Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
izdírati -am nedov. (ī ȋ) z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči: izdirati zobe; izdirati bodice, trne iz noge / konj izdira kopito iz ilovice
SSKJ
kónjski tudi kônjski -a -o prid. (ọ́; ó) 
  1. 1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep; konjska griva, koža; peketanje konjskih kopit; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj; konjska figa okrogel iztrebek konja; konjska žima žima iz repa ali grive konja
    // konjska salama; konjsko usnje / konjski hlev; konjska odeja, oprava; konjsko čohalo / konjski hlapec; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport; kasaške in konjske dirke; konjska vprega voz z vpreženimi konji; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke
  2. 2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz; plavolaska s konjskimi zobmi
    ●     pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen
    ♦     bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus
SSKJ
kopíten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na (konjsko) kopito: kopitna roževina
♦ anat. kopitni sklep gibljivi sklep kopita z delom noge tik nad njim; kopitna kost; vet. kopitni nož nož z ukrivljenim enostranskim rezilom na koncu za obrezovanje kopit, parkljev; kopitna strela hrustančasti spodnji del kopita; kopitne klešče
SSKJ
kopíto -a s (í) 
  1. 1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit
    ♦     vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus
  2. 2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili
    // čevljarsko kopito
    // ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu
  3. 3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito
    ●     ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi
SSKJ
kŕhek -a -o tudi -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki se (rad) lomi, drobi: krhki tobakovi listi; krhka kamnina, rudnina; krhka kost; krhke veje drevesa; snov je porozna in krhka
    ♦     bot. krhka vrba vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis; gastr. krhko testo gneteno testo, ki vsebuje precej maščobe; gozd. krhek les; vet. krhko kopito
    // ekspr. ki nima več popolnosti svojih značilnosti: njegovo zdravje je zelo krhko / krhki upi; krhka sreča / krhki poslovni odnosi / krhek glas
  2. 2. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: krhka je in nežna / krhko otroško telo / ekspr. krhka lepota
    kŕhko in krhkó prisl.: čriček se je oglašal otožno in krhko
SSKJ
kúndak -a m (ȗ) star. puškino kopito: kundak in bajonet; pren., ekspr. Po prvi vojni je bil [F. Kozak] priča, kako se je jugoslovanska ideja .. izrodila v ideologijo nacionalnega zatiranja, v ideologijo žandarskih kundakov in bajonetov (D. Šega)
SSKJ
mávzer -ja m (á) voj.  
  1. 1. velika polavtomatska ali avtomatska pištola z lesenim tokom, ki se pri streljanju lahko uporablja kot kopito: oboroženi so bili s puškami in mavzerji
  2. 2. orožje, imenovano po konstruktorju Mauserju: mavzerji so zelo razširjeni; neskl. pril.: mavzer pištola, puška
SSKJ
nabíjati -am nedov. (í) 
  1. 1. s tolčenjem, udarjanjem spravljati na kaj: čevljar nabija čevelj na kopito; nabijati obroče na sode / sodar že ves dan nabija škafe
    // pritrjevati kam, na kaj, navadno z žeblji: nabijati obešalnike na zid; ves dan že nabija podkvice na čevlje / plezal je počasi, ker je sproti nabijal kline zabijal
    // nabijati žeblje na steno
  2. 2. s tolčenjem, udarjanjem polniti kaj: nabijati kalup s peskom / nabijati vrtine za streljanje
    // polniti orožje z naboji: vojaki so nabijali in streljali; nabijati puško, top / možnarje zna samo on dobro nabijati
  3. 3. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: nabijati beton, zemljo
    // s tolčenjem, udarjanjem delati kaj iz česa: nabijati ilovnato steno / nabijati tla s tolkači
  4. 4. ekspr. močno streljati: iz oklopnega vlaka so nabijali za njimi; topovi nabijajo že ves dan
  5. 5. ekspr. (zelo) slišno, navadno enakomerno tolči, udarjati: dež nabija na okna, po oknih; nekdo je s pestmi nabijal po vratih / bobni in činele nabijajo že vso noč / slabš. cele dneve nabija po klavirju igra
    // srce mu je od razburjenja nabijalo v prsih močno tolklo, bílo
    // redko tepsti, pretepati: fantje so smeli prestopnike nabijati po mili volji
  6. 6. ekspr. dvigati, višati: nabijati cene; normo jim nabijajo, plač pa ne zvišajo / nabijajo nove in nove davke nalagajo, predpisujejo
  7. 7. elektr. elektriti: nabijati ebonitno palico; tam se delci negativno nabijajo / nabijati baterijo z enosmernim tokom polniti
