Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
mú medm. (ȗ) posnema glas goveda: krava je mukala: mu, mu(uu); sam.: pog., ekspr. zmerjali so ga, on pa še mu ni rekel prav nič
SSKJ
múkati -am nedov. (ū) oglašati se z glasom mu: živina muka v hlevu; zateglo mukati / krava muka za teletom
    mukajóč -a -e: mukajoč kliče gospodarja; mukajoče krave
SSKJ
múra -e ž (ȗ) črnkasta žival, navadno krava: mura in belka
SSKJ
namúliti -im dov., namulíla tudi namúlila (ú ū) 
  1. 1. z muljenjem priti do določene količine česa: krava je namulila poln gobec zelenja
  2. 2. nar. dolenjsko napuliti, natrgati v šopih: pod smreko je namulil suhe trave
    namúliti se ekspr.  z muljenjem se nasititi: voli so se namulili sveže trave
SSKJ
nažréti -žrèm dov., nažŕl (ẹ́ ȅ) ekspr. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: rja je nažrla ograjo / kaktus je nekaj nažrlo nagrizlo
    nažréti se 
    1. 1. ekspr. najesti se: krava se je nažrla sveže trave / nizko: nažreti se mesa; nažreti se na sosedov račun
      // nizko napiti se (alkoholne pijače): včeraj so se nažrli vina / pog. na smrt so se ga nažrli
    2. 2. slabš. naveličati se: nažrla se je svojega fanta / nažreti se življenja v mestu
    nažŕt -a -o: kabel z nažrto izolacijo; do sitega nažrti ljudje
SSKJ
nèoplojèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni oplojen: neoplojena krava
♦ biol. neoplojeno jajčece
SSKJ
nèplóden -dna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni ploden: neploden moški; žena je bila neplodna / neplodna krava jalova
// neplodno drevo / neplodna zemlja / ekspr. neplodno delo, razpravljanje
SSKJ
ob predl.  
  1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑)
    1. 1. za izražanje premikanja v položaj, da pride
      1. a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen; udariti s pestjo ob mizo; zadeti ob podboj; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla; pren. na hodniku je trčil obenj; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo
      2. b) do tesnega približanja: puško je položil obse; ob vrata so postavili stražo; položiti lestev ob zid
        // za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo; plošči se drgneta druga ob drugo
    2. 2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo; priti ob dobro ime; krava je ob mleko; ali si ob pamet; biti ob službo; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse; njegov prihod nas je spravil ob zabavo
    3. 3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez: ob dan se sova skriva v duplu
  2. II. z mestnikom
    1. 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
      1. a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce; meč mu visi ob boku; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini
        // sloneti ob oknu / znamenje ob cesti; svetilnik ob morju; Šentjakob ob Savi; pren. pomudimo se malo ob Trubarju
      2. b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami
      3. c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici okupirane Ljubljane pohod po poteh partizanske Ljubljane
        // za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu
    2. 2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod; ob sredah imamo sestanek krožka
      // za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči
    3. 3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec
    4. 4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina; peti ob spremljavi klavirja; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
      // za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov
    5. 5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači; študiral je ob podpori sorodnikov
      // za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub, pri: ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
      // za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi; to se razume samo ob sebi; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
      ●       publ. stali so bok ob boku tesno skupaj; prišel je ob času pravočasno; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto; živeti ob njem z njim; publ. opombe ob robu dogodkov opombe k tekočim dogodkom; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
      ♦       šol. študij ob delu
SSKJ
objésti -jém dov., 2. mn. objéste, 3. mn. objedó tudi objéjo; objéj in objèj objéjte; objédel objédla, stil. objèl objéla (ẹ́) z grizenjem načeti, poškodovati: koza je objedla grm; gosenice so objedle zelje / zastar. psi so objedli tujca ogrizli
    objésti se star.  preobjesti se: krava se je objedla, zato jo napenja
    objéden -a -o: od lisic objedeno truplo
SSKJ
oblizávati -am nedov. (ȃ) redko oblizovati: krava je oblizavala telička / plameni so oblizavali kotel
SSKJ
oblizováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. (večkrat) premikati jezik po čem: krava oblizuje telička; od zadovoljstva si oblizovati ustnice / pes si oblizuje rano z lizanjem si jo zdravi
    // ližoč odstranjevati s površine: oblizovati prste, namazane z marmelado / ekspr. on rad oblizuje kosti obira meso s kosti
  2. 2. ekspr. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: plameni so že oblizovali ostrešje / veter ji oblizuje obraz
    ●     ekspr. smrt ga je že večkrat oblizovala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; knjiž., ekspr. voda se oblizuje med skalami se pretaka, pljuska; ekspr. ob novih najdbah si arheologi lahko oblizujejo prste so lahko zadovoljni
SSKJ
obrejíti -ím tudi obréjiti -im dov., obréji; obréjil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) povzročiti brejost: bik obreji kravo
    obrejíti se, tudi obréjiti se postati brej: krava, psica, svinja se obreji
    obrejèn -êna -o tudi obréjen -a -o: obrejena žival
SSKJ
odbíti -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 
  1. 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok
    ♦     lingv. odbiti končnico
    // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga
  2. 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil
    // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene
    // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta
  3. 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika
  4. 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil
  5. 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi
  6. 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
  7. 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo
  8. 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti
    ●     star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril
    odbíti se 
    1. 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga
    2. 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi
    3. 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal
    odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita
SSKJ
odrodíti se -ím se dov., odródil se; odrojèn (ī í) knjiž. odtujiti se: odroditi se svojemu ljudstvu, svoji vasi; te ljudi je družbeni proces odrodil domovini
    odrodíti vet.  nehati roditi: krava je že odrodila
SSKJ
omúliti -im dov., omulíla tudi omúlila (ú ū) 
  1. 1. z gobcem potrgati in pojesti: krava je omulila nekaj šopov trave
  2. 2. knjiž., redko pristriči, skrajšati: omuliti brado, rep
    omúljen -a -o: omuljeni travniki; tu je zdaj vse omuljeno pomuljeno
    ●     ekspr. omuljena srajca oguljena, izrabljena
SSKJ
oprostíti -ím dov., opróstil (ī í) 
  1. 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov
  2. 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo
    ♦     jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo
  3. 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti
    // kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
  4. 4. v medmetni rabi izraža vljudnost
    1. a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura
    2. b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo
      // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen
      // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno
  5. 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili
    // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege
    oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude
    oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe
SSKJ
orjáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na orjake: ima orjaško postavo / voz sta vlekla dva orjaška konja
// ekspr. zelo velik: orjaški človek; orjaški motorji, stroji / udaril ga je s svojo orjaško pestjo / prostor orjaških razsežnosti / orjaške gore, stene zelo visoke
● ekspr. industrija je napredovala z orjaškimi koraki se je zelo hitro razvijala; ekspr. čakajo ga orjaške naloge težke, zelo zahtevne
♦ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera; pal. orjaški jelen zelo velik izumrli jelen iz mlajše ledene dobe; orjaški lenivec v pleistocenu izumrli južnoameriški sesalec slonove velikosti; zool. orjaška morska krava sredi prejšnjega stoletja izumrla morska krava, Hydrodamalis gigas
SSKJ
osráti osérjem dov., osêrji oserjíte (á ẹ́) 
  1. 1. vulg. z iztrebljanjem umazati: krava je osrala ograjo; živina se je osrala po nogah
  2. 2. nizko vzeti ugled, osramotiti: osral me je pri vseh znancih
    osrán -a -o: zdaj sem čisto osran pri njih; osrane krave
    ●     nizko vse zaradi te osrane kupčije nepomembne, ničvredne
SSKJ
otelíti se -ím se dov., otélil se (ī í) nav. 3. os. roditi, povreči tele: krava se je otelila
SSKJ
párkljast -a -o prid. (á) ki ima parklje: parkljasta divjad / ekspr. krava je že zelo parkljasta ima dolge parklje
// v snegu so bile vidne parkljaste sledi
Število zadetkov: 192