Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
fíga -e ž (í)
1. nizko južno drevo z dlanastokrpimi listi ali njegov sočni, sladki sad: med trtami so rasle tudi fige; jesti, obirati fige / suhe fige
2. zvitek v kroglasto obliko spetih las: ima dolge lase, ki si jih spne v čop, jih splete v kito ali naredi figo / speti lase v figo
3. pog., pri zavrnitvi, zanikanju pest s palcem, položenim med kazalec in sredinec: narediti, pokazati figo; pomolil mu je figo; star. moliti fige komu
4. nav. mn. okrogel iztrebek, zlasti konjski: pobirati fige po cesti
5. pog., ekspr. kar je malo vredno, nepomembno: vsako figo si zapiše; joka za vsako figo; ljudi so kaznovali za najmanjšo figo; prepira se za prazno figo
// nizko malo vreden, nepomemben človek: ti si figa proti njemu
6. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi izraža
a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: vi me figo brigate; doma je eno figo dobil; to je eno figo vredno
b) v povedni rabi omalovaževanje: figa je vse skupaj / elipt. prava figa, če me premestijo
7. nižje pog., v členkovni rabi izraža močno zanikanje: figo, tebe že ne bom ubogal; saj smo pridni. Figo ste pridni
● pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; pog. držati figo za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma
SSKJ²
frizúra -e ž (ȗ)
določena ureditev, razporeditev las, pričeska: ima preprosto frizuro; spremeniti si frizuro / gladka, košata frizura / bubi frizura s kratkimi, zadaj posnetimi lasmi
SSKJ²
glavník2 -a m (í)
priprava za česanje las, dlake ali za pritrjevanje las: zatakniti si glavnik v lase; česati se z glavnikom; gost glavnik; koščen glavnik; žepni glavnik; zobje pri glavniku
SSKJ²
gòl3 gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó)
1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje
// ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola
2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav. ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo
// na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh
3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo
4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel
● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja
♦ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge
    gôlo tudi goló prisl.:
    golo obrit obraz
    gôli -a -o sam.:
    ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega
    ♦     gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo
SSKJ²
gorgóna -e ž (ọ̑)
v grški mitologiji vsako od treh ženskih bitij s kačami namesto las in s pogledom, ob katerem človek okamni: odsekati gorgoni glavo / sestre gorgone
SSKJ²
gríva -e ž (í)
1. dolga žimasta dlaka na vratu nekaterih živali, zlasti pri konju: česati, striči konjem grivo; črna griva; konjska, levja griva / potapljati konja po grivi; pren., ekspr. vlak s plamenečo grivo; grive oblakov
// ekspr. dolgi, gosti, navadno neurejeni lasje: grivo bi si pa že lahko malo pristrigla; fant s črno grivo / stresala je grivo rumenih las
2. knjiž. zavihan, razpenjen vrh vodnega grebena: valovom se delajo grive; bele grive valov
3. nar. strmo travnato pobočje: streha bajte se je skoraj dotikala grive; pasel je ovce na zeleni grivi
// travnat rob, vzpetina: griva ob poti / dekleta so posedla po mehki grivi travi
// nezoran, travnat del med njivami; meja: kupil je zelnik ob svoji njivi in zoral vmesno grivo
♦ bot. rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava
SSKJ²
hávba -e ž (ȃ)
1. pog. priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las; sušilna kapa: sedeti pod havbo / frizerska havba
2. pog. sprednji zgornji del avtomobilske karoserije, ki pokriva motor ali prtljažni prostor; pokrov: izstopil je in dvignil havbo
3. nar. avba: havba se ji lepo prilega
SSKJ²
ísker -kra -o prid. (í)
1. ki se živahno, lahkotno premika: iskri konji; njegov vranec je isker kakor vrag
// knjiž. hiter, uren2, živahen: isker tek; z iskrim gibom glave je vrgla s čela koder las / prijetno, iskro dekle
2. nav. ekspr. ki se iskri, sveti: isker sneg / pogledal ji je v svetle, iskre oči
3. knjiž. bister, prodoren: isker duh, razum; iskre misli
    ískro prisl.:
    iskro dirjati; iskro ga je pogledala
SSKJ²
izcúkati -am tudi scúkati -am dov. (ú ȗ)
pog. izpuliti, izvleči: izcukati nitko iz blaga / v pretepu so mu izcukali polovico las populili; prim. scukati
SSKJ²
izčesáti -čéšem tudi sčesáti sčéšem dov., izčêši izčešíte tudi ščêši ščešíte; izčêsal tudi sčêsal (á ẹ́)
1. s česanjem odstraniti: izčesati prah iz las / izčesati angorskim kuncem dlako
// urediti, pogladiti z glavnikom; počesati: izčesati lase / izčesati s krtačo
