osébnost -i ž (ẹ̑) 1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik: ohraniti svojo osebnost;
avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita;
sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost;
oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka;
opredelitev osebnosti;
publ. dati čemu pečat svoje osebnosti;
ekspr. to je človek brez osebnosti neizrazit;
pren., knjiž. to mesto ima svojo osebnost // s prilastkom človek s temi lastnostmi, značilnostmi: biti formirana osebnost; obtoženec je neuravnovešena osebnost; imeti koga za nezrelo osebnost; on je izrazita umetniška osebnost 2. navadno s prilastkom moralno, kulturno, družbeno pomemben človek: on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne;
razviti se v osebnost;
velike, vplivne, zgodovinske osebnosti;
gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti;
ekspr. borec za pravico je postal legendarna osebnost;
osebnosti iz znanstvenega sveta;
razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr. kult osebnosti 3. nav. ekspr. človek, oseba: manj samozavestna osebnost se ne uveljavi;
položaj osebnosti v družbi
● star. pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim osebnim sporom, osebni zameri; knjiž. nastopajoče osebnosti v drami osebe, liki; ekspr. skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost postava
♦ ped. mladina z motnjami osebnosti; psih. ekstravertirana, introvertirana osebnost; integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto; psiht. disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.