ískra -e ž (í)
1. svetel drobec goreče, žareče snovi: iskre se delajo, krešejo, letijo, švigajo, ugasnejo; iskra je preskočila na zavese in povzročila požar; kresati iskre; snop isker; oči se ji svetijo kot iskre / električna iskra svetloba ob kratkotrajnem električnem toku v plinu, navadno zraku
2. v kratkih presledkih pojavljajoča se trenutna, intenzivna svetloba: migljajoče iskre na snegu; iskre v očeh / sneg se blešči v belih iskrah / z oslabljenim pomenom: iz oči ji švigajo iskre jeze; v temi je zagledal iskri volčjih oči
3. knjiž., ekspr. kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa: živa stvariteljska iskra; iskra ustvarjalnega duha / razvneti iskro upora
4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: še je bila iskra življenja v njem; na tihem je še imel iskro upanja / niti iskre ljubezni, razumevanja ni v njej prav nič
● ekspr. prepirala sta se, da so se kar iskre kresale zelo, hudo; ekspr. iz njegovega pripovedovanja so kar švigale iskre duhovite misli, domislice; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; dekle je kakor iskra živahno, temperamentno
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
ískra -e ž (í)
1. snov. ~ je povzročila požar
2. |svetloba|: migljajoče ~e na snegu
3. poud.: ustvarjalna ~; ~ upora
4. poud.: V njem je še bila ~ upanja |zelo malo|; Pri njih ni našla niti ~e razumevanja |prav nič|
1. snov. ~ je povzročila požar
2. |svetloba|: migljajoče ~e na snegu
3. poud.: ustvarjalna ~; ~ upora
4. poud.: V njem je še bila ~ upanja |zelo malo|; Pri njih ni našla niti ~e razumevanja |prav nič|
SSKJ²
migljáti -ám nedov. (á ȃ)
hitro, lahkotno se premikati sem in tja: listje, trava miglja v večerni sapici; plamenček petrolejke je enakomerno migljal / zrak miglja v popoldanski vročini / ekspr. pes miglja z repom maha; pren., ekspr. v zenicah ji je migljal nasmešek
// ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde so migljale v jasno noč
● črke mu migljajo pred očmi pri branju ima občutek, da niso pri miru
hitro, lahkotno se premikati sem in tja: listje, trava miglja v večerni sapici; plamenček petrolejke je enakomerno migljal / zrak miglja v popoldanski vročini / ekspr. pes miglja z repom maha; pren., ekspr. v zenicah ji je migljal nasmešek
// ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde so migljale v jasno noč
● črke mu migljajo pred očmi pri branju ima občutek, da niso pri miru
- migljajóč -a -e:
migljajoč plamen; migljajoč zrak; migljajoče luči, zvezde
Število zadetkov: 3
Dostopnost