Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
bòb1 bôba m (ȍ ó)
1. kulturna rastlina s sadovi v debelih strokih: saditi bob; kakor bob debele solze / pleti korenje v bobu
● ekspr. vse je bob ob steno, v steno vse je zaman; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil; to je bilo takrat, ko je bil še bob v klasju in pšenica v stročju v pravljicah nikoli
2. nar. gorenjsko ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom; krof: nacvreti bobov, boba / pojdimo po bob na obisk na dan proščenja, ko se obdaruje s pecivom
3. nav. mn., zastar. okrogel, trd iztrebek: kozji bobi
♦ vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus
SSKJ²
divjáti -ám nedov. (á ȃ)
1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten; otroci divjajo po sobi, za žogo; divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela
// ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto; kam divjaš? / divjati na konju; tako divja z motorjem, da se bo še ubil
2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja; morje divja in veter dviga valove čez krov ladje; na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo; vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji; v deželi že več let divja vojna; pren. v njem divja vihar strasti; v srcu mu je divjala jeza; brezoseb. strašno je divjalo v njem
3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki; divja kot obseden
4. ekspr. divje, nepravilno rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren; pren. zadnje čase cene kar divjajo
    divjajóč -a -e:
    divjajoč hudournik; divjajoča nevihta; divjajoča žival
SSKJ²
kolésce -a s (ẹ̑)
1. manjšalnica od koló: kolesca se vrtijo; delovati kot kolesca mehanizma / stol na kolescih / gonilno, zobato kolesce; pren., ekspr. človek je le kolesce v tehničnem in družbenem stroju
● pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški
♦ obrt. kopirno kolesce priprava s kolescem za prenašanje krojev s krojne pole na papir ali s kroja na tanjše gladko blago; rib. (ribiško) kolesce na ribiško palico pritrjena priprava za odvijanje in navijanje vrvice
2. s prilastkom kos, košček snovi, živila v ploščati in okrogli obliki: kolesce čebule, limone / pojedel je pet kolesc salame / zrezati korenje na kolesca
SSKJ²
koléšček -čka m (ẹ̑) nav. ekspr.
1. manjšalnica od kolesce, koló: zavrteti kolešček za pol kroga / igrača na koleščkih; pren. on ni samostojen človek, pač pa le kolešček v mehanizmu administrativnega aparata
● pog., šalj. koleščki (v glavi) se mu prepočasi vrtijo je nekoliko čudaški; pog., šalj. en kolešček v glavi ima preveč, mu manjka je nekoliko čudaški
2. s prilastkom kos, košček snovi, živila v ploščati in okrogli obliki: za prst debeli koleščki žemlje / dodati nekaj koleščkov hrena / zrezati klobaso, korenje na koleščke
SSKJ²
kólica -e ž (ọ̑)
nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: otroka so vozili s seboj na polje v kolici; pripeljati korenje s kolico
♦ zgod. antični voz na dveh kolesih, zlasti tovorni
SSKJ²
kolobár -ja m (á)
1. geom. lik, ki ga omejujeta različno veliki istosrediščni krožnici: izračunati ploščino kolobarja; središče kolobarja / narisati kolobar
2. kar je po obliki podobno temu liku: risal je kroge in kolobarje / na vodni površini so nastajali kolobarji; luči so delale na stropu velike kolobarje / kolobar dima se je dvigal v zrak
// s prilastkom kos, košček snovi, živila v taki obliki: kolobar klobase, limone / velik kolobar sira / pojedel je pet kolobarjev salame
// v prislovni rabi izraža obstajanje, pojavljanje v taki obliki: vrv, zvita v kolobar / korenje, narezano na kolobarje / v gostih kolobarjih je puhal dim
