- zvenčèč -éča -e: pribor je zvenčeč padel po tleh; zvenčeča srebrnina
Zadetki iskanja
- 1. dajati kratke, visoke, zveneče glasove: kraguljčki zvončkljajo; zvončki na saneh zvončkljajo
// povzročati kratke, visoke, zveneče glasove: zvončkljati s kozarci, z žlicami; zvončkljati z zvonci / ekspr. veter je zvončkljal s suhimi stebli - 2. ekspr. narahlo zvoniti: kravji zvonci zvončkljajo; brezoseb. nekje daleč je zvončkljalo
- zvončkljáje: ključi so zvončkljaje padli na tla
- zvončkljajóč -a -e: zvončkljajoč smeh
- 1. z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak več predmetov in jih loviti: vrvohodec je stoje na eni nogi še žongliral; žonglirati s krožniki, z žogami
- 2. ekspr., v zvezi s s, z spretno ravnati s čim: natakar je žongliral s kozarci / žonglirati z ljudmi; pren. žonglirati z besedami, s podatki
- žonglirajóč -a -e: žonglirajoč z izrazi dokazovati
// povzročati ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: nestrpno je žvenketal z avtomobilskimi ključi; žvenketali so s kozarci in si nazdravljali
● ekspr. vedo, kje je treba žvenketati z denarjem kazati svojo premožnost; ekspr. žvenketati z orožjem groziti z vojno
- žvenketáje: kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo
- žvenketajóč -a -e: kovanci so žvenketajoč padli na tla; roko je imela polno žvenketajočih zapestnic
// povzročiti oster, višji glas zlasti z udarcem, trkom s čim: žvenknil je z ostrogami / ekspr. žvenknila sta s kozarci trčila
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »