ali zavesa pri postelji
   // kos tkanine, ki ločuje oder od prostora za gledalce: zavesa se dvigne, pade; spustiti zavese / občinstvo kliče igralce pred zaveso / požarna, železna zavesa / glavna (odrska) zavesa / na koncu dramskega dela, dejanja zavesa izraža, da se zavesa spusti
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom kar ovira, preprečuje pogled, dostop: zavesa dežja, dima / sonce je zdrsnilo za zaveso smrek / zavesa toplega zraka pri vhodu v trgovino / obdati se z zaveso skrivnosti
   ● redko železna zavesa na oknu, vratih prodajalne rolo; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah
   ♦ geogr. zavesa navadno nagubana ploščata kapniška tvorba; gled. zavesa zavesi podoben element scenske opreme; voj. dimna zavesa ozek in dolg oblak dima ali umetne megle za maskiranje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. kraj ali stavba, ki daje komu zavetje: imeti zavetišče v grmu, jami; narediti, zgraditi si zavetišče / pastirsko zavetišče; zavetišče za živino / knjiž. dobiti politično zavetišče azil; pren. zavetišče njegovega duha je poezija
   // tur. manjša stavba v gorah za zavetje planincev: planinci so prespali v zavetišču / zavetišče je oskrbovano ob koncu tedna / planinsko zavetišče
2. 2. ustanova, ki daje komu zavetje in navadno tudi določeno oskrbo: živeti v zavetišču; upravnik zavetišča / otroško zavetišče; zavetišče za potepuhe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

zavíhati se dobiti del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj: krilo se ji je zavihalo; listi zvezka so se zavihali navznoter; vogal preproge se je zavihal / psu se je rep zavihal navzgor; ustnice so se ji porogljivo zavihale
● ekspr. nos (se mu) je zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. zavihati si rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati

zavíhan -a -o: zavihani brki; zavihani rokavi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. spreminjati smer svojega
   1. a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
   2. b) poteka: cesta, proga zavija
      // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
      // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
3. 3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi
   // zavijati oči, z očmi od jeze
4. 4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
   // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto
5. 5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
6. 6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
   // ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
7. 7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
8. 8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
9. 9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
   ● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati

zavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost

zavijáje: prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice

zavijajóč -a -e: tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. spremeniti smer svojega
   1. a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala
   2. b) poteka: cesta, reka večkrat zavije
      // s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota
      // s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet
3. 3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
4. 4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč
   // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom
5. 5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu
6. 6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake
   // ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak
7. 7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
8. 8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
   ● ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila

zavíti se ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je zavila v mir / sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost

zavít -a -o: kozel z zavitimi rogovi; polžasto, svedrasto zavit; zavit v desno; stopati po zavitih stopnicah; zavito izražanje, vprašanje; v povoščen papir zavito pecivo
● zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena
♦ gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. narediti vozel, vozle na čem: niti na koncu šiva zavozlamo in odstrižemo; zavozlati trak, vrv
2. 2. z vozlom, vozli zavezati: zavozlati nit okrog paličice; zavozlati ruto pod brado / zavozlati (si) kravato zavezati
3. 3. ekspr. narediti kaj zapleteno, težko razrešljivo: zavozlati problem; zavozlal je vso stvar / dramatik je dobro zavozlal zgodbo

zavozláti se 
1. 1. nepravilno, neurejeno se preplesti, zviti, da nastane vozel, vozli: niti, vrvi so se zavozlale; pazi, da se volna ne zavozla / zastava se je zavozlala okrog droga
2. 2. ekspr. postati zapleten, težko razrešljiv: odnosi med njimi so se zavozlali; zadeva se je še bolj zavozlala / misli so se mu zavozlale
3. 3. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v zaiti, spraviti se v zapleten, težko razrešljiv položaj: še sam ni vedel, v kaj se je zavozlal / zavozlati se v neprijetnosti
4. 4. knjiž., ekspr. priti v ljubezensko razmerje s kom: zavozlal se je z dekletom iz sosednje vasi; zavozlala se je s poročenim moškim
5. 5. knjiž., ekspr. priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: pri razlaganju se je popolnoma zavozlal / tako se je zavozlal, da se sploh ne more odločiti
   ● črevo se mu je zavozlalo z zasukanjem je postalo na enem mestu stisnjeno in neprehodno

zavozlán -a -o: zavozlan klobčič; zavozlan primer; zavozlani stavki; prisl.: zavozlano govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. rastlina z neolesenelim steblom, pri kateri nadzemni del ob koncu rasti navadno odmre: zel požene, vzkali; bujno razrasle, visoke zeli / strupena, zdravilna zel; ločevati užitne zeli od neužitnih
   ♦ bot. račja zel vodna kuga
2. 2. redko zeleni, nadzemni del take rastline: zel pri čebuli, korenju; krompirjeva zel cima

