Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
zanímati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. vzbujati pri kom hotenje, željo
    1. a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je
    2. b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
    3. c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima
  2. 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje
  3. 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi
    zanímati se 
    1. 1. imeti, kazati hotenje, željo
      1. a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi
      2. b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi
      3. c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih
        // zanimati se za nakup zemljišča
    2. 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge
    zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku
SSKJ
zaobljúbljati se -am se nedov. (ú) 
  1. 1. rel. delati zaobljubo: ljudje so se ob težavah pogosto zaobljubljali
  2. 2. ekspr. trdno obljubljati: zaobljubljal se je, star. zaobljubljal je, da bo to storil
SSKJ
zaostálež -a m (ȃ) knjiž.  
  1. 1. kdor zaostane: priganjati zaostaleže
  2. 2. nazadnjak, mračnjak: ljudje ga imajo za zaostaleža
SSKJ
zaplašíti in zaplášiti -im, in zaplašíti -ím dov., zaplášil (ī á ā; ī í) knjiž. preplašiti, prestrašiti: zaplašiti koga z grožnjami, vpitjem / nič ga ni zaplašilo
    zaplášen -a -o in zaplašèn -êna -o: zaplašeni ljudje
SSKJ
zaplávati -am dov. (ȃ) 
  1. 1. začeti plavati: šel je v vodo in zaplaval / zaplaval je v globoko vodo / ladja, splav zaplava po morju
    // plavajoč se usmeriti, iti kam: labod je zaplaval proti bregu; ribe so zaplavale naravnost v mrežo / zeblo ga je in zaplaval je na obalo
    // plavajoč se pojaviti: po nebu so zaplavali beli oblaki / nad travnikom je zaplavala rahla megla
  2. 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: prepevaje je zaplavala iz sobe / iz visoke trave je zaplaval fazan zletel; avtomobil je zaplaval na pločnik počasi zapeljal; plesalci so zaplavali po dvorani počasi, lahkotno zaplesali
  3. 3. krajši čas plavati: odrasli so se sončili, otroci pa so malo zaplavali / zapihalo je in listje je zaplavalo po zraku
  4. 4. nav. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po bezgu je zaplaval skozi okno / veseli glasovi so zaplavali po prostoru; ubrano zvonjenje je zaplavalo po dolini se je razleglo
  5. 5. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zaplavati v navdušenje, sanjarjenje, srečo / zaplavati v težaven položaj
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: zaplavala sta v pogovor; zaplavati v reševanje problema
  6. 6. žarg. postati negotov v kakem delu, kaki dejavnosti: prvo dejanje so odigrali uspešno, v drugem pa so igralci zaplavali
    ●     ekspr. njegove misli so zaplavale v preteklost začel je premišljevati o preteklosti; knjiž., ekspr. njegove oči so zaplavale v daljavo zagledal, zastrmel se je; ekspr. njene oči so zaplavale v solzah postale solzne; ekspr. pogovor je zaplaval v mirnejše vode se je pomiril; ekspr. stvari so zaplavale v stare vode se niso nič spremenile; ekspr. zaplaval je z rokami po zraku zakrilil; ekspr. zaplavati s tokom začeti misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje
SSKJ
zapúščati -am nedov. (ú) 
  1. 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem mestu: delavci v gručah zapuščajo tovarno; srečal ga je, ko je zapuščal park / publ. voda, ki zapušča hladilni sistem, je primerno ohlajena teče iz njega
    // izraža, da osebek dela, da ne prebiva, živi več kje: po vojni so ljudje zapuščali vasi / mladi zapuščajo kmetije
  2. 2. izraža, da osebek dela, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: drug za drugim so zapuščali družbo; samica zapušča mladiče le takrat, ko gre po hrano
    // izraža, da osebek dela, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: odrasli otroci zapuščajo starše
