žvečílec -lca [žvečilca in žvečiu̯ca] m (ȋ)
kdor žveči: žvečilci žvečilnega gumija / žvečilec tobaka
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
žvečílni -ega m (ȋ)
žvečilni gumi: žvečilni brez sladkorja; zavitek žvečilnih; bonboni, čokolada in žvečilni
žvečilni gumi: žvečilni brez sladkorja; zavitek žvečilnih; bonboni, čokolada in žvečilni
SSKJ²
SSKJ²
žvekálnik -a [tudi žvekau̯nik] m (ȃ)
zool. prebavni organ navadno s hitinasto prevleko, v katerem se hrana drobi: žvekalnik kot del prebavnega sistema pri rakih
zool. prebavni organ navadno s hitinasto prevleko, v katerem se hrana drobi: žvekalnik kot del prebavnega sistema pri rakih
SSKJ²
žvènk1 žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é)
1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela
// žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev
2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka
● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto
1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela
// žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev
2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka
● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto
SSKJ²
žvenkèt -éta m (ȅ ẹ́)
oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarec se je z žvenketom razbil; žvenket razbitega stekla
// žvenketanje: iz sobe se je slišal žvenket kozarcev in pribora; v noč se je razlegal žvenket orožja in topot konj
oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarec se je z žvenketom razbil; žvenket razbitega stekla
// žvenketanje: iz sobe se je slišal žvenket kozarcev in pribora; v noč se je razlegal žvenket orožja in topot konj
SSKJ²
žveplálnik -a [tudi žveplau̯nik] m (ȃ)
agr. priprava ali stroj za prašenje vinske trte z žveplom v prahu: uporabljati žveplalnik / motorni, ročni žveplalnik
agr. priprava ali stroj za prašenje vinske trte z žveplom v prahu: uporabljati žveplalnik / motorni, ročni žveplalnik
SSKJ²
SSKJ²
žvêplec -a [žvepləc] m (ē)
kem., v zvezi ogljikov žveplec spojina ogljika in žvepla; ogljikov sulfid: razkužiti z ogljikovim žveplecem
kem., v zvezi ogljikov žveplec spojina ogljika in žvepla; ogljikov sulfid: razkužiti z ogljikovim žveplecem
SSKJ²
žveplovodík -a m (ȋ)
spojina žvepla in vodika z vonjem po gnilih jajcih, kem. vodikov sulfid: meriti količino žveplovodika v zraku; vonj po žveplovodiku
spojina žvepla in vodika z vonjem po gnilih jajcih, kem. vodikov sulfid: meriti količino žveplovodika v zraku; vonj po žveplovodiku
SSKJ²
žvížg -a m (ȋ)
visok, oster glas: zaslišati žvižg; predirljiv, tih žvižg / žvižgi granat; žvižgi vlakov / gamsov žvižg / glasni žvižgi občinstva
visok, oster glas: zaslišati žvižg; predirljiv, tih žvižg / žvižgi granat; žvižgi vlakov / gamsov žvižg / glasni žvižgi občinstva
SSKJ²
žvižgáč -a m (á)
1. kdor žvižga: žvižgače težko posluša; predirljivi žvižgi objestnih žvižgačev
2. član določene organizacije, navadno zaposleni ali nekdanji zaposleni, ki razkrije nezakonito ravnanje drugih članov: najeti žvižgača; žvižgači v stranki; zaščita žvižgačev / žvižgača so premestili na nižje delovno mesto in mu znižali plačo
♦ zool. pritlikavi ali mali žvižgač majhen sivo rjav stepski zajec z belo obrobljenimi ušesi, Ochotona pusilla
1. kdor žvižga: žvižgače težko posluša; predirljivi žvižgi objestnih žvižgačev
2. član določene organizacije, navadno zaposleni ali nekdanji zaposleni, ki razkrije nezakonito ravnanje drugih članov: najeti žvižgača; žvižgači v stranki; zaščita žvižgačev / žvižgača so premestili na nižje delovno mesto in mu znižali plačo
♦ zool. pritlikavi ali mali žvižgač majhen sivo rjav stepski zajec z belo obrobljenimi ušesi, Ochotona pusilla
SSKJ²
žvížgavec -vca m (í)
1. kdor žvižga: zbudil me je preglasen žvižgavec
// ekspr. ptič, ki žvižga: psi lajajo nad žvižgavci; zunaj so se oglašali kosi žvižgavci
2. nar. zelo kislo, slabo vino: sedeli so pri steklenici rdečega žvižgavca
1. kdor žvižga: zbudil me je preglasen žvižgavec
// ekspr. ptič, ki žvižga: psi lajajo nad žvižgavci; zunaj so se oglašali kosi žvižgavci
2. nar. zelo kislo, slabo vino: sedeli so pri steklenici rdečega žvižgavca
SSKJ²
žvrgolévček -čka m (ẹ̑)
ekspr. otrok, ki s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govori, pripoveduje: vprašal je, če je veseli žvrgolevček njen otrok
ekspr. otrok, ki s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govori, pripoveduje: vprašal je, če je veseli žvrgolevček njen otrok
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 1167
- 1168
- 1169
- 1170
- Naslednja »
Število zadetkov: 23396
Dostopnost