Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
razgrníti in razgŕniti -em dov. (ī ŕ) 
  1. 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razgrniti časopis, zemljevid; razgrnil je pismo in ga začel brati
    // narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razgrniti pregrinjalo čez kip; razgrniti preprogo pred posteljo; razgrniti papir po pohištvu; pren., pesn. noč je razgrnila svoja krila nad mesto
  2. 2. narediti, da kaj zavzame čim večjo površino: razgrniti seme, žerjavico; razgrniti hruške, krhlje na leso
  3. 3. narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: ko je razgrnila suho listje, je zagledala gobe
    // razmakniti: nekoliko so razgrnili zavese, da so videli na cesto / razgrniti veje / razgrniti tančico odgrniti
  4. 4. publ. dati, postaviti na ogled: razgrniti načrte za nov poslovni center; javno razgrniti
    ♦     urb. razgrniti zazidalni načrt
  5. 5. knjiž. pokazati, razkriti: v uvodu pisec razgrne tragedijo pesnikovega življenja; življenje se mu je razgrnilo v vsej svoji lepoti / film nam bo razgrnil mesto in njegovo zgodovino predstavil
    razgrníti se in razgŕniti se nav. ekspr., s prislovnim določilom  
    1. 1. priti na kako površino, navadno veliko: čez dolino so se razgrnile megle
    2. 2. postati viden, pokazati se: nenadoma se je pred izletniki razgrnila vsa vas / pred nami se je razgrnil lep razgled; pren. vsa mladost se mu je razgrnila pred očmi
      ●       knjiž. otrok se je v spanju razgrnil razkril, odkril; knjiž. medtem se je razgrnil mrak se je zmračilo
    razgŕnjen -a -o: razgrnjen prt; pred nami je bilo razgrnjeno celo naselje; pismo leži razgrnjeno na mizi
SSKJ
razkipéti se -ím se dov., tudi razkípel se (ẹ́ í) 
  1. 1. začeti močno kipeti: voda se je razkipela; pren., ekspr. mladost se razkipi
  2. 2. ekspr. razburiti se, razjeziti se: zakaj si se tako razkipel
    razkipèl in razkipél tudi razkípel -éla -o: razkipela juha
SSKJ
reminiscénca -e ž (ẹ̑) knjiž.  
  1. 1. nejasen, navadno čustveno obarvan spomin: predajati se sentimentalnim reminiscencam; vrnitev v domovino mu je vzbudila reminiscence na mladost / v pripoved je vpletal nekake zgodovinske reminiscence
  2. 2. sestavina, element umetniškega dela, ki oblikovno, motivno spominja na kako drugo umetniško delo: v romanu so očitne reminiscence iz del znanih pisateljev / nova simfonija vsebuje reminiscence na avtorjeva prejšnja dela
SSKJ
rôsen stil. rosán -sna -o stil. -ó prid. (ó ȃ ó) 
  1. 1. nanašajoč se na roso: rosna trava; rosno grmovje / rosen travnik; čevlje je imel rosne / rosno jutro; pesn. rosni hlad / rosna kaplja / rosno okno / rosne oči solzne; rosno čelo potno, znojno
    ♦     agr. rosne korenine korenine, ki poženejo iz žlahtnega dela cepljene rastline, zlasti vinske trte
  2. 2. ekspr. mlad, neizkušen: rosen mladenič; rosna deklica / rosna mladost; šestnajst let, to so rosna leta zgodnja mladost; rosno navdušenje mladostno
    rôsno tudi rosnó prisl.: rosno se bleščati, svetlikati
    ●     evfem. ni več rosno mlad je že nekoliko starejši; ekspr. rosno mlada dekleta zelo mlada
SSKJ
rôsnat -a -o prid. (ō) redko rosen: rosnata trava / rosnata mladost
SSKJ
róžen -žna -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na rože: rožne čebulice; otroci so pletli rožne kite / rožni vrt / rožni grm; rožni trni / rožno olje eterično olje iz cvetov vrtnic
    // star. v rožnem maju cvetočem
    ●     star. rožni cvet junij; ekspr. rožna mladost lepa, srečna; knjiž. rožno jutro lepo, jasno
  2. 2. knjiž. rožnat: rožna svetloba / rožna lica
    ♦     bot. rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; zool. rožni škržat majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno škodljiva vrtnicam, Typhlocyba rosae
    róžno prisl.: rožno cvetoča ajda / piše se narazen ali skupaj: rožno bel ali rožnobel; rožno rdeč
    ♦     bot. rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium
SSKJ
samorástnik -a m (ȃ) 
  1. 1. ekspr. kdor mora zaradi neprimernih, težkih življenjskih razmer skrbeti za svoj obstoj sam, se vzgajati sam: ta človek je samorastnik; grenka mladost samorastnikov / tamkajšnja tovarna je pravzaprav samorastnik / Prežihov Voranc, Samorastniki
  2. 2. knjiž. umetnik, zlasti likovni, brez akademske, strokovne izobrazbe: v novi galeriji razstavljajo samorastniki; likovni samorastnik / pisatelj samorastnik
  3. 3. knjiž. samorasla rastlina, samoraslo drevo: to drevo je samorastnik; kislica, lapuh in drugi samorastniki
SSKJ
skákati in skakáti skáčem, stil. skákati -am nedov., skáčite, tudi skákaj, tudi skakájte (á á á; á) 