  3. 3. delati, da preneha določeno razmerje s kom: fantje zapuščajo dekleta / pristaši ga zapuščajo
    // prenehavati skrbeti za koga, pomagati komu: zapuščati ljudi v stiskah, težavah
  4. 4. delati, da kdo kaj dobi kot dediščino: kmetje so navadno zapuščali posestva sinovom / v oporoki zapušča premoženje otrokom
  5. 5. delati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo; puščati: kolesa so zapuščala sled / bolezen zapušča okvare povzroča
    // pog. predstava zapušča v gledalcu močen vtis povzroča, da o njej razmišlja
  6. 6. nav. ekspr. izraža pojemanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: razum, spomin, vid zapušča starega človeka / moči so ga začele zapuščati / pogum, zavest ga zapušča
  7. 7. pretrgovati, trgati svojo dejavno vključenost v kaj: veliko mladih letos zapušča šolo / zapuščati organizacijo, stranko
  8. 8. publ. ne upoštevati: ta filozof ne zapušča humanističnih vrednot
    ●     ekspr. podgane že zapuščajo ladjo neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje, ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati; ekspr. živci ga zapuščajo ne more se več obvladovati, začenja se razburjati
    zapúščati se nav. ekspr.  zanemarjati se: stara se in se zapušča / strokovno se zapuščati
    zapuščáje star.: zapuščaje starše, je mislil na srečno otroštvo
    zapuščajóč -a -e: zapuščajoč mesto, so peli
SSKJ
zaslužíti in zaslúžiti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar
  2. 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita
  3. 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti
  4. 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled
    ●     ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela
    zaslúžen -a -o: pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga
    ●     ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati
SSKJ
zastáven3 -vna -o prid., zastávnejši (á ā) 
  1. 1. krepko raščen, razvit: lep, zastaven fant; slika zastavnega kosca / zastaven mladič / zastaven macesen z velikimi vejami
    // knjiž. krepek, trden: ni imel več tako zastavnega koraka / odločitev je naznanil z mirnim, zastavnim glasom / zastavna rast
  2. 2. star. resen, umirjen: v smeh je spravil tudi najbolj zastavnega gosta / odlikoval se je z natančnostjo in zastavnim vedenjem
  3. 3. zastar. ugleden, imeniten: župnik, uradnik in drugi zastavni ljudje
    zastávno prisl.: zastavno hoditi okrog voza; zastavno raščen
SSKJ
zastrméti se -ím se dov. (ẹ́ í) strmeč se zagledati: zastrmeti se v koga, za kom; zastrmeti se komu v obraz; topo, začudeno se je zastrmel predse / ekspr. pogled se je zastrmel vanj
    zastrméti postati negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: zastrmeli so, česa vsega je še zmožen
    zastrmèl in zastrmél -éla -o: negibni in zastrmeli ljudje
    zastrmèn in zastrmljèn -êna -o: zastrmeni obrazi
SSKJ
zastrúpljati -am nedov. (ú) 
  1. 1. povzročati, da v organizem prihaja strup: zastrupljati goste s pokvarjeno hrano; ta tovarna zastruplja ribe v reki / zastrupljati (si) želodec s tobakom
    // usmrčevati tako, da v organizem prihaja strup: zastrupljati nasprotnike, tekmece / zastrupljati miši, podgane
  2. 2. delati, povzročati, da postaja kaj strupeno: zastrupljati hrano, vodo / tovarne zastrupljajo ozračje
  3. 3. ekspr. delati, povzročati, da dobiva kdo zelo slabe, nezaželene lastnosti: zastrupljati koga z nepopustljivostjo, pesimizmom
    // delati, povzročati, da postaja kaj zelo težko, neprijetno: zastrupljati odnose med narodi; z očitki zastrupljati komu življenje / začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil
    // dvom mu zastruplja delo
    zastrúpljati se delati samomore z uživanjem strupa: v obupu, stiski se ljudje tudi zastrupljajo
    zastrupljajóč -a -e: zastrupljajoča pijača
SSKJ
zató prisl. (ọ̑) 