2. tekst. z orodjem ali s strojem odstraniti iz prediva kratka, skodrana vlakna: izčesati predivo, volno
    izčesán tudi sčesán -a -o:
    šop izčesanih las; v kito izčesani lasje; izčesana vlakna
SSKJ²
izgúba tudi zgúba -e ž (ȗ)
1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo
// škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube
2. glagolnik od izgubiti:
a) prijaviti izgubo dokumentov
b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
c) izguba las; izguba imetja
č) izguba barve; izguba časti
d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi
e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina
3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / nasprotnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu
4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen – vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa
● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila
♦ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; jezikosl. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba
SSKJ²
izpàd -áda m (ȁ á)
1. glagolnik od izpasti:
a) izpad las, zob / izpad polglasnika
b) izpad tekmovalca; izpad iz lige
c) izpad generatorja; izpad proizvodnje zaradi redukcije električne energije / izpad slike na televiziji
2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: njen izpad ga je presenetil; ogorčen izpad; živčni izpadi / izpadi ministra proti vladi
// prekoračenje dovoljenega v ravnanju ali vedenju: v teh krajih pogostoma prihaja do šovinističnih izpadov; nacionalistični, ustaški izpadi
3. voj. akcija, pri kateri se obkoljena vojaška enota prebije iz utrjenih položajev: napraviti izpad; odločiti se za izpad; izpad iz trdnjave
♦ med., vet. izpad organa, dela organa pojav, da organ, del organa zaradi določenih okoliščin preneha biti v normalnem položaju; šport. izpad stoja, pri kateri je ena noga nekoliko skrčena v kolenu, druga pa iztegnjena
SSKJ²
izpádanje -a s (ā)
glagolnik od izpadati: izpadanje las / izpadanje polglasnika / izpadanje iz bunkerjev
SSKJ²
izpúkati -am dov. (ū)
nar. izpuliti, izdreti: izpukati las / izpukati ptici perje populiti
SSKJ²
izpúkniti -em dov. (ú ȗ)
nar. izpuliti, izdreti: izpukniti las, zob; izpukniti nit iz blaga
SSKJ²
izpulíti in izpúliti -im tudi spulíti in spúliti -im dov. (ī ú)
1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: izpuliti las, zob; izpuliti nit iz blaga; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje populiti; pren., ekspr. izpuliti pohlepnost iz srca
● pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo
// z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: komaj mu je izpulil nož iz rok; izpulila mu je roko, ki jo je držal; izpulil se mu je iz rok; pren., publ. na domačem terenu so jim izpulili zmago
2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpulil mu je zadnje evre / iz otrok so izpulili vso skrivnost
    izpúljen tudi spúljen -a -o:
    izpuljen las, zob; izpuljeno perje
SSKJ²
izrúti -rújem dov. (ú) knjiž.
1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje; izruvati: vihar je izrul veliko drevja; izruti s korenino; pren. izruti ljubezen iz srca
2. izpuliti, izdreti: izruti las, zob / izruti trn iz pete
    izrút -a -o:
    izruto drevje
SSKJ²
izruváti -rújem tudi izrúvati -am dov., izruvál tudi izrúval (á ú; ū)
1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred
2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo
// z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok
● življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo
    izruván tudi izrúvan -a -o:
    izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo
SSKJ²
izstríči -strížem dov., izstrízi izstrízite; izstrígel izstrígla (í)
1. z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa; izrezati: izstriči članek iz časopisa / izstriči znamke s kuverte
// ekspr. odstraniti posamezne dele česa: cenzura je izstrigla film
2. s striženjem zmanjšati gostoto las: frizerka ji je izstrigla lase
SSKJ²
kápa -e ž (á)
1. pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: potegniti, potisniti si kapo čez ušesa; pokriti se s kapo; krznena, žametna kapa; kapa iz moherja / kuharja v visokih belih kapah / kopalna, plavalna kapa; škofovska kapa mitra; vojaška kapa; kapa s ščitkom / kot vzklik kapa kosmata, tega pa nisem vedel
● ekspr. hrib ima kapo oblak zakriva vrh hriba; pog., ekspr. ta ga ima pod kapo je vinjen
2. rabi se samostojno ali s prilastkom kapi podobna priprava ali del priprave: kapa električnega zvonca; kapa pri žganjarskem kotlu / sušilna kapa priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las
♦ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; avt. razdelilna kapa
Število zadetkov: 175