  1. 1. z odrivi, zlasti z nogami, se oddaljevati od podlage: skačem, da si okrepim noge; skakati pol metra visoko; skakati in tekati; skače kot žrebe / skakati na mestu / otroci skačejo čez potok; ptič skače z veje na vejo; skakati na vlak je nevarno / kopali so se in skakali v vodo / skakati na glavo, noge / skakati s padalom; skakati s smučmi; skakati z vrvico / pes je kar skakal, ko je zagledal gospodarja / skakati od veselja
    // s takimi odrivi opravljati določeno pot po zraku: vsak smučar, tekmovalec skače trikrat / skakati na sedemdesetmetrski skakalnici / skakati daleč
    // gojiti skakanje, ukvarjati se s skakanjem: ta padalec, smučar skače že več let
  2. 2. z odrivi se premikati: kenguru ne teče, ampak skače; skakati proti domu; skakati po eni nogi
    // ekspr. razposajeno, živahno tekati, navadno ob igri: otroci skačejo na dvorišču
  3. 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivi se hitro pojavljati: napadalci so skakali izza dreves / otroci radi skačejo pred avtomobile
  4. 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom z odrivi zelo hitro vstajati: vojaki so že ob prvih strelih skakali z ležišč / skakati na noge; skakati kvišku
  5. 5. nav. ekspr. z odrivi, z določenim namenom se premikati v položaj, kot ga izraža določilo: kričali so in skakali nanj / pes je besno skakal v tujca / sovražnik jim je skakal v hrbet
  6. 6. ekspr., s prislovnim določilom v kratkih časovnih presledkih, z določenim namenom hitro opravljati kake poti: skakati od urada do urada; ves dan sem skakal po trgovinah
  7. 7. ekspr. hitro, nenadoma se po zraku oddaljevati od podlage: iskre so skakale na vse strani / plameni so skakali s strehe na streho / njeni spretni prsti so vedno hitreje skakali po klavirju
    // poskakovati: žaga skače / ob udarcih so krožniki na mizi kar skakali
  8. 8. ekspr. zaradi zunanje sile, sunka se zelo hitro premikati iz določenega položaja: kazalec, priprava skače sem in tja
    // tako se premikati iz določenega položaja zaradi ohlapne namestitve: ni dobro pritrjeno, zato vijak, železo skače / noge mu skačejo v prevelikih čevljih
  9. 9. ekspr. hitro, naenkrat v visoki stopnji se spreminjati, naraščati in upadati: cene skačejo / temperatura skače gor in dol
  10. 10. ekspr. nenadoma prehajati z ene stvari na drugo brez neposredne notranje povezanosti: preveč skače, nič ga ne razumem / v svojih mislih, vprašanjih skače; skakati stran od snovi pogovora / ta film zelo skače od enega prizorišča na drugo
    ●     ekspr. kako bo skakala, ko bo to izvedela zelo bo jezna; ekspr. skakati čez ojnice, čez plot biti nezvest v zakonu; ekspr. skakati komu v besedo prekinjati ga pri govorjenju; ekspr. črke mu skačejo pred očmi pri branju ima občutek, da niso pri miru; ekspr. njene misli so skakale druga čez drugo si hitro sledile in bile med seboj nepovezane; ekspr. skakati si v lase prepirati se; tepsti se; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
    ♦     šah. skakač skače se premika za dve mesti naprej in eno vstran; šport. skakati čez konja, kozo; skakati v daljino, višino; skakati v vodo; skakati s palico
    skakáje: ptički žvrgolijo, skakaje z veje na vejo; otrok je zbežal, skakaje čez luže
    skakajóč -a -e: skakajoč oditi; prišla je s skakajočim korakom
SSKJ
sodíti in sóditi -im nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti
    // v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva
    ♦     jur. soditi zborno z več sodniki
  2. 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi
  3. 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju
  4. 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom
    1. a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal
      // krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi
    2. b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu
      // knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami
  5. 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah
  6. 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako
    // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj
  7. 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin
    // imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo
    // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi
  8. 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost
    ●     ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega
    sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom
    sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni
    ●     ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno
    ♦     jur. biti sojen v nenavzočnosti
SSKJ
spomínjanje -a s (í) glagolnik od spominjati: proces, sposobnost spominjanja / spominjanje na mladost / izšla je zbirka humorističnih spominjanj na otroštvo spominov
SSKJ
