álpski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Alpe: lepota alpskega sveta; alpske dežele; alpsko podnebje; alpsko rastlinstvo / alpski vrt alpinetum
♦ alp. alpska dolina dolina med visokimi vrhovi, navadno ledeniškega izvora; antr. alpska rasa; arhit. alpska hiša hiša z zidanim spodnjim in lesenim zgornjim delom ter strmo streho, krito s skodlami; bot. alpski zvonček visokogorska rastlina z modrimi ali rožnatimi zvončastimi cveti, Soldanella; alpska možina; alpska nebina; lit. alpska poskočnica kitica iz štirih verzov v amfibrahih; šport. alpski smučar športnik, ki se ukvarja z alpskim smučanjem; tekmovanje v alpski kombinaciji tekmovanje v smuku in slalomu ali v smuku, slalomu in veleslalomu; alpsko smučanje
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
ángelski -a -o prid.(á)
nanašajoč se na angele: angelski zbori / ta otrok ima angelski obraz; angelska lepota / angelsko češčenje zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to priliko
nanašajoč se na angele: angelski zbori / ta otrok ima angelski obraz; angelska lepota / angelsko češčenje zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer ali molitev za to priliko
- ángelsko prisl.:
angelsko čista duša; ekspr. s tem otrokom je treba biti angelsko potrpežljiv zelo
SSKJ²
SSKJ²
božánstvenost -i ž (ȃ)
narava, lastnosti boga, božanstva: zanj je bila vsa narava polna božanstvenosti
♦ rel. božanstvenost Kristusove osebnosti
// knjiž., ekspr. izredna lepota: božanstvenost pogleda na gore
narava, lastnosti boga, božanstva: zanj je bila vsa narava polna božanstvenosti
♦ rel. božanstvenost Kristusove osebnosti
// knjiž., ekspr. izredna lepota: božanstvenost pogleda na gore
SSKJ²
brezčásen -sna -o prid. (á)
neodvisen od časa: brezčasna lepota, resnica; brezčasno obravnavanje konkretnega predmeta / brezčasno in hirajoče življenje; sam.: v romanu je nekaj neminljivega, občečloveškega, brezčasnega
neodvisen od časa: brezčasna lepota, resnica; brezčasno obravnavanje konkretnega predmeta / brezčasno in hirajoče življenje; sam.: v romanu je nekaj neminljivega, občečloveškega, brezčasnega
SSKJ²
čár -a m (ȃ)
1. knjiž., navadno s prilastkom nenavadna, izredna lepota: občudovati čar narave; čar zvezdnega neba; čar noči
2. knjiž. izredna privlačnost, očarljivost: bledica ji je dajala poseben čar / obdajal ga je čar evropske kulture; čar novega in neznanega / mn., ekspr.: razkazovala je svoje čare; ženski čari
3. zastar. čarovnija: čarovnica je opravila svoje čare / izreči čar čarovne besede
1. knjiž., navadno s prilastkom nenavadna, izredna lepota: občudovati čar narave; čar zvezdnega neba; čar noči
2. knjiž. izredna privlačnost, očarljivost: bledica ji je dajala poseben čar / obdajal ga je čar evropske kulture; čar novega in neznanega / mn., ekspr.: razkazovala je svoje čare; ženski čari
3. zastar. čarovnija: čarovnica je opravila svoje čare / izreči čar čarovne besede
SSKJ²
čarôba -e ž (ó) knjiž.
1. čarovništvo: osumili so jo čarobe / verjeti v čarobe čarovnije
2. nenavadna, izredna lepota: čez pokrajino je razlita jutranja čaroba
1. čarovništvo: osumili so jo čarobe / verjeti v čarobe čarovnije
2. nenavadna, izredna lepota: čez pokrajino je razlita jutranja čaroba
SSKJ²
čarôbnost -i ž (ó)
knjiž. nenavadna, izredna lepota: tiha čarobnost gorskega sveta
// izredna privlačnost, očarljivost: čarobnost in milina njenega glasu
knjiž. nenavadna, izredna lepota: tiha čarobnost gorskega sveta
// izredna privlačnost, očarljivost: čarobnost in milina njenega glasu
SSKJ²
čúdežen -žna -o prid. (ȗ)
1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic
// ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost
2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina
1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic
// ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost
2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina
- čúdežno prisl.:
oči ji čudežno sijejo
SSKJ²
čudovítost -i ž (ȋ)
lastnost čudovitega: lepota in čudovitost sveta / pritegnila jo je čudovitost njegovih dogodivščin / omara, polna orientalskih čudovitosti čudovitih predmetov
lastnost čudovitega: lepota in čudovitost sveta / pritegnila jo je čudovitost njegovih dogodivščin / omara, polna orientalskih čudovitosti čudovitih predmetov
SSKJ²
dávno prisl. (á)
1. pred dolgim časom, zdavnaj: na prepir sem že davno pozabil; oče je že davno umrl; davno minuli časi / v povedni rabi: davno je že, kar sem odšel od doma; nekoč, že davno je tega, sta bila srečna
2. zelo dolgo časa: to vem že davno
● ekspr. to še davno ni lepota! nikakor ni, sploh ni; prim. daven
1. pred dolgim časom, zdavnaj: na prepir sem že davno pozabil; oče je že davno umrl; davno minuli časi / v povedni rabi: davno je že, kar sem odšel od doma; nekoč, že davno je tega, sta bila srečna
2. zelo dolgo časa: to vem že davno
● ekspr. to še davno ni lepota! nikakor ni, sploh ni; prim. daven
SSKJ²
demónski in démonski -a -o prid. (ọ̑; ẹ̑) nav. ekspr.
1. zelo hudoben, zloben: demonski človek; to je demonska ženska / demonski nasmeh, pogled
2. ki ima skrivnostno, usodno moč: demonska osebnost / njegov demonski vpliv; omamila ga je demonska lepota te žene / temno, skoraj demonsko vzdušje; sam.: v teh ljudeh je nekaj demonskega
1. zelo hudoben, zloben: demonski človek; to je demonska ženska / demonski nasmeh, pogled
2. ki ima skrivnostno, usodno moč: demonska osebnost / njegov demonski vpliv; omamila ga je demonska lepota te žene / temno, skoraj demonsko vzdušje; sam.: v teh ljudeh je nekaj demonskega
SSKJ²
devêti -a -o štev. (é)
ki v zapovrstju ustreza številu devet: deveti [9.] februar; bil je deveti otrok v družini; ob deveti (uri) 9h21h; v deveto leto gre / deveti del celote
● ekspr. dekleta so mu deveta briga prav nič se ne zmeni zanje; deveta dežela v pravljicah daljna dežela; dežela, v kateri se človeku zelo dobro godi; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. biti v devetih nebesih zelo srečen; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano
ki v zapovrstju ustreza številu devet: deveti [9.] februar; bil je deveti otrok v družini; ob deveti (uri) 9h21h; v deveto leto gre / deveti del celote
● ekspr. dekleta so mu deveta briga prav nič se ne zmeni zanje; deveta dežela v pravljicah daljna dežela; dežela, v kateri se človeku zelo dobro godi; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. biti v devetih nebesih zelo srečen; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano
SSKJ²
díh -a m (ȋ)
1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov
// dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha
2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico
// knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora
// knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa
● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič
1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov
// dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha
2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico
// knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora
// knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa
● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič
SSKJ²
díhniti -em dov. (í ȋ)
1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal
2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame
● ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril
// preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje
3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo
1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal
2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame
● ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril
// preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje
3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 7
- Naslednja »
Število zadetkov: 137
Dostopnost