močíti móčim nedov. (ī ọ́) 1. delati kaj mokro, navadno z vodo: curek moči skalo;
dež moči okno;
segla je tako globoko, da ji je voda močila zavihan rokav;
močiti prašna, suha tla / lase močiti vlažiti s kako tekočino / pog. na izletu nas je tri dni močil dež je tri dni deževalo; brezoseb.: tri dni nas je močilo; ekspr. zunaj moči dežuje// z močenjem spravljati koga k zavesti: nezavestnega so močili; močili so mu glavo; močiti koga z mrzlo vodo 2. knjiž. opravljati malo potrebo: razposajenci so močili po pločniku;
zaradi obolelosti pogosto moči / otrok še moči opravlja malo potrebo v plenice, oblačilo; moči posteljo nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju / ekspr. star pijanec je med preklinjanjem močil plot opravljal malo potrebo ob plotu
● pesn. moj znoj je močil tvoje trte delal sem v tvojem vinogradu zate; ekspr. ko bosta močila grlo, se vama še jaz pridružim pila, popivala; pesn. močiti lica, oči jokati; ekspr. grob je močila z gorkimi solzami jokala je za umrlim; ekspr. ni še dolgo tega, kar je močil plenice je bil otrok
♦ agr. močiti lan z namakanjem v vodi goditi ga; alp. ruša moči izceja vodo; čeb. panji močijo na žrelih se jim zjutraj pojavljajo kapljicemočèč -éča -e:
posteljo močeči otroci
♦ fiz. močeča tekočina tekočina, ki omoči stene posode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.