Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
bengáličen -čna -o prid. (á)
v zvezi bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah: na stolpu je zagorel bengalični ogenj / bengalična luč je osvetlila sobo
SSKJ²
bíti1 bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ)
1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe
2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje
3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben
6. knjiž. širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; star. otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
    bíti se 
    1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
    // knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje
    2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
    3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj
    bijóč -a -e:
    stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost
    bít -a -o nar.:
    hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena
SSKJ²
bléd -a -o tudi -ó prid., tudi bledêjši (ȇ é)
1. ki je brez zdrave naravne barve: bled obraz; otrok je bled; blede ustnice; biti bledih lic; mrtvaško, smrtno, voščeno bled; čisto, ves bled; bled od jeze, od strahu; bled v obraz; bled kakor kreda, smrt, stena, kot zid; postajati bled bledeti
// ki je nenasičene, neizrazite barve: bled čaj; bolj bleda stran lista; bledo črnilo
// ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bleda luč, mesečina, svetloba; bledo nebo; pesn. bleda luna
2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bled nasmeh, pojem, spomin; blede besede; to je bleda slika resnice; bledo epigonstvo
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bleda groza, zavist
    blédo tudi bledó prisl.:
    bledo se nasmehniti, spominjati; bledo orisani značaji / piše se narazen ali skupaj: bledo zelen ali bledozelen travnik; bledo modrikasta žila; bledo rdeča zarja; bledo rjava uniforma; bledo rožnata vrtnica; bledo rumena barva strnišča; bledo sinje nebo
SSKJ²
bledéti -ím nedov., blédi tudi blêdi (ẹ́ í)
1. izgubljati naravno barvo: otrok bledi in hujša; vidno bledeti / lica mu bledijo; bledeti od groze, od jeze / dekle rdi in bledi prebledeva / rastline bledijo
2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luč bledi; zvezde bledijo
3. knjiž. postajati manj izrazit: njegova slava, spomin nanj bledi
SSKJ²
bledíčen -čna -o prid. (ī)
1. bolno bled: bil je suh in bledičen otrok
♦ agr. bledične trte trte, ki so bledo zelene zaradi pomanjkanja klorofila
2. ki je brez močnega sijaja, svetlobe; bled: bledična luč
3. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bledičen talent; poezija, polna bledične sentimentalnosti
SSKJ²
bleščèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́)
1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj
// ki močno sije: bleščeča luč, svetloba
2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod
// ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava
    bleščéče prisl.:
    branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje
    ●     bleščeče beli prti zelo beli; 
prim. bleščati se
SSKJ²
blískalica -e ž (ȋ)
fot. bliskovna luč: sprožiti bliskalico; elektronska bliskalica
SSKJ²
blískav -a -o tudi bliskàv -áva -o prid. (í; ȁ á)
ekspr. bleščeč, lesketajoč se: bliskave oči / bliskavi pogledi
♦ elektr. bliskava luč ritmična luč, katere čas svetenja je znatno krajši od časa teme
SSKJ²
blískoven -vna -o prid. (ȋ)
star. bliskovit: spustiti se v bliskoven dir / bliskovna sprememba
♦ elektr. elektronska bliskovna žarnica plinska žarnica, ki da močno trenutno svetlobo; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju; bliskavica
SSKJ²
blísniti -em dov. (í ȋ)
1. na hitro močno zasvetiti se: luč blisne v sobi; brezoseb. v temi je blisnilo, napadalec je ustrelil
2. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno je blisnilo; oči so mu blisnile / v roki mu je blisnil nož / svetlo blisniti z očmi / nagajivo je blisnila po njem
3. ekspr. švigniti, šiniti: puščica blisne v zrak; pren. smehljaj ji je blisnil preko lica; blisnilo mu je skozi možgane
SSKJ²
blodílka -e ž (ȋ)
knjiž. kar koga blodi, bega: luč blodilka
♦ bot. celica z bički, s katero se nižje rastline nespolno razmnožujejo
SSKJ²
bóčen -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na bok: nositi bočni nož; bočna lega telesa / bočna deska, ploskev; bočna stran ladje / bočno parkiranje, pristajanje
// prihajajoč s strani, z boka: bočni napad je uspel; bočni veter / poskrbeti za bočno kritje pehote
♦ kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; voj. bočni ogenj ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada
    bóčno prisl.:
    v drugo vozilo je trčil bočno
SSKJ²
bóksovka in bôksovka -e ž (ọ̑; ō)
fot. žarg. boks kamera: tudi navadna boksovka ima priključek za bliskovno luč
SSKJ²
brlíkati -am nedov. (ī)
ekspr. brleti: luč je komaj še brlikala
SSKJ²
brlívka -e ž (ȋ)
preprosta svetilka, navadno na olje: brlivka sveti, utriplje pred sliko; prižgati, ugasniti brlivko
// ekspr. luč, ki slabo, medlo sveti: pri taki brlivki se ne da brati
SSKJ²
čígar -- zaim. (ȋ)
izraža lastnino posamezne moške osebe, na katero se nanaša: kmet, čigar hiša je zgorela; sosed, na čigar pomoč se zanaša
// izraža pripadnost stvarnemu ali pojmovnemu imenu moškega ali srednjega spola; katerega2: kostanj, čigar senca ga je prikrivala; stvarstvo, čigar središče je luč
SSKJ²
čúden -dna -o prid. (ū ȗ)
1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
// ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati
2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte
    čúdno 
    prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno
    // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu
SSKJ²
čúdež -a m (ȗ)
1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja
// ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ
2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež
3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren)
SSKJ²
dremàv -áva -o prid. (ȁ á)
ki se mu dremlje: po prečuti noči je bila čudno dremava; v službo je odšel še ves dremav zaspan / dremave oči / dremava melodija ki povzroča željo, potrebo po spanju; pren. dremava luč; zvonec je presunljivo zvonil v dremavo noč
    dremávo prisl.:
    dremavo pripovedovati
SSKJ²
eléktriški -a -o prid. (ẹ̑)
1. ki je v posredni zvezi z elektriko: elektriška stroka; elektriško gospodarstvo, podjetje / elektriška merska enota
2. zastar. električen: elektriški tok / elektriška luč, peč
Število zadetkov: 197