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori; zelena obleka, uniforma; zelene oči; zeleno listje; bledo, rjavo, svetlo zelen; jabolčno, olivno, steklenično zelen; zelen kot kuščar; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste
   // koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; žarg. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
   // ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice
   // ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja
2. 2. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej; smreka je bila že zelena
3. 3. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje; žito je še zeleno
   // ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih
4. 4. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz; biti zelen od jeze, strahu, zavisti
   ● publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; nestrok. (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči
   ♦ agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea

zelêno prisl.: zeleno se svetlikati; zeleno obarvana stekla / piše se narazen ali skupaj: zeleno lisast ali zelenolisast; zeleno moder

zelêni -a -o sam.: na volitvah so zmagali zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje; pog. spil je deci zelenega žganja zelene barve, navadno pelinkovca; suša je uničila vse zeleno; bila je v zelenem v zeleni obleki
// kot kletvica tristo zelenih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na zelje: zelnati listi; zelnata glava / zelnata solata
2. 2. bot., v zvezah: zelnata rastlina rastlina z neolesenelim steblom; zelnata trajnica rastlina, pri kateri ob koncu vegetacijske dobe odmrejo nadzemni deli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. ki leži, je višje: zgornji del zidu se kruši; zgornji prostori hiše; poškodovan zgornji rob omare; zgornje police so prazne / doma je v zgornjem koncu vasi; pog. zgornja stranka se je odselila stranka, ki je stanovala nad našim stanovanjem
   // zgornji del telesa; zgornji mlinski kamen; zgornji zobje; zgornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; zgornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje
   // Zgornja Slivnica
   // ki je, leži najvišje: zgornji kavelj se je odlomil; padel je z zgornje stopnice
2. 2. ki je, se nahaja nad čim drugim, na površini: zgornja plast zemlje / zgornje usnje usnje za zgornje dele obutve
3. 3. v zvezi zgornja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: zgornja stran preproge / zgornja stran listov
4. 4. nanašajoč se na najvišjo stopnjo, velikost česa: zgornja starostna meja; zgornja dovoljena teža; zgornja vrednost
5. 5. ki je v dotakratnem besedilu že napisan: iz zgornjega opisa je razvidno sedanje stanje; to potrjujejo zgornje ugotovitve; pisar. prosimo, da zgornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
   ● ekspr. zgornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj; zgornji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo lordi; sedeti na zgornjem koncu mize delu mize, ki je blizu čela; publ. zgornji sloji družbe višji sloji; nar. zgornji veter veter, ki piha z zgornje strani, s hribov
   ♦ anat. zgornja čeljustnica; zgornja okončina roka; fiz. zgornja meja frekvence zvoka največja frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. zgornji tok reke začetni del reke blizu izvira; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; geol. zgornja kreda najmlajši del krede; mat. zgornja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. zgornji podaljšek vrhnji del sestavljenega jambora; sam.: pog. zgornjih ni doma; iz zgornjega sledi, da je delo končano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. del leta med jesenjo in pomladjo: zima se bliža, mineva; nekatere živali zimo prespijo; zime preživlja ob morju; do zime bo hiša vseljiva; vrnil se je sredi zime; dolga, huda, mila, mrzla, suha zima; letošnja zima je bila zelo snežena; ekspr. to je prava ruska zima zelo mrzla
   // ekspr.: dnevi so hladni, v zimo gremo; jesen se je nagnila v zimo / čez zimo dela zobotrebce; zelenjava za čez zimo; na zimo se vračajo domov ob koncu jeseni ali v začetku zime; v toplejših zimah se porabi manj kurjave; star. potok v zimi zamrzne pozimi; prebiti se skozi zimo; zgodilo se je lansko zimo, knjiž. lanske zime
   ♦ astr. astronomska zima doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja
   // za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima; zgodnja zima / zunaj je zima zimsko vreme; ekspr. v kakšno zimo sem prišel; pren., knjiž. v njegovem srcu je bila zima
2. 2. ekspr., s prilastkom doba popolnega upada življenjske moči: roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka / življenjska zima
   ● star. obleci se, na vozu bo zima hladno, mrzlo; ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. zima je pred vrati bo nastopila v najkrajšem času; star. v letu in zimi je enako oblečen zmeraj; preg. če spomladi grmi, se zima ponovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. izraža, da se dejanje opravlja brez hitenja, naglice: zlagoma brati, oblačiti se; hoditi zlagoma; ekspr. poletje se zlagoma nagiba h koncu
2. 2. izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah; polagoma: napredovati zlagoma; vid ji zlagoma peša / zlagoma spoznati kaj počasi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.