3. agr. ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču: držati se kolobarja / glavni kolobar pri katerem so zajete za določeno pokrajino najpomembnejše, tipične kmetijske rastline; štiriletni, triletni kolobar pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh letih
● ekspr. pred očmi se mu delajo kolobarji zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kolobarje; imela je kolobarje pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. otroci so sklenili kolobar okrog njega so ga obkrožili; ekspr. hiše se je ognil v velikem kolobarju zelo, na daleč; pred hišo je stal kolobar ljudi skupina
♦ agr. drevesni kolobar zrahljana zemlja okrog drevesa; astron. Saturnov kolobar telesa brez lastne svetlobe, razporejena v obliki kolobarja, ki krožijo okoli Saturna; mat. kolobar množica elementov z natančno določenimi lastnostmi; zool. kolobar člen
SSKJ²
korênje tudi korénje -a s (é; ẹ̑)
1. rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: korenje je dobro obrodilo; korenje pleti, populiti, sejati; rumen kot korenje / njiva korenja
♦ bot. navadno korenje divja ali kultivirana rastlina z belimi cveti v kobulih, Daucus carota
2. zastar. več korenin, korenine: spotikal se je ob korenje drevja
SSKJ²
korênjev tudi korénjev -a -o prid. (é; ẹ̑)
nanašajoč se na korenje: korenjevo seme / korenjeva marmelada
SSKJ²
korenjíšče -a s (í)
njiva, na kateri je raslo korenje: korenjišča so pripravljena za pomlad
SSKJ²
korética stil. korêtica -e ž (ẹ̑; ȇ)
manjšalnica od koreta: naložiti korenje na koretico
SSKJ²
mŕkev -kve tudi mŕkva -e ž (ŕ)
nar. vzhodno korenje: luk in mrkev
SSKJ²
mŕkvica -e ž (ŕ)
nar. vzhodno korenje: sveža mrkvica
SSKJ²
napulíti in napúliti -im dov. (ī ú)
s puljenjem priti do določene količine česa: napuliti korenje za prašiče / napulil je nekaj sena in legel
SSKJ²
obtrgováti -újem nedov. (á ȗ)
s trganjem odstranjevati nepotrebne dele, stare liste: obtrgovati korenje
SSKJ²
odebelíti -ím dov., odebélil (ī í)
narediti (bolj) debelo: odebeliti bolnika z močno hrano / odebeliti dno posode
    odebelíti se 
    postati (bolj) debel: ob taki hrani bi se vsakdo odebelil; zelo se odebeliti / korenje se je že odebelilo / koža na podplatih se odebeli
    odebeljèn -êna -o:
    odebeljen del, konec; zaradi vnetja odebeljeni prsti; odebeljena korenina
SSKJ²
okopavína -e ž (í)
nav. mn., agr. rastlina, ki jo je treba okopavati: saditi, sejati okopavine; korenje, krompir in druge okopavine
SSKJ²
opléti oplévem dov., tudi oplevíte; oplél (ẹ́)
1. s puljenjem odstraniti plevel: okopati in opleti / opleti korenje / opleti grede; njivo je bilo treba pred žetvijo opleti / opleti travo na grobu; pren., ekspr. med njimi bom zasejal sovraštvo, ki ga ne bo nihče oplel
2. nepreh., pog., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti; opraviti: kot pevec si oplel / če bo videl, da se ga bojiš, si oplel; midva sva oplela; pri njej si oplel
    oplét -a -o:
    skrbno oplet vrt
SSKJ²
opresnína -e ž (ī)
star. surova krma, zlasti korenje, krompir, repa: imeti dovolj opresnine
SSKJ²
panjìč -íča m (ȉ í)
manjšalnica od panj: roje čebel je prestavil v panjiče / na panjiču sekati korenje za prašiče
SSKJ²
pésa -e ž (ẹ̑)
kulturna rastlina z velikimi, iz korenike poganjajočimi listi ali njen omeseneli podzemeljski del: okopavati, puliti peso; pesa in korenje / zrezati peso na kolobarje / krmna pesa; rdeča pesa z užitnim rdečim podzemeljskim delom / (rdeča) pesa v solati
♦ agr. sladkorna pesa iz katere se pridobiva sladkor
Število zadetkov: 40