  1. I. 
    1. 1. izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila: tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre volje; imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno odločati; upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le kratkotrajna pomoč / termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga
      // izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek: molčijo zato, ker se bojijo; vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad; nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak zato, ker se nista mogla zresniti / zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu
    2. 2. izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila: rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino; ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel / ekspr. bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj
      // izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek: opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva; prišli so (zato), da bi mu pomagali / zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov
    3. 3. izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na dejanje: nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava / če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva za politike; če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten
  2. II. v vezniški rabi
    1. 1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti; ne razumete jih, zato se jezite; grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli / ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen / elipt. sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro
    2. 2. v protivnem priredju, navadno v zvezi zato pa za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja: mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno ukvarjajo z njo; ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko neizogiben; res je težko, zato pa še ni treba obupati / piše malo, zato pa dobro
    3. 3. v vzročnih odvisnih stavkih, v zvezi zato ker za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem stavku: to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos do sveta; vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl / elipt. zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan
    4. 4. v namernih odvisnih stavkih, v zvezi zato da za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: sedel je, (zato) da bi se odpočil; položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša / elipt. zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha
      ●       ekspr. zakaj se pa jezite? Zato ali Zato ker se izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok; ekspr. kaj zato ali nič zato, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. razreda nisem izdelal, pa kaj zato izraža omalovaževanje; ekspr. motor se je pokvaril, pa nič zato izraža neprizadetost; ekspr. uro sem izgubil. Nič zato izraža sprijaznjenje s čim; ekspr. tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato ali Zato pa izraža ugovor, zavrnitev; ekspr. to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa izraža podkrepitev trditve; sam.: odgovoril mu je samo z zato; na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato nanj je mogočih več odgovorov; vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog
SSKJ
zatopíti -ím dov., zatópil (ī í) star. preplaviti, prepojiti: narasla voda je zatopila zemljišče / sreča mu je zatopila srce / vonj po razkužilih je zatopil vse druge vonje
● star. v pijači je skušal zatopiti svoje koprnenje utopiti
    zatopíti se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v  izraža nastop
    1. a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zatopiti se v delo, igro, molitev, razmišljanje; zatopiti se v pogovor s kom; tako se je zatopil v branje, da ni slišal trkanja / zatopil se je v svoje misli; zatopiti se vase / elipt. zatopiti se v časopis, knjigo
    2. b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatopiti se v molk, žalost
    zatopljèn -êna -o 
    1. 1. deležnik od zatopiti: ljudje, zatopljeni v pogovor; zatopljen v delo, igro, molk
    2. 2. knjiž. zamišljen: zatopljen človek; biti zatopljen; sedel je ves zatopljen
SSKJ
zatórej prisl. (ọ̑) zato: njegov govor je bil kratek in jedrnat in je zatorej ugajal večini; kar je dobrega, lepega, poštenega, a zatorej redkega na svetu, izginja / v vezniški rabi pogovarjala se je z vsakim in o vsaki stvari, zatorej so jo ljudje imeli radi / nihče noče popustiti. Zatorej sporazuma še ne bo
SSKJ
zaúpen -pna -o prid., zaúpnejši (ū) 
  1. 1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov
  2. 2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni
  3. 3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica
    // za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci
  4. 4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod
  5. 5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije
    // ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo
  6. 6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz
    zaúpno prisl.: zaupno povedati
    ♦     jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje
SSKJ