    ●     nar. zvonovi nabijajo k prazniku zvonijo, pritrkavajo; brezoseb., ekspr. popravljal je strelovod, ko je najbolj nabijalo treskalo; ekspr. ves dan nabijajo tarok igrajo; ekspr. otroci vsako popoldne nabijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; nar. dolenjsko prehladil se je in zdaj nabija cele noči kašlja
SSKJ
nategováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z vlečenjem povzročati
    1. a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategovati vrv, žico; nategovati elastiko / voznik je krepko nategoval vajeti / nategovati kapo čez ušesa vleči
      // ekspr. ljudje v zadnji vrsti so nategovali vratove iztegovali
    2. b) nav. ekspr. da postaja kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnavati, zravnavati: nategovati rjuho
  2. 2. pog. povzročati, da traja kaj dalj časa: nategoval je debato v nedogled; svojo pripoved je zelo nategoval
  3. 3. star. navzemati se, zlasti barve, vonja: vino rado nateguje
    ●     redko jug nateguje piha; ekspr. nategovati harmoniko igrati na harmoniko; ekspr. pri tem je kislo nategoval obraz z mimiko na obrazu izražal razočaranje, žalost; ekspr. nategovati ušesa prisluškovati; ekspr. nategovati žganje iz čutare piti; ekspr. nategovati podatke na lastno kopito na silo jih prilagajati svojim razmeram, potrebam
    nategováti se ekspr.  zelo se truditi, si prizadevati: vse življenje se že nateguje; nateguje se kot (črna) živina
SSKJ
natezálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) nav. mn., obrt., navadno v zvezi klešče natezalke klešče za dajanje zgornjega dela čevlja na kopito: naročiti klešče natezalke
SSKJ
oblésje -a s (ẹ̑) zastar. (puškino) kopito: lovec je udaril obstreljeno žival z oblesjem / oblesje puške
SSKJ
obrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko
  2. 2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje
    // z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd
  3. 3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati; s škarjami obrezati rob
  4. 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka
    ♦     metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo
    obrézati se raniti se s čim ostrim: s črepinjami se je obrezal; obrezala si je roko
    obrézan -a -o: rdeče obrezana knjiga; lepo obrezana živa meja
SSKJ
obrezováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z rezanjem delati, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezovati gnile sadeže / obrezovati peso, repo / obrezovati deske
  2. 2. z rezanjem odstranjevati: obrezovati poganjke, veje
    // z rezanjem odstranjevati dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezovati drevesa, živo mejo, trto, vrtnice
  3. 3. z rezanjem dajati določeno obliko: obrezoval je gumo na podplatu
  4. 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezovati sprednji del kožice na spolnem udu: otroke so obrezovali
    ♦     vet. obrezovati kopito z nožem odstranjevati odvečno kopitno roževino
SSKJ
ostrúgati -am dov. (ū) s struganjem narediti gladko, ravno: ostrugati parket
// s struganjem odstraniti: ostrugati vrhnjo plast barve / ostrugati kopito
SSKJ
ožíganje -a s (ī) glagolnik od ožigati: ujetnike so mučili z natezanjem in ožiganjem / zavarovati rastline pred ožiganjem / ožiganje prašiča
♦ vet. ožiganje kopita umerjanje vroče podkve na kopito
SSKJ
párkeljc -a [kəl] m (ȃ) 
  1. 1. manjšalnica od parkelj, kopito: srnini parkeljci; sledovi parkeljcev v snegu
  2. 2. poljud., v zvezi kozji parkeljci lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih, strok. kovačnik: razcveteli kozji parkeljci
    ●     poljud. medvedji parkeljci užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, strok. rumena griva
SSKJ
párkeljček1 -čka [kəl] m (ȃ) manjšalnica od parkelj, kopito: črni parkeljčki / udaril ga je po parkeljčkih
SSKJ
párkljev -a -o prid. (á) nanašajoč se na parkelj, kopito: parkljeva roževina / parkljeva kost
♦ teh. parkljevo olje iz parkljev pridobljeno olje za mazanje preciznih mehanizmov
SSKJ
pobrusíti in pobrúsiti -im dov., pobrúšen (ī ú) 
  1. 1. nekoliko nabrusiti: pobrusiti koso
  2. 2. nekoliko obrusiti: pobrusiti zob
    ●     nar. hotel jo je hitro pobrusiti pobrisati, popihati; mula je pobrusila kopito ob tla podrgnila; nar. petelin je nekajkrat pobrusil in potem utihnil zapel
SSKJ
pôdkev -kve ž (ó) polkrožno ukrivljen kovinski predmet, ki se pribije na kopito ali parkelj: konj je izgubil podkev; pribiti podkev; udarci podkev / konjska podkev; volovska podkev / postaviti mize v obliki podkve
// ekspr. kar je po obliki temu podobno: zviti se v podkev; pri nasmehu je pokazal podkev zob
♦ vet. dirkalna podkev lahka in gladka, za dirkalne konje; gladka podkev brez oprimnice in ozobcev; kljunasta podkev s kljunastim podaljškom na sprednjem delu
Število zadetkov: 28