stožíti se in stóžiti se -im se dov. (ī ọ́) s smiselnim osebkom v dajalniku postati otožen, ganjen: materi se je stožilo; stožilo se mu je ob spominih na mladost / v srcu se mu je stožilo
// v zvezi s po začutiti močno željo po čem: večkrat se mu stoži po domu; stožilo se mu je po prijateljih
● star. stožilo se mu je po štrukljih zelo si jih je zaželel
SSKJ
tacáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. ekspr. počasi, okorno hoditi: med drevjem je tacal medved; gosi so tacale po dvorišču; s težkimi koraki je tacal po sobi
    // slabš. hoditi: peš bi tacal tri dni / vso mladost je tacal bos bil
  2. 2. ekspr. mendrati po čem: vojaki so tacali po knjigah
SSKJ
temáčen -čna -o [təm] prid., temáčnejši (á ā) 
  1. 1. ki ni popolnoma temen: temačen prostor / temačen dan / temačna senca
  2. 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: temačen človek; zakaj si spet tako temačen
    // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: temačen obraz, pogled
  3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti temačno mladost / temačne misli, slutnje
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temačne blodnje; temačne grožnje
    temáčno prisl.: temačno gledati; temačno pobarvan / v povedni rabi tako temačno je bilo, da je prižgal luč
SSKJ
továrištvo -a s (ȃ) 
  1. 1. zavest povezanosti s tovariši in pripravljenost pomagati jim: gojiti tovarištvo; vzgajati otroke v tovarištvu; tovarištvo in prijateljstvo / pohvalili so ga zaradi tovarištva
  2. 2. tovariško, prijateljsko razmerje: tovarištvo z revnimi in delo sta jo obvarovala ošabnosti; preživeti mladost v tovarištvu z vrstniki
SSKJ
tŕnov in tŕnjev -a -o prid. (ŕ) 
  1. 1. ki ima trne: trnov grm; trnova vejica
  2. 2. ki je iz trnja: trnov venec; trnova ograja / trnova gošča
  3. 3. ekspr. hud, težek: imeti trnovo mladost; trnovo življenje / trnova pot naših umetnikov težko življenje
    ♦     rel. trnova krona; zool. trnova kamenica velika ploščata morska riba s trni na hrbtu in dolgem, ozkem repu, Raja clavata
SSKJ
tvórjenka -e ž (ọ̄) lingv. tvorjena beseda: deli tvorjenke; mladost, starocerkvenoslovanski in druge tvorjenke
SSKJ
ugonobíti -ím dov., ugonóbil (ī í) knjiž. uničiti: slaba svetloba mu bo ugonobila oči / ugonobiti tekmeca / epidemija je ugonobila mestne prebivalce; človeštvo se bo samo ugonobilo / to ga bo duševno, telesno ugonobilo
● knjiž. sovražnik jih je ugonobil z zvijačo premagal; knjiž. potres je ugonobil mesto porušil
    ugonobljèn -êna -o: ugonobljena mladost
SSKJ
uničeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše
  2. 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase
  3. 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno
    1. a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje
    2. b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo
    3. c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke
  4. 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje
  5. 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja
    // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj
  6. 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati
    // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino
  7. 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati
    1. a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje
    2. b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje
    uničujóč -a -e 
    1. 1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage
    2. 2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna
      // ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna
      ●       ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati
SSKJ
uníčiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja
  2. 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno
    1. a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi
    2. b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo
    3. c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili
      // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka
  4. 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila
  5. 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon
    // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo
  6. 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil
    // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino
  7. 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti
    1. a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja
    2. b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti
      ●       ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel
    uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene
SSKJ
úpapóln -a -o [u̯n] prid. (ȗ-ọ̑ ȗ-ọ́) knjiž. poln upanja: upapolna ljubezen; upapolna mladost
Število zadetkov: 117