zaverováti -újem in zavérovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́) knjiž. začeti verovati: kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil / kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanj
    zaverováti se, in zavérovati se v zvezi z v  
    1. 1. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zaveroval se je v branje, delo / zaveroval se je v časopis; deček se je zaveroval v čudnega moža
    2. 2. star. zaljubiti se: zaveroval se je v prelepo dekle / zaverovati se v čebelarstvo, gledališče
    zaverován in zavérovan -a -o: v preteklost zaverovani ljudje; vsa je zaverovana v sina
    ●     zelo je zaverovan vase zelo občuduje samega sebe; prisl.: zaverovano poslušati
SSKJ
zavíst -i ž (ȋ) občutek velikega nezadovoljstva, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: ob njihovem bogastvu, uspehu ga obide, prevzame zavist; ekspr. grize, razganja, razjeda, tare, žre jih zavist; njena lepota vzbuja zavist; ekspr. bleda, črna, zelena zavist; zavist ob uspehu, nad uspehom tekmeca / govoriti iz zavisti; ekspr. pokati, pozeleneti, razpočiti se od zavisti; prebledeti od zavisti; bled, ekspr. zelen od zavisti / srečni ljudje, reče z zavistjo
SSKJ
zavréti1 -vrèm dov. (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. narediti, da kaj vre: zavreti mleko / zavrela nam je čaj skuhala
  2. 2. začeti vreti: čakali so, da voda v loncu zavre / ekspr. morje okoli njih je zavrelo
  3. 3. silovito, peneč se priteči od kod na površje: po deževju so spet zavreli studenci
    // ekspr. hitro, v veliki količini priteči od kod: iz rane mu je zavrela kri; solze so mu zavrele iz oči
  4. 4. ekspr. začeti prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: iz dvorane so zavreli ljudje
  5. 5. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojaviti se v visoki stopnji: v njem je zavrela jeza; v prsih mu je zavrelo ljubosumje
    // brezoseb. izraža nastop zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: če mi zavre, ne odgovarjam zase; v glavi mu je zavrelo; v njem je zavrelo od sovraštva / med poslušalci je zavrelo / po deželi je zavrelo so se začeli nemiri, spopadi
    ●     ekspr. kri mi zavre, če pomislim na krivice zelo se vznemirim, razburim
SSKJ
zavrvéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os. začeti vrveti: ljudje so vznemirjeno zavrveli / ob pristanku ladje je množica zavrvela; brezoseb. zatrobila je trobenta in med šotori je zavrvelo
SSKJ
zaznáti -znám dov. (á ȃ) 
  1. 1. čutno dojeti predmetni svet: zaznati besede, glas; zaznati gibanje, premikanje; zaznati svetlobo, vonj, zvok / zaznal je, da je njena obleka vlažna; s prsti je zaznal, da se trese od strahu / s sluhom zaznati / tega čuti ne zaznajo; oko teh žarkov ni sposobno zaznati / knjiž. zaznati bolečino začutiti
  2. 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotoviti obstajanje česa: zaznati navzočnost koga v prostoru; na sebi je zaznala radovedne poglede; zaznati koristne učinke treninga; zaznati prve znake bolezni / na njegovem obrazu je zaznal jezo, obup / poslušalci v njegovih besedah niso zaznali osti začutili
    // zaznal je njeno bližino, čeprav je ni videl / živali zaznajo potres prej kot ljudje
    // publ. na podlagi določenih pojavov ugotoviti, opaziti: v zadnjem letu so zaznali velik napredek
  3. 3. na določen način pokazati obstajanje česa: naprava zazna sevanje
    // na določen način ugotoviti obstajanje česa: z nihalom zaznati podzemne vodne tokove
  4. 4. star. izvedeti: zaznati za rojstvo sina; rada bi zaznala več o njih
  5. 5. zastar. spoznati, prepoznati: mati nas je že od daleč zaznala, ali po joku ali po kričanju
    zaznáti se star., navadno v zvezi z dan  zdaniti se: komaj se je zaznal dan, so odšli na pot
    zaznán -a -o: ti pojavi niso čutno zaznani
SSKJ
zaživéti -ím dov., zažível (ẹ́ í) 
  1. 1. s prislovnim določilom začeti živeti tako, kot izraža določilo: ko so otroci zrasli, je družina bolje zaživela; zaživeti sproščeno, veselo; na starost bi rad zaživel umirjeno / ekspr. umrla je, preden je polno zaživela
  2. 2. vzbuditi občutek, kot da bi bil živ: ob obujanju spominov jima je prijatelj zaživel pred očmi / ekspr. pokrajina na sliki je zaživela
  3. 3. ekspr. začeti delovati: brez njegove zavzetosti društvo ne bi zaživelo; v tistem času je zaživelo več smučarskih klubov
    // začeti potekati v večjem obsegu, bolj intenzivno: delo na kulturnem področju je zaživelo; vse načrtovane dejavnosti na šoli niso zaživele
  4. 4. ekspr. postati živahen, dejaven: ob glasbi so zaživeli; v veseli družbi je še sam zaživel; s pomladjo je spet zaživel / njen obraz zaživi ob misli na domače / ob njegovem nastopu je dvorana zaživela / pogovor ni mogel zaživeti
    // s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: ob sobotah trg zaživi; zjutraj ulice zaživijo
  5. 5. redko postati (ponovno) živ; oživeti: spomladi narava spet zaživi
    ●     knjiž. on zna zaživeti s sočlovekom se zna vživeti vanj; ekspr. grmovje je v temi zaživelo v njem se je začelo nekaj gibati, premikati; knjiž. slovenski jezik je v Prešernovi poeziji zaživel z vso samoniklo močjo v Prešernovi poeziji se je pokazala vsa izrazna moč slovenskega jezika; ekspr. glavni liki romana ne zaživijo niso prepričljivi; redko veliko let je že minilo, odkar so na svetu zaživeli ljudje začeli živeti; zastar. z lahkomiselnim življenjem je zaživel dober glas zapravil
Število zadetkov: 1034