Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ²
zaklépati1 -am nedov. (ẹ̑)
dajati mehanizem ključavnice v tak položaj
a) da se kaj ne da odpreti: ko je zaklepal, je zlomil ključ / zakaj ne zaklepaš vrat
b) da kaj ne more več delovati: zaklepati volan / zaklepati datoteke, telefon, tipkovnico onemogočati, omejevati njihovo uporabo ali preprečevati nezaželeno izvajanje ukazov, navadno z geslom ali šifriranjem
// s takim dejanjem delati
c) da notranjost česa ni dostopna: zaklepati predale / trgovine čez opoldne zaklepajo zapirajo
č) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zaklepati denar v omaro
d) da se komu onemogoči dostop do česa: kruh ji zaklepajo / pred njim so morali vse zaklepati; pren., ekspr. zaklepati skrivnost pred ljudmi
e) da kdo mora ostati, kjer je: otroka zaklepajo v sobo
● 
knjiž., ekspr. njegova usta zaklepa molk molči
    zaklépati se 
    z zaklenitvijo vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: kadar je sam doma, se zaklepa
SSKJ²
zaklépen -pna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na zaklepanje: zaklepni mehanizem
● 
zaklepni nož nož s pripravo, ki preprečuje, da bi se pregibno rezilo odpiralo, zapiralo samo
SSKJ²
zaklòp -ópa in -ôpa m (ȍ ọ́, ó)
1. knjiž. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi; zaklep: zaklop poči, zaškrta; zaklop puške
2. star. loputa: odpreti, zapreti zaklop; zaklop na odprtini / zaklop pri svinjaku loputna vrata
// pokrov: zaklop šatulje
3. fot. mehanizem v fotografskem aparatu za določanje trajanja osvetlitve filma: sprožiti zaklop / zavesni zaklop z navadno kovinskima zavesicama
SSKJ²
zapirálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na zapiranje: zapiralni mehanizem dežnika / zapiralni čas
 
teh. zapiralna loputa
SSKJ²
zaskóčen -čna -o prid. (ọ̑)
teh. nanašajoč se na zaskok: zaskočni čep, kavelj / zaskočna ključavnica ključavnica, katere vzmet drži mehanizem zapaha stalno v legi zaklenjeno
SSKJ²
zavíranje -a s (ī)
glagolnik od zavirati: po večkratnem zaviranju se je avtomobil ustavil; zaviranje letala ob pristajanju; mehanizem za zaviranje; zaviranje in pospeševanje / zaviranje z motorjem / zaviranje napredka
 
lit. zaviranje upočasnitev dogajanja, odložitev razpleta v pripovednem, dramskem delu; žel. mešano zaviranje istočasno zaviranje z ročno, zračno zavoro
SSKJ²
zavóra -e ž (ọ̑)
1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, pog. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore / pohoditi zavoro zavreti
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem
3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor
● 
star. odvaliti zavoro s ceste oviro
♦ 
avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice
SSKJ²
zavóren2 -rna -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na zaviranje: zavorni učinek / zavorna sled / zavorni mehanizem; zavorna naprava / zavorna raketa vesoljske ladje zaviralna / publ. zavorni momenti v razvoju gospodarstva zaviralni
 
aer. zavorno padalo zaviralno padalo; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; žel. zavorni preizkus preizkus zaviranja pri spremembi vlakovne garniture; zavorna cokla cokli podobna priprava za ustavljanje voz pri premikanju; zavorna teža vrednost, ki izraža učinke zaviranja tirnega vozila
SSKJ²
združíti in zdrúžiti -im, tudi zdrúžiti -im dov. (ī ú ū; ū ȗ)
1. narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto: združiti živali enake starosti; prostorsko združiti obrate v novi stavbi
// narediti, da pride kaj skupaj sploh: vlakna združi stroj; s šivanjem združiti več plasti tkanine / poseben mehanizem združi oba dela; združiti konca vrvi z vozlom
// narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združiti samca in samico / spolno združiti
2. narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združiti dve občini / združiti države v konfederacijo / združiti več parcel / združiti besede v stavke / združiti pesmi v zbirko / združiti ovce v trop
// narediti, da kaj postane sestavni del večje enote: združiti samostojne obrate s tovarno / dogovor je združil države v gospodarsko skupnost
3. narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto: združiti posamezne člene, odstavke; scenarist je združil vrsto prizorov / kamera je v enem posnetku združila dva prostora
// narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota: združiti razcepljeno ljudstvo; stranka je združila posamezne skupine; politično združiti narod
4. notranje, čustveno povezati: ljubezen, nesreča ljudi združi; združila jih je zavest skupne usode
5. narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občni zbor so združili z zabavo / združiti prijetno s koristnim
● 
združiti dežele pod svojo oblastjo zavladati jim; ekspr. združiti filozofijo z življenjem živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem; publ. združiti svoje sile začeti delovati skupno
♦ 
ekon. združiti obratna sredstva
    združíti se in zdrúžiti se, tudi zdrúžiti se
    1. postati sestavni del večje enote: predmestne vasi so se združile z mestom / potok se združi z reko se izliva vanjo
    // priti prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se cevovoda združita / v daljavi se nebo združi z morjem
    2. iz dveh ali več samostojnih enot postati nova, večja enota: banki, podjetji sta se združili / potoki se združijo v reko / glasovi pevcev so se združili
    3. začeti delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: delavci in kmetje so se združili; združiti se proti skupnemu nasprotniku; gospodarsko, politično, strokovno se združiti / združiti se v stranko / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja
    4. opraviti spolno združitev, imeti spolni odnos: samica in samec se združita / želel se je združiti z njo / telesno se združiti
    ● 
    ekspr. očeta sta želela, da bi se njuna otroka združila se poročila
    ♦ 
    biol. jajčece se združi s semenčico; fiz. valovanja enake frekvence se združijo
    združívši star.:
    združivši živali z najboljšimi lastnostmi, so dobili dobro novo pasmo; združivši se so ustanovili novo državo
    zdrúžen -a -o
    1. deležnik od združiti: v skladno celoto združeni deli; združeni pevski zbori; bila sta neločljivo združena; s šaljivim obredom združena zabava; države, združene v vojaški zvezi
     
    Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. z združenimi močmi so ukrotili razgrajača (vsi) skupaj; združeno podjetje do 1973 gospodarsko enotno podjetje, nastalo z združitvijo več samostojnih podjetij
     
    ekon. združeno delo v socializmu oblika produkcijskih odnosov, v katerih so delavci soudeleženi pri lastnini in upravljanju
    2. navadno v povedni rabi, v zvezi s s, z ki vključuje to, kar izraža dopolnilo: s tem je združen neprijeten občutek; potovanje je združeno z velikimi izdatki; smučanje je združeno z nevarnostmi
SSKJ²
zobníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na zobník: zobniški mehanizem; zobniška dvojica / zobniški pogon
 
teh. zobniški prenos prenos, pri katerem se prenaša vrtenje z zobniki; zobniško gonilo gonilo, ki ga sestavljajo zobniki
Število zadetkov: 70