L 1. V slovenskem fonemu l (a) se ohranja pslovan. *l (< ide. *l), npr. ležáti. (b) Medsoglasniška skupina ol se je lahko razvila iz pslovan. *ьl ali *ъl, kar je nastalo iz ide. zlogotvornega *l̥, npr. pọ̑ln, stȍlp, ali *il, *ul pred soglasnikom. Enako se v slovenščini obnašata pslovan. *lь in *lъ (< ide. *li oz. *lu), npr. sọ́lza, jȃbolko. (c) Sloven. lj je praviloma nastal iz pslovan. *l', ta pa iz še starejšega sklopa li̯. Sloven. lj (in pslovan. *l') je v skupinah plj, blj, mlj in vlj lahko nastal sekundarno. Te skupine so se lahko razvile iz starejših *pi̯, *bi̯, *mi̯ oz. *u̯i̯, npr. zémlja. 2. Na mestu tujejezičnega l je v sloven. navadno l ali lj, npr. lẹ̄ct, cȋlj, lȃjdra. Tujejezični l v sloven. včasih odpade, kar je posledica slovenskega jezikovnega razvoja, npr. ubọ̑gati. 3. V imitativnih besedah velja l za mehek glas, npr. lȃ.
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.